UPRS sklep I U 1017/2015

Jedro

Čeprav je tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe navedla razumne razloge za izdajo začasne odredbe, pa ni zadostila dokaznemu standardu, ki ga je vzpostavilo Vrhovno sodišče v tovrstni upravno-sodni praksi. Tožnik škodo opisuje zgolj na načelni ravni in je ne konkretizira v povezavi z izpodbijanim aktom. Na splošno navaja, da ne more opravljati dejavnosti upravljavca stvarnega premoženja, za katero ga je pooblastila Vlada RS in da škoda nastaja tudi ustanoviteljici pa tudi širši družbi, občanom, ki morajo možnosti za najem športnih objektov iskati drugje. Navaja, da ji s tem izpade pomemben vir sredstev za vzdrževanje in ohranjanje nepremičnin, vendar dalj od te navedbe v konkretizaciji škode ne gre. Ker tožnika škode ne konkretizira tako, da bi izhajala iz okoliščin sklepanja ali priprav na sklepanje najemnih pogodb v konkretnem primeru in ni predložila nobenega dokaza, tudi ni z ničemer utemeljila, da bi bila škoda v konkretnem primeru težko popravljiva.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. S prvostopenjskim izpodbijanim aktom je Tržni inšpektorat RS na podlagi prvega odstavka 19. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Uradni list RS, št. 32/2014, v nadaljevanju: ZPDZC-1) odločil, da se tožeči stranki prepoveduje opravljanje dejavnosti 68.200 – Oddajanje in obratovanje lastnih ali najetih nepremičnin, saj navedene dejavnosti nima določene v temeljnem aktu, zato gre za delo na črno in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve. V obrazložitvi prvostopenjskega akta je navedeno, da je bil dne 9. 3. 2015 opravljen inšpekcijski pregled pri tožeči stranki (v nadaljevanju: A.). Tekom inšpekcijskega postopka je bilo ugotovljeno, da ima A. v poslovni register Slovenije kot glavno dejavnost vpisano dejavnost 85.320 – Srednješolsko poklicno in strokovno izobraževanje. Z namenom kontrole določil ZPDZC-1 je bilo ugotovljeno, da pravna oseba A. opravljanje dejavnosti 68.200 – Oddajanje in obratovanje lastnih ali najetih nepremičnin nima določene v temeljnem aktu. Navedeno se ugotavlja tudi iz Sklepa o ustanovitvi javnega vzgojno-izobraževalnega Zavoda z dne 6. 10. 2009, ki je priloga Zapisniku o inšpekcijskem postopku št. 0610-2241/2015-5-21030 z dne 9. 3. 2015. Tekom postopka je bilo na zapisnik o inšpekcijskem postopku z dne 9. 3. 2015 ugotovljeno, da pravna oseba A. opravlja tudi dejavnost 68.200 – Oddajanje in obratovanje lastnih ali najetih nepremičnin, saj je prisotni pri navedenem zapisniku predložil najemno pogodbo za športno dvorano za dogodek iz leta 2014, in sicer Mednarodna razstava mačk. Lastnika športne dvorane sta A. in B., za oddajanje pa skrbi A. Iz navedenega zapisnika je razvidno tudi, da A. športno dvorano oddaja v najem različnim uporabnikom, npr. društvom tudi za rekreativno dejavnost. Z navedenim je pravna oseba A. kršila določilo 1. alineje prvega odstavka 3. člena ZPDZC-1, ki določa, da se za delo na črno šteje opravljanje dejavnosti ali dela, kadar pravna oseba ali tuj pravni subjekt, ki je pravna oseba, opravlja dejavnost, ki ni določena v ustanovitvenem aktu, ali nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje te dejavnosti. Pravna podlaga za izdajo odločbe je v prvem odstavku 19. člena ZPDZC-1.

2. Pristojno ministrstvo je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno. V delu drugostopenjske odločbe, kjer ministrstvo povzema pritožbene navedbe, je navedeno, da so v prilogi ustanovitvenega akta poleg osnovne dejavnosti navedene še druge pritožnikove dejavnosti, ki jih lahko izvaja in jih po pritožnikovem mnenju v skladu z Zakonom o sodnem registru ni treba vpisati v sodni register. Pritožnik je določen za upravljavca stvarnega premoženja in je v skladu s prvim odstavkom 26. člena Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti pooblaščen za izvajanje vseh upravljavskih upravičenj oziroma zadolžitev, med katere spadajo zlasti: skrb za pravno in dejansko urejenost, investicijsko vzdrževanje, priprava, organiziranje in vodenje investicij v vseh fazah investicijskega procesa, oddaja v najem, oddaja v brezplačno uporabo in obremenjevanje s stvarnimi pravicami. Na podlagi takega dejanskega stanja pritožnik meni, da je pooblaščen za izvajanje vseh upravljavskih nalog, med katere spadajo tudi pristojnosti za oddajanje v najem ali brezplačno uporabo, kar v skladu z Uredbo o standardni klasifikaciji dejavnosti spada med dejavnosti pod šifro 68.200 Oddajanje in obratovanje lastnih ali najetih nepremičnin. V prilogi ustanovitvenega akta so navedene tudi dejavnosti povezane s pritožnikovo osnovno dejavnostjo npr. 93.110 Obratovanje športnih objektov in 82.300 Organiziranje razstav, sejmov, srečanj, saj ima športno dvorano in v njej opravlja tudi druge dejavnosti, za katere izpolnjuje prostorske in druge pogoje. Pritožnik nudi uporabo športne dvorane za potrebe rekreacije občanov in društev ter za organiziranje razstav, sejmov, srečanj v lastni organizaciji ali v sodelovanju z drugimi partnerji soorganizatorji dogodkov. Pritožnik navaja, da dejavnosti izvaja v skladu s predpisi, plačuje predpisane davščine in ravna v skladu z načeli dobrega gospodarja. Po njegovem mnenju prvostopenjski organ ni upošteval specifičnih predpisov, ki posebej urejajo področje upravljanja s stvarnim premoženjem države, s katerim upravljajo javni zavodi. Sklicuje se na mnenje Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport št. 352-3/2005/10 z dne 24. 3. 2015.

3. V vsebinskem delu obrazložitve pa drugostopenjski organ pravi, da je bilo ugotovljeno, da je pritožnik skupaj s B., sklenil najemno pogodbo (v nadaljevanju: pogodba) za športno dvorano A. z najemnikom C. (v nadaljevanju: društvo). Društvo je skladno s pogodbo v prostorih A. izvedlo Mednarodno razstavo mačk dne 14. in 15. 3. 2014. Po navedbi pritožnika je tudi v letu 2015 za najem prostora pripravljena najemna pogodba, ki še ni podpisana. Znesek najemnine za leto 2015 znaša 2.500,00 EUR in DDV. Prvostopenjski organ je pritožnika seznanil z uradnim zaznamkom z dne 9. 3. 2015. Iz njega izhaja, da je v Poslovnem registru Slovenije kot glavna dejavnost pritožnika navedena dejavnost 85.320 Srednješolsko poklicno in strokovno izobraževanje. Prvostopenjski organ ga je seznanil tudi z zgodovinskim izpiskom iz sodnega registra, iz katerega so razvidne dejavnosti, ki jih ima vpisane v PRS in z ugotovitvijo, da za opravljanje dejavnosti 68.200 Oddajanje in obratovanje lastnih ali najetih nepremičnin ni registriran. Kot izhaja iz pogodbe, je pritožnik pogodbo o najemu sklenil, prostore športne dvorane oddaja in s tem opravlja dejavnost oddajanja lastnih ali najetih nepremičnin.

4. Pritožbeni organ nadalje ugotavlja, da iz pritožbenega ustanovitvenega akta (IV. točka) izhaja, da je namen ustanovitve opravljanje javne službe na področju vzgojno-izobraževalne dejavnosti po izobraževalnih in študijskih programih, ki jih v izvajanje določi minister, pristojen za šolstvo. Subjekt opravlja tudi druge programe in naloge s področja praktičnega usposabljanja dijakov, študentov ter udeležencev v procesu vseživljenjskega učenja, pripravo kandidatov za mojstrske, delovodske oziroma poslovodske izpite, pripravo za potrjevanje nacionalnih poklicnih kvalifikacij, za opravljanje praktičnega dela zaključnih izpitov in poklicne mature, usposabljanje zaradi potreb tehnoloških sprememb v delovnih procesih, z razvijanjem novih tehnologij in inovacij, opravljanjem raziskav in opravlja druge storitve oziroma dejavnosti določene s sklepom v skladu z akti poslovanja. Pritožnik na podlagi ustanovitvenega akta opravlja javno službo na področjih 85.310 srednješolsko splošno izobraževanje, 85.320 srednješolsko poklicno in strokovno izobraževanje, 85.421 višješolsko izobraževanje in 91.011 dejavnost knjižnic ter druge dejavnosti, namenjene ustanovitvi pritožnika oziroma opravljanju racionalne rabe znanja in premoženja, v obsegu, dovoljenem z zakoni in drugimi predpisi. V Prilogi sklepa so med drugim navedene tudi dejavnosti 93.110 Obratovanje športnih objektov in 82.300 Organiziranje razstav, sejmov, srečanj. Po pritožnikovih pritožbenih navedbah so te dejavnosti povezane z njegovo osnovno dejavnostjo, „saj ima šola športno dvorano, tako da lahko v njej opravlja tudi druge dejavnosti, za katere ima primerne prostorske in druge pogoje. Zato izvaja tudi zadevne dejavnosti nudenja uporabe športne dvorane.“. Z navedeno pritožbeno navedbo se pritožbeni organ ne more strinjati. Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti v 26. členu določa obseg upravljanja nepremičnega premoženja države, ki med drugim navaja tudi oddajo v najem. Po mnenju pritožbenega organa to pomeni zgolj, da upravljavec z nepremičnino lahko razpolaga tudi v obsegu oziroma z namenom, da jo daje v najem. Dajanje lastnih ali zakupljenih nepremičnin v najem in upravljanje z njimi, npr. eno ali večstanovanjskih stavb, nestanovanjskih stavb, tudi razstaviščnih prostorov, tržnih površin, zemljišč ter dajanje stanovanj v najem za daljši čas, za mesečno ali letno najemnino, pa v skladu z Uredbo o standardni klasifikaciji dejavnosti, ki se uporablja za določanje dejavnosti in za razvrščanje poslovnih subjektov po SKD spada v podrazred 68.200 Oddajanje in obratovanje lastnih ali najetih nepremičnin. Po mnenju pritožbenega organa dejavnosti 68.200 Oddajanje in obratovanje lastnih ali najetih nepremičnin ni mogoče uvrstiti npr. v podrazred 93.110 Obratovanje športnih objektov in 82.300 Organiziranje razstav, sejmov, srečanj, ali v druge podrazrede, ki jih ima pritožnik navedene v Prilogi sklepa. Odločitev prvostopenjskega organa, ki je to dejavnost uvrstil v podrazred 68.200 Oddajanje in obratovanje lastnih ali najetih nepremičnin, je po mnenju pritožbenega organa pravilna. Pritožbeni organ pojasnjuje, da razpolaganje z namensko nepremičnino (primerni prostorski pogoji) na podlagi Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti in sklepa (ustanovitvenega akta) ne pomeni pooblastila za opravljanje dejavnosti oddajanja v najem, kot to želi prikazati pritožnik niti mu tega neposredno ne dovoljujejo specifični predpisi, ki jih navaja v pritožbi (kot tudi ni mogoče pritrditi mnenju Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport št. 352-3/2005/10 z dne 24. 3. 2015). Pritožnik bi torej dejavnost oddajanja lastnih ali najetih nepremičnin lahko opravljal le, če bi jo vpisal v ustanovitveni akt.

5. Tožnik vlaga tožbo na odpravo obeh odločb in predlaga sprejem odločitve o odložitvi izvršitve odločbe in/oziroma za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka je javni vzgojno-izobraževalni zavod, ki ga je ustanovila Vlada Republike Slovenije s Sklepom o ustanovitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda „Biotehnični izobraževalni center Ljubljana“ (št. 01403-139/2009/4 z dne 6. 10. 2009) na podlagi 41. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. Ustanoviteljica je določila, da lahko tožeča stranka poleg osnovne, to je izobraževalne dejavnosti, opravlja tudi druge dejavnosti, ki so navedene v prilogi ustanovitvenega akta tega zavoda, ki pa jih v skladu z Zakonom o sodnem registru ni potrebno vpisati v sodni register. Ustanoviteljica je že v navedenem aktu o ustanovitvi (Sklep o ustanovitvi) v petem odstavku XXXIV. točke tudi določila, da lahko tožeča stranka daje v uporabo stvarno premoženje v času, ko ga sama ne rabi za izvajanje svoje dejavnosti, s čimer je torej že v ustanovitvenem aktu opisno določila „oddajo“ nepremičnin v najem. Ustanoviteljica tožeče stranke je lastnica stvarnega nepremičnega premoženja, ki ga tožeča stranka uporablja za izvajanje svojih dejavnosti.

6. Na podlagi 9. člena Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju: ZSPDSLS), ki določa, da lahko Vlada Republike Slovenije določi za upravljavca nepremičnega premoženja države med drugim tudi javne zavode, in sicer s posebnim sklepom ali aktom o ustanovitvi, je Vlada RS sprejela še Sklep o določitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda „Biotehnični izobraževalni center Ljubljana“ za upravljavca stvarnega premoženja v lasti Republike Slovenije št. 47803-102/2013/3 z dne 24. 9. 2013. Upravljavec stvarnega premoženja je v skladu s prvim odstavkom 26. člena ZSPDSLS pooblaščen za izvajanje vseh upravljavskih upravičenj oziroma zadolžitev, med katere spadajo zlasti: skrb za pravno in dejansko urejenost, investicijsko vzdrževanje, pripravo, organiziranje in vodenje investicij v vseh fazah investicijskega procesa, oddajo v najem, oddajo v brezplačno uporabo in obremenjevanje s stvarnimi pravicami. Poleg tega tudi Uredba o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 34/11, 42/12, 24/13 in 10/14; v nadaljevanju: Uredba) v 47. členu določa, da lahko upravljavci nepremično premoženje, ki ga začasno ne potrebujejo, oddajo v najem. Zato je tožeča stranka prepričana, da lahko nepremičnine v upravljanju daje v najem brez posebne opredelitve te dejavnosti v skladu z Uredbo o standardni klasifikaciji dejavnosti (Uradni list RS, št. 69/07 in 17/08; v nadaljevanju: USKD) v prilogi akta o ustanovitvi – z navedbo tudi šifre, saj jo je ustanoviteljica (RS) za to pooblastila že opisno v petem odstavku XXXIV. točke ustanovitvenega akta in še s posebnim sklepom na podlagi specialnega zakona, s katerim jo je tudi pooblastila, da v njenem imenu in za njen račun izvaja vse upravljavske naloge v zvezi s stvarnim premoženjem, med katere, kot je že navedeno, sodi tudi pristojnost oddajanja v najem ali brezplačno uporabo. Tožeča stranka ima med drugimi dejavnostmi, ki so navedene v prilogi ustanovitvenega akta, navedene tudi dejavnosti R/93.110 – Obratovanje športnih objektov in N/82.300 – Organiziranje razstav, sejmov, srečanj, ki so povezane z osnovno dejavnostjo tožeče stranke, saj ima v upravljanju športno dvorano, katere lastnik je RS, upravljavska upravičenja in obveznosti v zvezi z njo pa izvaja tožeča stranka, tako da lahko v njej poleg osnovne, izobraževalne dejavnosti, opravlja tudi druge dejavnosti, za katere ima primerne prostorske in druge pogoje.

7. Tožeča stranka v času, ko športne dvorane ne potrebuje za izvajanje svoje osnovne dejavnosti, le-to oddaja v najem za potrebe športne rekreacije občanov in društev ter za organiziranje razstav, sejmov, srečanj v lastni organizaciji ali pa v sodelovanju z drugimi partnerji soorganizatorji tovrstnih dogodkov. Kadar te dejavnosti izvajajo zunanji izvajalci, tožeča stranka vselej sklene pogodbo o najemu ali uporabi zadevnih prostorov. Tožeča stranka zadevne dejavnosti izvaja v skladu s predpisi in za tovrstne storitve vselej plačuje predpisane davke (davek na dodano vrednost) ter pri tem oddajanju nepremičnega premoženja ravna v skladu z načeli dobrega gospodarja.

8. Glede na navedeno torej tožeča stranka ni izvajala oddaje nepremičnin v začasno uporabo oziroma najem brez pravne podlage oziroma brez vpisa te dejavnosti v ustanovitveni akt oziroma v poseben sklep ustanovitelja in se ji ne more očitati nezakonitega ravnanja.

9. Po mnenju tožeče stranke v konkretnem primeru zakonski dejanski stan dela na črno ni izpolnjen. Tožeča stranka ima namreč sklep ustanovitelja, da je upravljavec nepremičninskega premoženja, ki ga uporablja za izvajanje svoje osnovne dejavnosti in ima torej na podlagi določbe 26. člena ZSPDSLS neposredno zakonsko pravico oziroma pooblastilo tudi oddajanja nepremičnega premoženja v najem. Prav tako ima tožeča stranka v petem odstavku XXXIV. točke sklepa o ustanovitvi določeno, da lahko daje v uporabo stvarno premoženje v času, ko ga sama ne rabi za izvajanje svoje dejavnosti. Tožeča stranka se pri tem sklicuje tudi na sodbo naslovnega sodišča, opr. št. I U 526/2012, s katero je bilo odločeno, da niti določbe ZPRS-1 niti Navodilo o vrstah in obsegu podatkov za posamezno pravno organizacijsko obliko enote Poslovnega registra Slovenije ne zavezujejo k prijavi za vpis v Poslovni register Slovenije dejavnosti, ki se opravlja poleg glavne dejavnosti, če ta ne pomeni pomembnega dela njegovega poslovanja.

10. Tožeča stranka meni tudi, da je izrečen ukrep prepovedi opravljanja dejavnosti nesorazmeren glede na ugotovljeno kršitev. Tožena stranka se je odločila za strogo gramatikalno razlago in je zgolj sledila črki predpisa brez upoštevanja namena prepovedi dela na črto in upoštevanja konkretnih okoliščin primera, ko je bila tožeča stranka v dobri veri, da ji je ustanoviteljica, to je RS oziroma v njenem imenu Vlada RS, zagotovila ustrezno pravno podlago za izvajanje upravljavskih upravičenj in občasnega oddajanja v uporabo oziroma najem. Na podlagi drugega odstavka 33. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru ima inšpektor namreč zakonsko pooblastilo, da v primeru, ko pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora odkrije nepravilnosti in oceni, da je glede na pomen dajanja opozorilo zadosten ukrep, najprej le ustno opozoril na nepravilnosti ter na njihove posledice in določi rok za njihovo odpravo, ne pa da takoj izda odločbo o prepovedi opravljanja dejavnosti, ki neposredno posega tudi v pravico tožeče stranke (čeprav oddajanje v najem ne predstavlja pomembnega dela njenega poslovanja), da kot dober gospodar upravlja z nepremičnim premoženjem, kar je tudi njena zakonska obveznost kot upravljavca stvarnega premoženja.

11. Poleg navedenega je pomembno dejstvo, da tožeča stranka ne more sama zagotoviti skladnosti njenega temeljnega akta z zakonodajo, saj je to izključno v pristojnosti njenega ustanovitelja, to je Vlade Republike Slovenije, ki pa ji je sicer z drugim oblastvenim aktom dovolila oziroma jo pooblastila, da v njenem imenu in za njen račun upravlja z zadevnim premoženjem, v kar spada tudi oddajanje v najem oziroma uporabo v času, ko sama ne rabi tega premoženja. Poudariti je treba, da so javni zavodi, ki so ustanovljeni za izvajanje javne službe, v specifičnem položaju, ker jim pogoje in sredstva za opravljanje dejavnosti, ki se opravljajo kot javna služba kot tudi stvarno premoženje zagotavlja financer javne službe oziroma njihov ustanovitelj, kar pomeni, da niso niti lastniki niti najemniki tega stvarnega premoženja, ki je v javni lasti, ampak zgolj uporabniki, zato lahko te dejavnosti opravljajo zgolj v primeru, če jih s posebnim aktom za to pooblasti dejanski lastnik stvarnega premoženja v javni lasti. Tožeča stranka meni, da bi tožena stranka morala, če je menila, da ravnanje tožeče stranke ni zakonito, opozoriti tožečo stranko in ne nazadnje tudi njenega ustanovitelja oziroma pristojno ministrstvo, da naj se ta domnevna neskladnost v doglednem roku odpravi namesto, da je posegla po skrajnem ukrepu, ki ga je smiselno uporabiti zgolj v primeru, če bi tožeča stranka izvajala dejavnosti, za katere bi potrebovala posebno dovoljenje oziroma registracijo, pa te ne bi imela. V primeru, če Vlada Republike Slovenije ne bi pooblastila tožeče stranke za izvajanje upravljavskih nalog na stvarnem premoženju, ki ga uporablja, bi te naloge opravljala sama oziroma preko pristojnega vladnega resorja – Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ki bi v skladu z ZSPDSLS lahko oddajalo v najem zadevno premoženje v imenu in za račun Vlade Republike Slovenije neposredno na podlagi tega zakona.

12. Glede na dejstvo, da gre za pravno vprašanje, je smiselno, da sodišče tudi meritorno odloči o spornem vprašanju, torej o pravici tožeče stranke, da že na podlagi vseh v tej tožbi navedenih predpisov ter pravnih aktov oddaja v začasno uporabo oziroma oddaja nepremičnine v upravljanju v najem. Poleg zahtevka, da sodišče odloči o odpravi odločb predlaga tudi, da sodišče vsebinsko odloči, da ima tožeča stranka ob upoštevanju v tej tožbi navedenih predpisov ter pravnih aktov pravico oddajati v začasno uporabo oziroma najem nepremičnine, ki jih upravlja v skladu s Sklepom Vlade Republike Slovenije o določitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda „Biotehnični izobraževalni center Ljubljana“ za upravljavca stvarnega premoženja v lasti Republike Slovenije št. 47803-102/2013/3 z dne 24. 9. 2013. V skladu s 25. členom ZUS-1 uveljavlja povrnitev nastalih stroškov s to tožbo ter celotnim upravnim postopkom.

13. V predlogu za izdajo začasne odredbe pa navaja, da je učinkovanje izpodbijanih odločb povzročilo, da tožeča stranka ne more opravljati dejavnosti, za katero jo je pooblastila Vlada Republike Slovenije. Ukrep dejansko ne samo tožeči stranki ampak tudi njeni ustanoviteljici in lastnici zadevnega premoženja onemogoča izvajanje zadevnih pooblastil, kar je v nasprotju s citiranimi predpisi o ravnanju s stvarnim premoženjem v javni lasti in posledično v nasprotju z javnim interesom ter pravnim redom RS. Stanje, ki sta ga povzročili izpodbijani odločbi, povzroča neracionalno upravljanje s stvarnim premoženjem in izgubo pričakovanih prihodkov iz naslova oddajanja v najem, kar ni v interesu ne samo tožeče stranke ampak tudi njene ustanoviteljice, ki ji je dovolila opravljanje teh dejavnosti. Tožeča stranka sklepa pogodbe o najemu oziroma uporabi prostorov v njenem upravljanju v času, ko jih sama ne rabi, kar ugotovi na podlagi urnika učnih ur in šolskih dejavnosti, ki ga oblikuje do vsakega prvega dne v mesecu septembru. Zato sklepa poslovna razmerja glede oddaje v občasno oziroma začasno uporabo oziroma najem ob začetku šolskega leta praviloma za celotno šolsko leto (npr. Športnim društvom in drugim organizatorjem športnih aktivnosti oziroma za izvajanje različnih izobraževanj ali prireditev). Prepoved opravljanja teh dejavnosti onemogoča priprave in sklepanje pravnih poslov za celo šolsko leto, saj so si zainteresirana društva in druge organizacije predvsem neprofitne, tako prisiljene za svoje potrebe najti prostore drugje.

14. Ob tem je bistveno tudi dejstvo, da ima šola pomembno vlogo in z zakonom določeno nalogo, da se povezuje in deluje z okoljem, v katerega je umeščena ter zadovoljuje tudi širše lokalne in družbene interese. V njej se torej dogajajo dejavnosti in aktivnosti pomembne za občane in družbo. Ob prepovedi začasne uporabe oziroma najema prostorov tožeče kot srednje šole v Ljubljani, ki je bila načrtovana in zgrajena tudi za širše namene, se tako povzroča ne samo materialna škoda za toženo in državo kot lastnico nepremičnin, marveč tudi za občane in širšo družbo, ki teh prostorov sedaj ne morejo uporabljati za družbeno spodbujene športne, kulturne ter druge aktivnosti ter so tako prizadete tudi javne koristi. Tako stanje traja sedaj že vse od izdaje prvostopenjske odločbe in bo trajalo še vse do odločitve o tej tožbi. Najemnine so pomemben vir za vzdrževanje in ohranjanje nepremičnin. Država je šolam celo z zakonom določila prihodke od storitev (tudi uporabnim oziroma najemnin) kot enega od virov sredstev za investicijsko vzdrževanje nepremičnin, s katerimi upravlja. Ta možnost je v času recesije in strogega varčevanja z javnimi sredstvi še dodatno pomembna. Država namreč tudi šolam zagotavlja še manj sredstev. Za investicijska vzdrževanja pa je sploh skoraj v celoti ukinila zagotavljanje sredstev tako tožeči stranki kot drugim šolam. Ukrep inšpektorata o prepovedi oddaje nepremičnin v upravljanju tožeče stranke v uporabo oziroma najem je tako tudi v celoti v nasprotju s prizadevanji države po racionalnem ravnanju z javnimi sredstvi ter zmanjšanjem porabe proračunskih sredstev. Tako gre tudi iz tega razloga za težko (ne)popravljivo škodo in pomembno prizadetost javne koristi. Odločitev o zadržanju izvršitve spornih odločb je pomembna tudi za vse druge šole oziroma vzgojno – izobraževalne zavoda, katerih ustanoviteljica je RS oziroma v njenem imenu Vlada RS, za katere je ta uredila vprašanje pravice in pooblastila glede oddajanja v uporabo oziroma najem na enak način.

15. Ker se bo že v slabem mesecu in pol pričelo novo šolsko leto in je verjetno nerealno pričakovati, da bo sodišče do takrat že odločilo o tej tožbi, tožeča stranka meni, da je nujno, da Upravno sodišče odloči o odložitvi izvršitve izpodbijane odločbe in/oziroma izda začasno odredbo, s katero odloči, da ima tožeča stranka ob upoštevanju v tej tožbi navedenih predpisov ter pravnih aktov pravico oddajati v začasno uporabo oziroma najem nepremičnine, ki jih upravlja v skladu s sklepom Vlade Republike Slovenije o določitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda „Biotehnični izobraževalni center Ljubljana“ za upravljavca stvarnega premoženja v lasti Republike Slovenije št. 47803-102/2013/3 z dne 24. 9. 2013.

16. Tožena stranka ni odgovorila na predlog za izdajo začasne odredbe, je pa po drugem pozivu sodišča poslala upravne spise.

17. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

18. Po določilu 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda in pri tem odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po stališču Vrhovnega sodišča (sklepi v zadevah: I Up 326/2010 z dne 22. 12. 2010, I Up 315/2010 z dne 16. 12. 2010; I Up 324/2010 z dne 22. 12. 2010) „odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda zanjo težko popravljiva. Glede na naravo postopka izdaje začasne odredbe (dokazovanje dejstev s standardom verjetnosti, rok za izdajo) mora tožnik v zahtevi zatrjevana dejstva dokazati z dokazi, predloženimi ob vložitvi zahteve, ki jih sodišče lahko tudi takoj presodi. Za dokazovanje zatrjevane škode so torej relevantni predvsem listinski dokazi“ /.../.

19. Upravno sodišče se pridružuje tem stališčem in standardom, pri čemer meni, da so konkretne partikularnosti uporabe tega standarda iz sodne prakse Vrhovnega sodišča v posamičnih primerih lahko odvisne od tega, ali tožnik z začasno odredbo varuje ustavno pravico ali pravico iz mednarodne pogodbe, ali pa varuje zakonsko pravico, ali morda zgolj pravni interes, kajti namen instituta začasne odredbe je ravno v varstvu pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva pravic (25. in 23. člen Ustave); razen v izjemnih primerih namreč sama tožba v upravnem sporu ni suspenzivno pravno sredstvo. Navedena stališča oziroma standardi Vrhovnega sodišča so namreč nastali v upravnih sporih v zvezi z dodeljevanjem koncesij, kjer ni šlo za varstvo ustavnih pravic.

20. Iz konkretnega predloga tožeče stranke za izdajo začasne odredbe izhaja, da tožeča stranka z njim ne cilja na učinkovito varstvo človekovih pravic, ampak na racionalno uporabo oziroma upravljanje z nepremičninami v javni lasti. Zato mora sodišče uporabiti restriktivni pristop k dokaznemu standardu glede utemeljenosti težko popravljive škode. Čeprav je tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe navedla razumne razloge za izdajo začasne odredbe, pa ni zadostila dokaznemu standardu, ki ga je vzpostavilo Vrhovno sodišče v tovrstni upravno-sodni praksi. Sodišče ugotavlja, da tožnik v delu tožbe, kjer uveljavlja izdajo začasne odredbe, škodo opisuje zgolj na načelni ravni in je ne konkretizira v povezavi z izpodbijanim aktom. Na splošno navaja, da ne more opravljati dejavnosti upravljavca stvarnega premoženja, za katero jo je pooblastila Vlada RS in da škoda nastaja tudi ustanoviteljici pa tudi širši družbi, občanom, ki morajo možnosti za najem športnih objektov iskati drugje. Navaja, da ji s tem izpade pomemben vir sredstev za vzdrževanje in ohranjanje nepremičnin, vendar dalj od te navedbe v konkretizaciji škode ne gre. Ker tožeča stranka škode ne konkretizira tako, da bi izhajala iz okoliščin sklepanja ali priprav na sklepanje najemnih pogodb v konkretnem primeru in ni predložila nobenega dokaza, tožeča stranka tudi ni z ničemer utemeljila, da bi bila škoda v konkretnem primeru težko popravljiva. Tožena stranka sicer ni odgovorila na zahtevo za izdajo začasne odredbe, vendar je v tej zadevi očitno, da tako tožena stranka kot tudi tožeča stranka želita zavarovati javni interes, le da imata ob tem drugačne poglede na zakonitost izpodbijanega akta glede na zakonsko ureditev in vsebino ustanovitvenega akta. To pa bo predmet odločanja v postopku presoje zakonitosti izpodbijanega akta, ki ga bo sodišče zaradi pomena zadeve za varstvo javnega interesa vzelo v presojo prednostno takoj, ko bo prejelo odgovor tožene stranke na tožbo v tem upravnem sporu. Na tej podlagi je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno (2. in 5. odstavek 32. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

28.01.2016

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 592/2004
• UPRS Sklep II U 132/2020-11
• UPRS Sklep II U 121/2020-10