<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS sodba I U 1150/2014

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Javne finance
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2015:I.U.1150.2014
Evidenčna številka:UL0011456
Datum odločbe:08.04.2015
Senat, sodnik posameznik:Petra Stanonik Bošnjak (preds.), Alenka Praprotnik (poroč.), Zdenka Štucin
Področje:DAVKI
Institut:davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova

Jedro

Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF, ki je podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, v neskladju z Ustavo. Ker je z uveljavitvijo Zakona o davku na nepremičnine 193. člen ZUJF prenehal veljati 1. januarja 2014, je Ustavno sodišče o ustavnosti zakona odločilo na podlagi 47. člena ZUstS. Takšna odločba ima učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF o davčni osnovi za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi. V obravnavani zadevi to pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti. Davek je bil torej tožnici odmerjen v nasprotju z zakonom, nepravilna uporaba materialnega prava pa narekuje odpravo izpodbijane odločbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 42270-2828/2013-1 z dne 20. 6. 2013 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana zavezancu odmeril davek na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 v skupnem znesku 1.326,64 EUR, kar mora biti plačano v treh mesečnih obrokih. Izpodbijana odločba temelji na 60. členu Zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leti 2013 in 2014 (v nadaljevanju ZIPRS1314) ter tudi na 193. členu Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) in podatkih o nepremičninah ki so predmet obdavčitve. Gre za podatke, ki jih davčnemu organu pošlje organ pristojen za evidentiranje nepremičnin in množično vrednotenje nepremičnin. V prilogi odločbe so navedene tudi nepremičnine, ki so predmet obdavčitve.

2. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-10-702/2013-2 z dne 27. 5. 2014 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pritrdilo je izpodbijani odločitvi in razlogom zanjo.

3. Tožeča stranka se z odločitvijo davčnih organov ne strinja. Predlaga njeno odpravo in povrnitev stroškov postopkov. V tožbi se sklicuje na vse razloge iz 1., 2. in 3. točke 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter odločbo Ustavnega sodišča U-I-313/13 z dne 20. 3. 2014 ter jih obrazloži.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih zanjo. Meni, da je potrebno tožbo kot neutemeljeno zavrniti.

5. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

6. Tožba je utemeljena.

7. Po 193. členu ZUJF je davčna osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti seštevek posplošene vrednosti nepremičnin v lasti istega lastnika, ugotovljene s predpisi o množičnem vrednotenju nepremičnin in pripisane nepremičninam v registru nepremičnin na dan 1. januarja leta, za katerega se odmerja davek. Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti s svojo odločbo U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015 odločilo, da je bil 193. člen ZUJF, ki je podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, v neskladju z ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti davčna organa sklicujeta na Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin, za katerega je Ustavno sodišče že z odločbo U-I-313/13 ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave. V postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnin pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

8. Ker je z uveljavitvijo Zakona o davku na nepremičnine (Uradni list RS, št. 103/13) 193. člen ZUJF prenehal veljati 1. januarja 2014, je Ustavno sodišče o ustavnosti zakona odločilo na podlagi 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). Takšna odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve v skladu s 44. členom ZUstS, saj se namreč zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Odločba Ustavnega sodišča je bila v Uradnem listu objavljena 6. 3. 2015, razveljavitev pa je v skladu s 43. členom ZUstS začela učinkovati naslednji dan, to je 7. 3. 2015. Določba 193. člena ZUJF o davčni osnovi za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v zadevah, kot je obravnavana, pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti. Davek je bil torej tožeči stranki odmerjen v nasprotju z zakonom, nepravilna uporaba materialnega prava pa narekuje odpravo izpodbijane odločbe.

9. Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo. Izpodbijano odločbo je odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da v zadevi ponovno odloči v skladu s spremenjeno materialno pravno podlago. Utemeljenosti ugovorov, ki jih je v tožbi uveljavljala tožeča stranka, pa sodišče, glede na povedano, ni presojalo.

10. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.


Zveza:

ZUJF člen 193. ZIPRS1314 člen 60. ZUstS člen 43, 44, 47.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.01.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg5OTQy