UPRS sodba I U 1102/2014

Jedro

V obravnavani zadevi je sporna ugotovljena vrednost kapitala ob pridobitvi in v tej zvezi, ali je bila 1. točka sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 pravilno uporabljena. Ob upoštevanju tretjega odstavka 76. člena ZDavP-2 mora davčni zavezanec, če želi uveljavljati stroške na nepremičnini opravljenih investicij in vzdrževanja ter s tem znižati davčno osnovo, dokazati, da so ti stroški dejansko nastali. Pri tem mora izkazati, da gre za tako vrsto stroška, ki ga je mogoče priznati, in da ga je tudi plačal.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. S sklepom je Davčni urad Ptuj postopek odmere dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin dveh gradbenih parcel k.o. A. združil v en postopek, nato pa z odločbo tožnici odmeril dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin od davčne osnove 18.606,45 EUR po stopnji 15 % v znesku 2.790,97 EUR, kar vse mora biti plačano v 30 dneh.

2. V obrazložitvi navaja, da je zavezanka v skladu z 326. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vložila napovedi za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi gradbenih parcel A. Zemljišča je pridobila z nakupom po kupoprodajni pogodbi z dne 15. 3. 2005, prodala pa 13. 2. 2013. V nadaljevanju se davčni organ sklicuje na 98. in 99. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Ugotavlja, da je zavezanka v napovedi uveljavljala povečanje nabavne vrednosti nepremičnin za vrednost investicije v skupnem znesku 22.879 EUR, za kar je k napovedi priložila računa podjetja B. d.o.o. z dne 2. 4. 2009 oziroma 21. 4. 2009. Iz ugotovitev davčnega postopka je prišel davčni organ do zaključka, da do plačila omenjenih dveh računov nikoli ni prišlo. Pojasnjuje, da sama izvedena investicija ni dovolj, pač pa mora biti v skladu z določbo 98. člena ZDoh-2 z verodostojnimi listinami dokazano, da je zavezanec investicije plačal sam. Predložena računa in blagajniška prejemka pa, glede na ugotovitve postopka, nista zadostovala za potrditev, da je investicijo zavezanka plačala sama. V postopku je davčni organ zaslišal tudi C.C., takratnega direktorja podjetja B. d.o.o., ki je bil hkrati bivši mož tožnice. V konkretnem primeru je odločilno to, da zavezanka ni nakazala denarja od plačil od navedenih računov na račun podjetja, niti ne obstajajo dokazila, kdo so bili dejanski izvajalci storitev dobave in navoza gramoza, oziroma iz računa podjetja B. d.o.o. ni razvidno, da bi le-to plačalo kakršnekoli takšne storitve. Poizvedovanje o stanju denarnih sredstev na računih zavezanke pa je v tem postopku manj relevantno. Od davčne osnove 18.606,45 EUR je bil tožnici odmerjen davek v skladu s 132. členom ZDoh-2 po stopnji 15 %.

3. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-05-143/2013-2 z dne 28. 5. 2014 pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotavlja, da iz vseh ugotovitev prvostopnega organa izhaja, da sta izdana računa podjetja B. d.o.o., ki naj bi izkazovala investicijo v sporni nepremičnini, fiktivna ter da izročitev gotovine pravni osebi B. d.o.o. ni potrjena z verodostojno listino. Iz vseh okoliščin ni mogoče zaključiti, da je plačilo investicije v omenjene nepremičnine finančno bremenilo prav tožnico, kar je za priznanje omenjene investicije ključnega pomena.

4. Tožnica vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Poudarja, da so bile sporne parcele pridobljene v povsem drugačnem stanju, kot pa so bile prodane. Zemljišče je bilo prekrito s travno rušo in ni bilo primerno za gradnjo. Zato je pri B. d.o.o. naročila storitve, da bi lahko zemljišče ugodneje prodala. Parcela je sedaj utrjena in je na njej možno izvesti gradnjo objekta. To, ali B. d.o.o. še obstaja ali ne, pa ni njen problem. Tudi ni pomembno, kdo je bil lastnik in direktor tega podjetja, ter da je prodano novemu lastniku. Pred mnogimi leti je bila dejansko poročena s C.C., s katerim ima tudi skupnega otroka, a se je pa od njega že pred leti razvezala. Na naslovu ... je hiša, ki jo je zgradila iz kredita, pridobljenega pri banki D. d.d., C.C. pa oddaja v podnajem eno sobo s posebnim vhodom, za kar ji omenjeni plačuje najemnino. Odločno tudi nasprotuje nepravilni ugotovitvi, da je sporni račun izdan med povezanimi osebami. Kaj je s prejetim denarjem delal B. d.o.o., ni njen problem. Iz dopisa Davčnega urada Ptuj je tudi razvidno, da so investicije v prodano nepremičnino dejansko bile opravljene in da se je vrednost izboljšala. Če davčni urad ni priznal računov, ker so bili ti plačani v gotovini, potem je po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dolžan objektivno ugotoviti dejansko stanje z drugim dokazom in sicer s cenitvijo izvedenca gradbene stroke. Izvršene investicije na nepremičnini so ocenljive, nepomembno je tudi, ali je imela na računu pri banki D. tožnica denarna sredstva v potrebni višini ali ne. Prvostopni organ je tudi prezrl dejstvo, da je del kredita, kot izhaja iz kreditne pogodbe pri omenjeni banki, bil izplačan v gotovini. Določbe ZDoh-2 so po njenem napačno uporabljene.

5. Predlaga, naj sodišče opravi glavno obravnavo, nato pa njeni tožbi ugodi, izpodbijani sklep in odločbo odpravi ter vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče se z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami obeh davčnih organov v izpodbijani odločbi oziroma odločbi organa druge stopnje, strinja. Prav tako se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu ( v nadaljevanju ZUS-1).

9. Pri tem sodišče še pripominja, da je, kot izhaja iz podatkov spisa, sporna ugotovljena vrednost kapitala ob pridobitvi iz 98. člena ZDoh-2 in v zvezi s tem, ali je bila 1. točka sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 v konkretnem primeru pravilno uporabljena. V omenjenem določilu je zapisano, da se v vrednost kapitala ob pridobitvi kot strošek všteva in tako zmanjšuje davčno osnovo vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečujejo uporabno vrednost nepremičnine, če jih je plačal zavezanec, to je fizična oseba, ki kapital odsvoji. Ob upoštevanju tretjega odstavka 76. člena ZDavP-2, ki določa, da mora zavezanec za davek dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčno obveznost zmanjša, če ZDavP-2 ali zakon o obdavčenju ne določata drugače, mora davčni zavezanec, če želi uveljavljati stroške na nepremičnini opravljenih investicij in vzdrževanja ter s tem znižati davčno osnovo, dokazati, da so ti stroški dejansko nastali. Pri tem mora tudi izkazati, da gre za tako vrsto stroška, ki ga je mogoče priznati in da ga je tudi plačal. Dohodnina je namreč strogo osebni davek, kar pomeni, da jo plačuje vsak posameznik zase in za plačilo prevzema odgovornost. Da se lahko strošek obravnava kot priznani strošek pri odmeri davčne osnove za davek od dobička iz kapitala, mora torej nastati davčnemu zavezancu, ki je kapital odsvojil in kateremu se dohodnina odmerja.

10. Glede na navedeno je tudi po mnenju sodišča pravilna odločitev davčnih organov, da se zatrjevani strošek investicije v nepremičnine tožnici na podlagi 98. člena ZDoh-2 ne prizna, saj tožnica ni uspela dokazati, da gre za strošek, ki ga je poravnala sama. Zakon lahko za priznavanje stroškov predpiše omejitve, če so te razumne. V obravnavanem primeru takšno razumno omejitev ob upoštevanju tretjega odstavka 76. člena ZDavP-2 predstavlja zahteva, da davčni zavezanec nastanek stroškov, ki jih uveljavlja kot odbitno postavko, tudi dokaže. Strošek v smislu ZDoh-2 je namreč le nekaj, kar davčni zavezanec plača sam.

11. Neutemeljena je tudi zahteva tožnice po opravi glavne obravnave. Ta se na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 ne opravi, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno oziroma, če dokazi, ki so potrebni za odločitev v upravnem sporu, niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt (drugi odstavek 51. člena ZUS-1). Tožnica pa razen gole zahteve po opravi obravnave ni utemeljila, zakaj bi bila oprava glavne obravnave potrebna, prav tako ni ustrezno utemeljila predloga, naj se jo zasliši v tem upravnem sporu. Postavitev izvedenca gradbene stroke pa, glede na ugotovljeno, niti ni potrebna. Zato sodišče glede na zgoraj navedena zakonska določila in ugotovljena dejstva, ta predlog tožnice ni upoštevalo.

12. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

28.01.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 410/2017-18
• UPRS Sodba I U 1715/2018-16
• UPRS sodba I U 1560/2015