UPRS sodba I U 351/2015

Jedro

Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikov zahtevek za odpis davčnega dolga iz naslova davka na dediščine in darila. V konkretnem primeru ni sporno, da so predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki jo je sklenil tožnik, nepremičnine in s tem premoženje. Spora tudi ni, da teče v tej zvezi sodni postopek in da tožnik zaradi sodnega postopka ne more razpolagati z nepremičninami iz pogodbe. Vendar to ne pomeni, da premoženja nima oziroma da to ne zadošča za poplačilo davka. Omenjena omejitev razpolaganja namreč ni absolutna, torej takšna, ki kadarkoli in v celoti preprečuje razpolaganje s premoženjem in s tem izpolnitev davčne obveznosti. Absolutne omejitve tožnikovega razpolaganja z nepremičninami tudi (še) ne izkazuje predložena sodna odločba. Zato je davčni organ premoženje iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju utemeljeno upošteval kot tožnikovo premoženje, iz katerega je mogoče plačati davčno obveznost, ter zato tožnikov predlog za odpis davčne obveznosti zavrnil. Kar pa ne pomeni, da je ostal tožnik za primer pravnomočne sodne razveze oziroma razveljavitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju brez pravnega varstva. Če namreč pogodbo, ki je podlaga za prenos premoženja, sodišče z odločbo izreče za neveljavno, ima davčni zavezanec pravico zahtevati, da se odločba o odmeri davka na dediščine in darila odpravi in da se mu davek, če je bil plačan, vrne.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikov zahtevek z dne 3. 9. 2014 za odpis davčnega dolga iz naslova davka na dediščine in darila.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bil tožniku na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju odmerjen davek na dediščine in darila za prejeto nepremično premoženje. Z vlogo z dne 3. 9. 2014 je tožnik zaprosil za odpis davka v znesku 6 904,25 EUR po odločbi št. DT 4292-16674/2011-7 08-3231-03 in podrejeno za odlog plačila za dobo 24 mesecev. V zvezi z odlogom plačila davka davčni organ ugotavlja, da je bilo tožniku obročno plačilo davka za 23 mesecev že odobreno z odločbo z dne 15. 10. 2012 (in zato vlogo tožnika v tem delu zavrže). V zvezi s predlaganim odpisom pa ugotavlja, da iz predloženih dokazil in pojasnil tožnika izhaja, da tožnik zaradi sodnega postopka ne more razpolagati z dobljenim premoženjem niti mu še ni znano, ali bo to premoženje ostalo v njegovi lasti. Obenem ugotavlja, da ne glede na sodne postopke pogodba o dosmrtnem preživljanju velja in z njo tudi pridobitev nepremičnega premoženja. Zato tožnik na podlagi določb Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in na podlagi določb Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik), ki se nanašajo na odpis davčnega dolga, in ne glede na višino dohodkov, ne izpolnjuje pogojev za odpis dolga in se zato njegov zahtevek zavrne.

3. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. Tudi po mnenju organa druge stopnje ima tožnik premoženje, iz katerega bi bilo mogoče poplačati davčni dolg. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa pojasni, da je odpis mogoč le v primeru, če zavezanec nima premoženja, iz katerega bi bilo mogoče poplačati davčni dolg, in ima dohodke, ki ne presegajo 265,22 EUR. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da tožnik ima premoženje, zato odpis ni mogoč, ne glede na višino tožnikovih dohodkov. Tudi tožbe in sklepi sodišča po mnenju pritožbenega organa ne spremenijo dejstva, da je tožnik na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju prejel premoženje. Tožba in sklepi sodišča sicer omejujejo njegovo pravico do razpolaganja z nepremičnim premoženjem, ni pa to razlog, da bi se nepremičnin ne upoštevalo kot premoženje in bi se zato davčni dolg odpisal.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Meni, da je izpodbijana odločitev napačna, saj bi bilo s plačilom davčnega dolga ogroženo njegovo preživljanje. Zato bi mu bilo treba dolg odpisati v celoti ali vsaj delno, saj ima minimalne dohodke, s katerimi komaj preživi. Premoženja iz odločbe tožnik nima, saj je pogodba o dosmrtnem preživljanju po sodbi Okrožnega sodišča v Celju P ... z dne 25. 8. 2014 razvezana.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Dodatno navaja, da sodbe Okrožnega sodišča v Celju tožnik ni predložil ne v postopku na prvi stopnji ne v postopku reševanja pritožbe, čeprav je dokazno breme na njegovi strani. Iz sodbe tudi ni razvidno, če je že pravnomočna. Pri odločanju o vlogi tako tožena stranka ni vedela za obstoj sodbe. Pri odločanju na prvi stopnji pa je bilo pregledano stanje zemljiške knjige, vendar iz nje ni razvidno, da bi bila pogodba o dosmrtnem preživljanju razvezana.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po določbah 101. člena ZDavP-2 lahko davčni organ dovoli odpis ali delni odpis plačila davka, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Podrobnejše kriterije za odpis ali delni odpis določi minister, pristojen za finance, upoštevaje raven zadovoljevanja minimalnih življenjskih potreb, ki omogočajo preživetje in so določene s predpisi na področju socialnega varstva.

8. Merila za odpis in delni odpis davčnega dolga so določena v 37. členu Pravilnika. Tako davčni organ lahko odpiše ali delno odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana ne presegajo osnovnega zneska oziroma 1,5-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo, in pod pogojem, da obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov.

9. V konkretnem primeru ni sporno, da so predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki jo je sklenil tožnik, nepremičnine in s tem premoženje iz 34. člena Pravilnika. Spora tudi ni o tem, da teče v tej zvezi sodni postopek in da tožnik zaradi sodnega postopka ne more razpolagati z nepremičninami iz pogodbe. Vendar pa to ne pomeni, da premoženja nima oziroma, da le-to ne zadošča za poplačilo davka, kot je razumeti Pravilnik. Omenjena omejitev razpolaganja namreč ni absolutna, to je takšna, ki kadarkoli in v celoti preprečuje razpolaganje s premoženjem in s tem izpolnitev davčne obveznosti. Absolutne omejitve tožnikovega razpolaganja z nepremičninami tudi (še) ne izkazuje predložena sodna odločba. Zato je davčni organ premoženje iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju utemeljeno upošteval kot tožnikovo premoženje, iz katerega je mogoče plačati davčno obveznost ter je zato tožnikov predlog za odpis davčne obveznosti utemeljeno zavrnil.

10. Kar pa še ne pomeni, da je ostal tožnik za primer pravnomočne sodne razveze oziroma razveljavitve pogodbe brez pravnega varstva. Če namreč pogodbo, ki je podlaga za prenos premoženja, sodišče z odločbo izreče za neveljavno, ima davčni zavezanec pravico zahtevati, da se odločba o odmeri davka na dediščine in darila odpravi in da se mu davek, če je bil plačan, vrne (18. člen Zakona o davku na dediščine in darila, ZDDD).

11. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

13. Sodišče je odločilo izven glavne obravnave, ker za izvedbo predlaganih dokazov ali njihovo drugačno presojo od tiste, ki jo je opravil davčni organ, ni našlo podlage (drugi odstavek 51. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

28.01.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 496/2002
• Sodba II Ips 777/2007
• Sodba II Ips 162/93