UPRS sodba I U 427/2015

Jedro

V zadevi je sporno učinkovanje spremembe zakona, to je novele ZFPPIPP-C, na tožnikovo obveznost iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2009 glede na prehodno določbo 88. člena novele, po kateri se spremenjeno besedilo drugega odstavka 21. člena (po katerem terjatve iz naslova davkov niso več prednostne) uporablja za postopke zaradi insolventnosti, ki se začnejo po uveljavitvi tega zakona. Spor je konkretno o tem, kdaj se postopek zaradi insolventnosti začne - z začetkom osebnega stečaja nad tožnikom ali z začetkom postopka odpusta obveznosti. Upoštevaje zakonsko opredelitev postopkov zaradi insolventnosti ima prav toženka, ko kot relevanten upošteva začetek osebnega stečaja nad tožnikom in ne začetek postopka odpusta obveznosti.

Tožnik ne more uspeti z ugovorom, da ne more biti zavezan za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ker v letu 2009 ni več uporabljal poslovnih prostorov, na katere se nanaša odmera spornega nadomestila. S tem namreč ugovarja odmerni odločbi, ki je izvršilni naslov in ki je po izrecni določbi petega odstavka 157. člena ZDavP-2 ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi in torej tudi ne v tožbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom začel zoper tožnika davčno izvršbo zaradi izterjave obveznosti po izvršilnih naslovih, navedenih v 4. točki izreka sklepa, v skupnem znesku 1 236,89 EUR in z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunajo od dneva izdaje sklepa do plačila, in sicer na tožnikove denarne prejemke pri izplačevalcu Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

2. Iz obrazložitve sklepa sledi, da po knjigovodskih evidencah tožnik ni v predpisanem roku poravnal obveznosti iz izreka sklepa, zato je davčni organ v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začel davčno izvršbo. Davčna izvršba se začne z izdajo sklepa o davčni izvršbi, izvede pa se na podlagi izvršilnega naslova v skladu ter na podlagi nadaljnjih določb ZDavP-2, ki se nanašajo na prisilno izterjavo davčnih obveznosti in ki jih prvostopni organ citira v nadaljevanju obrazložitve.

3. Drugostopni davčni organ je pritožbi tožnika zoper izpodbijani sklep delno ugodil in 1. točki izreka svoje odločbe sklep odpravil v delu, ki se nanaša na izvršilni naslov, ki je v tabeli iz 4. točke izreka naveden pod zaporednima številkama 4 in 5. Besedilo oziroma opredelitev izvršilnega naslova pod zaporednima številkama 2 in 3 je v 2. točki izreka nadomestil z besedilom „odločba o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2009 št. ... z dne 15. 9. 2009“, v preostalem delu pa je v 3. točki izreka pritožbo zavrnil.

4. V svojih razlogih navaja, da je izvršilni naslov v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa pod zaporednima številkama 2 in 3 nepopolno naveden, brez številke in datuma ter da zato izrek v tem delu dopolni.

5. Sicer pa ima izpodbijani sklep vse predpisane sestavine. Pravilno so navedeni v 4. točki izreka pod zaporedno številko 1 stroški izdaje sklepa, ki se tožniku obračunajo samo enkrat in v skladu z določbami 152. člena ZDavP-2 v zvezi s 66. členom Pravilnika o izvajanju zakona o davčnem postopku.

6. Nadalje ugotavlja, da je bil tožniku dne 11. 12. 2013 v postopku osebnega stečaja izdan sklep o odpustu obveznosti, s katerim so bile tožniku odpuščene vse navadne in podrejene terjatve, ki so nastale do 25. 5. 2010. Izpodbijani sklep je bil izdan po končanem postopku osebnega stečaja (18. 2. 2014). Po določbi drugega odstavka 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) odpust obveznosti ne učinkuje za prednostno terjatev iz prvega odstavka 21. člena in prvega odstavka 390. člena tega zakona. V prvem odstavku 390. člena ZFPPIPP pa je določeno, da se iz stečajne mase v postopku osebnega stečaja kot prednostne terjatve poleg terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena tega zakona plačajo tudi terjatve do stečajnega dolžnika na podlagi zakonite preživnine, odškodnine za škodo, nastalo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ali zmanjšanja ali izgube delovne zmožnosti, ter odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal. Glede na navedeno odpis dolgov po drugem odstavku 408. člena ZFFPPIPP ne velja za terjatve iz drugega odstavka 21. člena, med njimi pa so tudi nezavarovane terjatve za plačilo davkov in prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka. V konkretnem primeru so torej terjatve za plačilo prispevkov prednostne terjatve, ker pa so datumi zapadlosti terjanih dolgov 20. 10. 2009 in novejši, osebni stečaj pa se je začel 25. 5. 2010, je podan časovni okvir enega leta pred začetkom stečajnega postopka. Glede na ZFPPIPP, ki je veljal v času odpusta obveznosti, je nadomestilo za uporabo stavnega zemljišča (NUSZ) davek, ki po drugem odstavku 21. člena ZFFIPP predstavlja prednostno terjatev. Zato za dolgove iz naslova NUSZ za leto 2009 odpust ni veljal in se lahko terjajo z izpodbijanim sklepom. Pač pa se ne bi smela terjati obveznost iz naslova NUSZ za leto 2011. Iz izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati, na podlagi katerega izvršilnega naslova se terja. Poleg tega je bila dne 22. 12. 2011 izdana odločba, po kateri se tožniku NUSZ za leto 2011 ne odmeri.

7. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo 2. točke izreka drugostopne odločbe ter 4. točko izreka izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na izvršilni naslov, naveden v tabeli pod zaporednima številkama 2 in 3. Predlaga tudi, da se mu povrnejo stroški postopka. Toži zaradi nepravilne uporabe zakona iz 1. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da gre v konkretnem primeru za nepravilno uporabo določb drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP v zvezi z novelo C istega zakona z dne 21. 6. 2010, ki je začela veljati 15. 7. 2010 in s katero je bilo v drugem odstavku 21. člena ZFPPIPP črtano besedilo „davkov in“. Pri tem je ključnega pomena učinkovanje omenjene novele na postopke zaradi insolventnosti, ki so se oziroma se do njene uveljavitve še niso začeli. Po mnenju tožnika je drugostopni organ prezrl prehodno določbo novele, ki v četrtem odstavku 88. člena določa, da se (med drugim) s tem zakonom spremenjeni ali dodani drugi odstavek 21. člena uporablja za postopke zaradi insolventnosti, ki se začnejo po uveljavitvi tega zakona. Postopek odpusta obveznosti se je začel 1. 12. 2010, odločba o odpustu obveznosti pa je bila izdana 11. 12. 2013. Zato se kot materialni prepis, na podlagi katerega se odloča o pravni naravi terjatev, lahko uporablja le spremenjena določba drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP, ki je pravno naravo terjatve (iz naslova davkov) spremenila v navadno – neprednostno terjatev. Sklep o odpustu obveznosti zato učinkuje tudi na obravnavano terjatev. In ker je tožnikova obveznost za leto 2009 prenehala z učinkom najmanj do 11. 12. 2013, ko je bil izdan sklep o odpustu obveznosti, prvostopni davčni organ dne 19. 3. 2014 ni imel podlage za izdajo izpodbijanega sklepa.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s tožbeni ugovori odgovarja, da se je drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP res spremenil tako, kot navaja tožnik. Sprememba zakona je bila uzakonjena z novelo ZFPPIPP-C, ki je bila objavljena 30. 6. 2010 in je začela veljati 15. dan po objavi, uporablja pa se za postopke zaradi insolventnosti, ki se začnejo po uveljavitvi tega zakona. Postopek osebnega stečaja nad tožnikom se je začel 25. 5. 2010, zato novela ZFPPIPP za konkretni primer ne more veljati. Dolgovi, ki so se od tožnika terjali, so bili med drugim davki, ki so zapadli 30. 10. 2009 in pozneje.

9. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih navedbah in predlogih. Zaradi podkrepitve utemeljenosti tožbenega zahtevka navaja in dokazuje, da tožnik vse od leta 2006, ko je prenehal poslovati kot s.p., ni bil najemnik poslovnih prostorov na naslovu ..., za katere je davčni urad odmeril NUSZ. To je z laičnimi vlogamo zatrjeval že v davčnem postopku, zato ne more biti zavezanec za plačilo NUSZ za leto 2009. Terjatev iz tega naslova torej ne obstoji, izpodbijani sklep pa je v delu, ki se nanaša na plačilo NUSZ za leto 2009, nezakonit.

10. Tožba ni utemeljena.

11. V zadevi je sporna prisilna izterjava NUSZ za leto 2009 po odločbi, opredeljeni s številko in datumom v 2. točki izreka drugostopne odločbe oziroma v spremenjenem besedilu zaporednih številk 2 in 3 tabele iz 4. točke izreka prvostopnega sklepa.

12. Pri tem med strankama ni sporno, da gre pri obravnavani dajatvi (NUSZ) po vsebini za davek. Spora tudi ni o tem, kdaj je začela veljati novela ZFPPIPP-C in kaj se s to novelo v drugem odstavku 21. člena spreminja. Sporno je učinkovanje omenjene spremembe zakona na tožnikovo obveznost iz naslova NUSZ z ozirom na prehodno določbo 88. člena novele, po kateri se spremenjeno besedilo drugega odstavka 21. člena in po katerem terjatve iz naslova davkov niso več prednostne, uporablja za postopke zaradi insolventnosti, ki se začnejo po uveljavitvi tega zakona. Spor je konkretno o tem, kdaj se postopek zaradi insolventnosti začne – z začetkom osebnega stečaja nad tožnikom, kot navaja tožena stranka, ali z začetkom postopka odpusta obveznosti, kot trdi tožnik v tožbi.

13. Kateri so postopki zaradi insolventnosti, je določeno v 5. členu ZFPPIPP. In sicer so to: postopek prisilne poravnave in stečajni postopki; stečajni postopki pa so stečajni postopek nad pravno osebo, postopek osebnega stečaja in postopek stečaja zapuščine. Z ozirom na takšno opredelitev postopkov zaradi insolventnosti ima prav tožena stranka, ko upošteva pri odločanju o tem, katero zakonsko besedilo velja, kot relevanten začetek osebnega stečaja nad tožnikom (25. 5. 2010) in ne začetek postopka odpusta obveznosti (1. 12. 2010), ki ga šteje za relevantnega tožnik v tožbi. To pa pomeni, da ima prav tožena stranka, ko ugotavlja, da ob začetku postopka osebnega stečaja novela ZFPPIPP-C še ni veljala in da torej pravna narava davkov kot prednostnih terjatev ostaja v konkretnem primeru nespremenjena. To pa obenem pomeni, da za NUSZ za leto 2009 kot prednostno terjatev odpust obveznosti ne velja in da se zato lahko terja z izpodbijanim sklepom.

14. Tožnik pa tudi ne more uspeti z ugovorom (v pripravljalni vlogi), da ne more biti zavezan za plačilo NUSZ, ker v letu 2009 ni več uporabljal poslovnih prostorov, na katere se nanaša odmera spornega nadomestila. S tem namreč ugovarja odmerni odločbi, ki je izvršilni naslov in ki je po izrecni določbi petega odstavka 157. člena ZDavP-2 ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi in torej tudi ne v tožbi.

15. Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

17. Ker pravno relevantne okoliščine niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.

Datum zadnje spremembe:

28.01.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 307/2015
• UPRS sodba IV U 291/2013
• UPRS Sodba IV U 164/2017-10