UPRS sodba I U 231/2015

Jedro

Če že iz obrazložitve izpodbijanih sklepov ni v zadostni meri razvidno, kateri akt države prosilke je podlaga za njuno izdajo, pa je to razvidno iz obrazložitve odločbe organa druge stopnje. Da je to povsem jasno tožniku, nenazadnje izhaja že iz pritožbe. Že iz navedb samega tožnika tudi sledi, da gre pri aktu države prosilke za nemško davčno odločbo, in torej tožnik prihaja sam s sabo v nasprotje, ko trdi, da zadeva ne sodi v postopek davčne izvršbe, temveč v sodno pristojnost in s tem uveljavlja ničnost izpodbijanih sklepov. Prav tako ni skladna s spisi tožbena trditev, da davčni organ ni navedel dejanske podlage za uporabo določb ZDavP-2, ki se nanašajo na zavarovanje oziroma na izpolnjevanje pogojev za izdajo izpodbijanih sklepov. Razmeroma skromni so njegovi zaključki, ki pa jih ustrezno dopolni organ druge stopnje in tudi hkrati odgovori na pritožbo, kar vse omogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve.

Tožnik ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na nemško davčno odločbo. Pritožba zoper odločbo in predlog za začasno zadržanje izvršitve sta v skladu z 240. členom ZDavP-2 ovira za njeno izvršitev po zaprosilu, ne pa tudi za zavarovanje izvršitve, o katerem se odloča v konkretnem primeru. Zato izpodbijana sklepa nista preuranjena. Prav tako nista nezakonita zato, ker naj bi bila nezakonita nemška davčna odločba. Za zavarovanje zadošča, da je odločba izdana, medtem ko bodo o razlogih, iz katerih naj bi bila po tožnikovem mnenju davčna odločba „v bistvenem nepravilna“, odločali pristojni nemški organi. Prav tako so po določbah ZDavP-2 oziroma po Izvedbene uredbe Komisije št. 1189/2011 pristojni organi države prosilke tisti, ki so dolžni, da nemudoma sporočijo, če je prišlo v zvezi z izdano odločbo do kakršnekoli spremembe. Zato ni na toženi stranki in tudi ne na sodišču, da opravi poizvedbe v tej zvezi, in zato sodišče predlogu za odpravo sklepov tudi iz tega razloga ni moglo slediti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je zaradi zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti s prvim izpodbijanim sklepom bankama A. d.d. in B. d.d. naložil, da sredstev do višine 401 892,95 EUR, ki jih ima tožnik na računu, tožniku ne izplačata, tožniku pa prepovedal razpolaganje s sredstvi, ki jih ima na računih pri omenjenih bankah, z drugim izpodbijanim sklepom pa tožniku prepovedal razpolaganje s premičnim premoženjem – štirimi motornimi vozili, navedenimi v izreku sklepa. Pri čemer zavarovanje na podlagi navedenih začasnih sklepov velja do dneva izpolnitve davčne obveznosti (tretji oziroma drugi odstavek izreka), s sklepoma pa se nadomestita sklepa, ki ju je dne 26. 8. 2013 izdal isti davčni urad (zadnji odstavek izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov sledi, da je prvostopni davčni urad začel postopek za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti zoper tožnika v skladu z 232. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in na podlagi zaprosila predlagatelja izvršbe, Finančnega urada iz C., ZRN. Omenjenemu uradu je kasneje davčni organ poslal še poizvedbo o tem, ali je izdaja sklepa še upravičena, ter v tej zvezi prejel obvestilo oziroma zahtevo, da naj se postopek zavarovanja zoper tožnika nadaljuje. Akt države prosilke, ki dovoljuje izvršbo, nosi številko ..., vročitev tega akta pa je bila veljavno opravljena 1. 2. 2011, kar je razvidno tudi iz zaprosila s strani nemškega davčnega urada.

3. V nadaljevanju obrazložitve prvostopni organ obširno povzame ugotovitve, zbrane v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora pri družbi Č. d.o.o., ki se nanašajo na tožnika oziroma na kazenski postopek ter na obsodbo (na kazen zapora), ki je bila tožniku izrečena v ZRN zaradi davčne utaje. V zvezi z zavarovanjem pa navaja, da je bilo zaprosilo davčnemu organu posredovano na podlagi 13. člena Direktive 2008/55/ES, da na podlagi popolnega zaprosila organa države prosilke davčni urad v skladu z 232. členom ZDavP-2 zavaruje plačilo davčne obveznosti po določbah ZDavP-2 ter da se tudi zamudne obresti za nepravočasno plačilo dolga obračunajo v skladu z določbami tega zakona. Še v nadaljevanju obrazložitve pa navaja, da je iz obračunov davčnih odtegljajev od dohodkov iz delovnega razmerja razvidno, da so dohodki tožnika v preteklih dvanajstih mesecih prenizki, da bi zadoščali za poplačilo davčnega dolga ter da se zato lahko na podlagi določb 111. člena ZDavP-2 zahteva zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, če se utemeljeno pričakuje, da bo zavezanec za davek izpolnitve oziroma plačili davčne obveznosti onemogočil ali znatno otežil. Sklep, s katerim se mu omeji ali prepove razpolaganje z določenim premoženjem, se šteje za začasni sklep za zavarovanje iz 119. člena ZDavP-2, z njim pa se v skladu z nadaljnjimi določbami ZDavP-2, ki jih davčni organ citira, (lahko) odloči na način, kot je razviden iz izreka obeh izpodbijanih sklepov.

4. Drugostopni organ je pritožbena postopka zoper izpodbijana sklepa združil in odločil, da se pritožba zavrne.

5. V zvezi s sklepom o združitvi ugotavlja, da se oba izpodbijana sklepa opirata na isto dejansko stanje in isto pravno podlago, da je za reševanje pritožb pristojen isti organ in da so zato izpolnjeni vsi zakonski pogoji za združitev postopkov.

6. V vsebinskem pogledu pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. Pri tem ugotavlja, da je v letu 2011 „Bundeszentralamt fur Steuern“ iz ZRN zaprosil za ukrepe zavarovanja na podlagi 13. člena Direktive 2008/55/ES, in sicer za skupno 401 892,95 EUR. Prva izdana sklepa o zavarovanju z dne 30. 5. 2011 je pritožbeni organ odpravil in vrnil zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek, nakar je le-ta izdal izpodbijana sklepa, s katerima je nadomestil sklepa, ki sta bila odpravljena z drugostopno odločbo.

7. Ob sklicevanju na določbe ZDavP-2, ki se nanašajo na zaprosilo oziroma na zavarovanje davčne obveznosti in ki so veljale pred spremembo ZDavP-2 iz leta 2012, drugostopni organ navaja, da je moralo biti po takratnem besedilu 111. člena zakona v vseh primerih zavarovanja podano utemeljeno pričakovanje, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo. Ni pa izhajalo, da bi moral biti podan utemeljen sum, da bi zavezanec za davek ravnal v nasprotju z naloženimi davčnimi obveznostmi, temveč je bila dovolj objektivna okoliščina, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo. Zato je po mnenju pritožbenega organa organ prve stopnje (tudi) tokrat v zadostni meri obrazložil okoliščine, ki kažejo na to, da bo izpolnitev davčne obveznosti vsaj znatno otežena. Podlago za takšen zaključek predstavlja predvsem kazenski postopek v Nemčiji zoper tožnika, ki se vodi zaradi utaje prometnega davka in v katerem je bil tožnik spoznan za krivega pomoči pri davčni utaji. Tožnik je torej enkrat že sodeloval pri utaji davka, zato je mogoče pričakovati, da se bo skušal izogniti plačilu davčne obveznosti. Dodaten razlog pa so prenizki dohodki, ki ne zadoščajo za poplačilo davka, tožnik pa tudi ne navede, da bi imel višje prejemke od terjanega zneska (401 892,95 EUR). Iz spisov izhaja, da je imel tožnik v obdobju od oktobra 2012 do avgusta 2013 za 20 435,00 EUR dohodkov bruto, kar je 19-krat manjši znesek kot znaša terjatev. V primeru, ko obveznosti presegajo višino dohodkov, je potrebno prodajati premoženje, npr. premičnine, kar poplačilo obveznosti oteži. Tožnik sam pa tudi ne omeni, da bi brez težav zmogel plačilo naložene obveznosti in je zato utemeljeno izdati sklep o zavarovanju. V zvezi z navedbo tožnika, da je lastnik družbe Č., pritožbeni organ ugotavlja, da je tožnik lastnik omenjene družbe do polovice, da je osnovni kapital družbe 8 763,00 EUR, da je družba v letu 2012 ustvarila 31 913,00 EUR dobička in da je bilo prenesenega dobička 321 541,00 EUR, kar skupaj ne doseže zneska 401 892,95 EUR oziroma še toliko manj, glede na to, da tožnik ni edini lastnik omenjene družbe. Predlagano zavarovanje pa tudi ni v neskladju s pravnim redom Republike Slovenije. Pri tem organ druge stopnje tožniku pojasni, kaj pomeni solidarna odgovornost dolžnikov, ter poudari, da o tem, da je terjatev že poravnana, tožnik zgolj ugiba. Nasprotno je davčni organ prejel obvestilo organa države prosilke, da se ukrep zavarovanja še vedno zahteva, oziroma da zahteva za zavarovanje ni bila preklicana.

8. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga (na prvem mestu), da se izreče za nično ter podrejeno njeno odpravo in (v vsakem primeru) povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da sta izpodbijana sklepa iz več razlogov nepravilna in nezakonita.

9. Tako iz obrazložitve sklepov ni jasno razvidno, kateri akt države prosilke je podlaga za izpodbijana sklepa, saj ni naveden organ, ki naj bi akt izdal, niti datum izdaje akta. Zato ni mogoče preizkusiti obrazložitve sklepov in zato je podana bistvena kršitev določb postopka, ki narekuje odpravo sklepov že iz tega razloga.

10. Glede na ostale podatke, zlasti znesek naložene obveznosti, tožnik lahko le ugiba, da gre v konkretnem primeru za odločbo Finančnega urada C. iz Nemčije št. ... z dne 31. 1. 2011, tj. za nemško davčno odločbo, ki tožnika bremeni za davčni dolg družbe D. GmbH za identični znesek. V tem primeru sta izpodbijana sklepa nična, ker zadeva ne sodi v postopek davčne izvršbe, temveč v sodno pristojnost. Tožnik ne more biti davčni zavezanec, ker iz nemške davčne odločbe izhaja, da se tožnika bremeni za zapadle davčne obveznosti iz naslova DDV družbe D. GmbH in je zato zavezanec za davek lahko samo omenjena družba. Tožnik z omenjeno družbo ni povezan in na njeno poslovanje ni imel nikoli nobenega vpliva. Ker tožnik ni davčni zavezanec, se zoper njega ne more voditi postopek davčne izvršbe niti postopek zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti. Nemčija lahko od tožnika izterja utajeni davek, ki je bil predmet kazenskega postopka, samo v postopku sodne izvršbe. Davek namreč predstavlja škodo, ki je bila s storitvijo kaznivega dejanja povzročena Nemčiji, in ne davčne obveznost tožnika do nemške države.

11. Sklepa pa sta nezakonita tudi zato, ker niso podani pogoji za zavarovanje iz 111. člena ZDavP-2. Tudi v izpodbijanih sklepih, tako kot v predhodno izdanih, davčni organ ni navedel dejanske podlage za uporabo določb 111., 114. in 119. člena ZDavP-2 in s tem ni izkazal utemeljenega pričakovanja, da bo tožnik onemogočil ali znatno otežil izpolnitev davčne obveznosti. Sklepov se zato ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitve določb postopka in s tem razlog za predlagano odpravo sklepov. Dolžnost obrazložitve sklepov v tem pogledu je razvidna tudi iz sodne prakse naslovnega sodišča. Kot primer tožnik navaja sodbo in sklep II U 29372009, sodbo II U 127/2009 in sodbo U 1971/2008.

12. Kolikor bi sodišče menilo, da omenjena kršitev postopka ni podana, pa tožnik zatrjuje, da je tožena stranka nepravilno ugotovila dejansko stanje, ki je relevantno za odločitev o zavarovanju davčne obveznosti, in da je odločitev nezakonita tudi iz tega razloga. Okoliščine in dejanski stan kaznivega dejanja, zaradi katerega je bil tožnik obsojen v Nemčiji, po mnenju tožnika niso in ne morejo biti pomembne za odločitev, saj v ničemer ne utemeljujejo nevarnosti, da bo tožnik v prihodnosti onemogočil ali otežil izpolnitev obveznosti, oziroma da bi bila izpolnitev onemogočena iz objektivnih razlogov. Dejansko stanje storjenega kaznivega dejanja je bilo relevantna podlaga za obsodilno sodbo, ne izkazuje pa bodoče nevarnosti, ki je pogoj za izdajo sklepa o zavarovanju.

13. Nepravilen pa je tudi zaključek tožene stranke glede prenizkih dohodkov, ki naj ne bi zadoščali za poplačilo davčnega dolga. Dohodki iz dela za tožnika niso edini in glavni vir prihodkov. Tožnik kot lastnik družbe, v kateri je zaposlen, sam odloča o višini svoje plače in si jo obračunava v relativno nizkem znesku. Glavni vir dohodka so kapitalski dobički, ki jih prejema kot imetnik poslovnega deleža v družbi. Iz poslovnega registra je razvidno, da je družba Č. v zadnjih letih vsako poslovno leto zaključila z visokim čistim dobičkom, zato so prihodki tožnika iz kapitala temu primerno visoki, vsekakor pa občutno višji od ocenjenih. Zato ne drži zaključek, da zaradi nizkih prihodkov obstaja nevarnost, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena. Poleg tega tožnik razpolaga še z drugim premoženjem, ki ga bo, če bo potrebno, vnovčil in na ta način poravnal davčno obveznost. Iz razpoložljivih podatkov pa tudi ni mogoče pričakovati, da bi tožnik zavestno ali namerno onemogočil ali otežil plačilo obveznosti. V kazenskem postopku je sodeloval in se sam predal nemškim organom ter ni na noben način nakazal, da se želi izogniti postopku ali obveznostim tako, da bi odtujeval premoženje. Zaporno kazen je v celoti prestal in sedaj živi v domačem okolju mirno in urejeno življenje. Je mož in oče treh otrok, ki se šolajo, v kraju, kjer živi, ima ugled zanesljivega človeka. Pred tem še ni bil nikoli obsojen. Zato ni pričakovati, da bi se izmikal plačilu kakršnihkoli obveznosti in zato nevarnost iz 111. člena ZDavP-2 ni podana niti v subjektivnem smislu. Nasprotno v obrazložitvi sklepov ni navedeno, zakaj je nevarnost iz 111. člena podana in sta zato sklepa že iz tega razloga nepravilna, saj se tožnik ne more v tej zvezi izreči, ker ni seznanjen z razlogi, ki so pripeljali do takšnih zaključkov.

14. Tožnik nemško davčno odločbo izpodbija s pritožbo in obenem predlaga začasno zadržanje izvršitve do odločitve o pritožbi. Nemški davčni organi še niso odločili o predlogu in o pritožbi. Zato sta sklepa najmanj preuranjena, saj tožnik v pritožbi očita davčni odločbi številne pomanjkljivosti pa tudi nezakonitosti. Po mnenju tožnika je šele dokončna davčna odločba lahko podlaga za zavarovanje davčne obveznosti v Sloveniji – če bi sploh šlo za davčno obveznost, za kar pa ne gre. In ker je poleg tega nemška davčna odločba v bistvenem nepravilna iz razlogov, ki jih navaja v nadaljevanju, sta tudi izpodbijana sklepa izdana nezakonito. Predlagano zavarovanje je razen tega neskladno s pravnim redom Republike Slovenije, saj je izpodbijana odločba izdana samo zoper tožnika, čeprav gre za solidarno obveznost približno 20 oseb, nemški davčni organ pa ne izkaže, v kolikšni meri je obveznost morda že izpolnjena, oziroma kaj je bilo storjeno za to, da bi se znesek izterjal od ostalih zavezancev. Zato bi tožena stranka pred izdajo sklepa morala o tem pridobiti podatke ter v primeru, če bi bila obveznost že delno poplačana, ustrezno omejiti obseg zavarovanja. Kar pa ni bilo storjeno in naj zato sodišče ukrepa ter sklepa odpravi tudi iz tega razloga.

15. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Poudarja, da v zadevi ne gre za davčno izvršbo, temveč za zavarovanje ter da iz navedb v pritožbi ni izhajalo, da bi tožnik ne vedel, za kaj gre v zadevi, kot skuša sedaj prikazati v tožbi. Položaju davčnega zavezanca pa bo tožnik lahko nasprotoval v postopku pred nemškim davčnim organom.

16. Tožba ni utemeljena.

17. Po pregledu spisov in izpodbijanih aktov, to je obeh sklepov in drugostopne odločbe, sodišče sodi, da sta izpodbijana sklepa pravilna in skladna s predpisi, na katere se sklicujeta. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi davčnih organov, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

18. Če že iz obrazložitve izpodbijanih sklepov ni v zadostni meri razvidno, kateri akt države prosilke je podlaga za njuno izdajo, pa je to razvidno iz obrazložitve odločbe organa druge stopnje, ki na ta način pomanjkljivost izpodbijanih sklepov ustrezno popravi. Da je to povsem jasno tožniku, pa nenazadnje sledi ne le iz tožbe, v kateri je točno navedel izdajatelja ter številko in datum izdane odločbe, pač pa že iz pritožbe. Že iz navedb tožnika samega pa tudi sledi, da gre pri aktu države prosilke (ZRN) za nemško davčno odločbo in torej tožnik prihaja sam s sabo v nasprotje, ko po drugi strani trdi, da zadeva ne sodi v postopek davčne izvršbe, temveč v sodno pristojnost ter na ta način (očitno neutemeljeno) uveljavlja ničnost izpodbijanih sklepov.

19. Prav tako ni skladna s spisi tožbena trditev, da davčni organ ni navedel dejanske podlage za uporabo določb ZDavP-2, ki se nanašajo na zavarovanje, oziroma na izpolnjevanje pogojev za izdajo izpodbijanih sklepov. Dejanske okoliščine, ki jih je davčni organ upošteval pri izdaji sklepov (sodelovanje pri davčni utaji in relativno nizki dohodki tožnika) so razvidni že iz obrazložitve izpodbijanih sklepov. Razmeroma skromni so narejeni zaključki, ki pa jih s svojo obrazložitvijo ustrezno dopolni organ druge stopnje in hkrati odgovori na pritožbo, kar vse omogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve. Tožbeni razlog bistvene kršitve pravil postopka zato ni podan in zato sodišče predlog za odpravo sklepov iz tega razloga zavrača.

20. Sodišče pa se strinja tudi s presojo dejanskih okoliščin, ki sta jo na podlagi določb 111. člena ZDavP-2 opravila davčna organa. Tožnikovo sodelovanje pri davčni utaji pomeni zavestno kršenje zakonskih norm in kot takšno tudi po presoji sodišča izkazuje nevarnost, da tožnik ne bo sledil temu, kar se mu nalaga z odločbo. Obenem se pravilno in hkrati kot nesporno ugotavlja, da tožnikovi redni dohodki ne zadoščajo za poplačilo naložene obveznosti. Pravilno je z ozirom na zbrane podatke presojena (kot nezadostna) tudi tožnikova možnost udeležbe na dobičku družbe Č., ki jo je tožnik uveljavljal v pritožbi in ki jo ponavlja v tožbi. Medtem ko so tožbene navedbe o drugem premoženju, s katerim naj bi razpolagal, splošne in nedokazane in jih sodišče že iz tega razloga ni moglo upoštevati.

21. Tožnik pa tudi ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na nemško davčno odločbo. Pritožba zoper odločbo in predlog za začasno zadržanje izvršitve sta v skladu z 240. členom ZDavP-2 ovira za njeno izvršitev po zaprosilu, ne pa tudi za zavarovanje izvršitve, za katero je bilo (samo) zaprošeno in o katerem se odloča v konkretnem primeru. Zato izpodbijana sklepa nista preuranjena. Prav tako nista nezakonita zato, ker naj bi bila nezakonita nemška davčna odločba. Za zavarovanje namreč zadošča, da je odločba izdana, medtem ko bodo o razlogih, iz katerih naj bi bila po tožnikovem mnenju davčna odločba „v bistvenem nepravilna“, odločali pristojni nemški organi. Prav tako so po določbah ZDavP-2 oziroma po določbah Izvedbene uredbe Komisije št. 1189/2011, na katero napotuje določba 213. člena ZDavP-2, pristojni organi države prosilke tisti, ki so dolžni, da nemudoma sporočijo, če je prišlo v zvezi z izdano odločbo do kakršnekoli spremembe. Zato ni na toženi stranki in tudi ne na sodišču, da opravi poizvedbe v tej zvezi, in zato sodišče predlogu za odpravo sklepov tudi iz tega razloga ni moglo slediti.

22. Ker sta torej po povedanem izpodbijana sklepa pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

23. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

24. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanih sklepov (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

28.01.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 418/2016
• UPRS sodba I U 145/2015
• sodba in sklep I U 176/2011