UPRS sodba I U 697/2015

Jedro

Sodišče se strinja z razlogi, iz katerih je tožnik spoznan za aktivnega družbenika izbrisane družbe A. in s tem za davčnega dolžnika iz izpodbijanega sklepa. Ni namreč spora o tem, da je bil tožnik 50 % družbenik omenjene družbe, in tudi ne o tem, da je bil direktor družbe brez omejitev. Kot poslovodja je imel oziroma bi vsaj moral imeti vpliv na poslovanje družbe. Da vpliva ni imel, samo zatrjuje in ne dokaže oziroma niti ne navede okoliščin, ki bi bile lahko podlaga za takšen zaključek.

Tožniku je bil predhodni sklep o izvršbi, ki ga izpodbijani sklep nadomešča, izdan in vročen pred iztekom enega leta od objave izbrisa družbe A. iz registra in s tem v okviru predpisanega enoletnega roka. Izbris družbe je bil objavljen 7. 10. 2010 in torej po uveljavitvi ZFPPIPP, vključno z novelami, ter pred uveljavitvijo ZPUOOD. S tem pa so podani pogoji za uveljavljanje odgovornosti tožnika kot družbenika izbrisane družbe.

Povsem splošen in nekonkretiziran ter s tem neupošteven je ugovor, da davčni dolg (morda) sploh ne obstoji, ker ga je (morda) preostali družbenik že poplačal. V tej zvezi sodišče pripominja, da v primeru, če je davčni dolg poravnan, davčni organ ukrepa uradoma in davčno izvršbo ustavi ter da glede na stanje, kakršno se ugotavlja v konkretnem primeru, davčni dolg ob izdaji sklepa očitno ni bil plačan.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je v ponovnem postopku z izpodbijanim sklepom začel davčno izvršbo na dolžnikova denarna sredstva za izterjavo davčnih obveznosti izbrisane družbe A. d.o.o. ki so nastale do dne 11. 3. 2010 in ki znašajo na dan 30. 10. 2013, ob upoštevanju plačil do 29. 10. 2013 in zamudnih obresti do 7. 10. 2010, skupaj 98 335,23 EUR, ter nadaljnjih zamudnih obresti do vključno dneva plačila davčnega dolga, pri čemer so obveznosti razvidne iz dveh seznamov izvršilnih naslovov z dne 30. 10. 2013, ki sta sestavni del tega sklepa.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da prvostopni organ pri ponovnem odločanju sledi napotkom organa druge stopnje. Pri tem pojasnjuje, da je bila inšpekcijska odločba št. DT0610-128/2008 z dne 3. 2. 2009 (kot izvršilni naslov iz seznama) tožniku osebno vročena 11. 2. 2009 ter da je glede na 30-dnevni rok zapadla v plačilo dne 13. 3. 2009, kot je pravilno navedeno v seznamu izvršilnih naslovov. Nadalje ugotavlja, da je edino plačilo po sklepu o izvršbi evidentirano v višini 20,86 EUR dne 19. 10. 2011 ter da je bilo upoštevano pri sestavitvi (novega) seznama izvršilnih naslovov. Z ozirom na izbris pravne osebe A. iz sodnega registra in tožnikov položaj aktivnega družbenika v omenjeni družbi, kar vse je podrobno razložil že pritožbeni organ v svoji odločbi, pa se izpodbijani sklep utemeljeno izdaja tožniku kot odgovornemu družbeniku izbrisane pravne osebe.

3. Drugostopni davčni organ je pritožbi tožnika delno ugodil in sklep odpravil za davek od dohodkov pravnih oseb iz seznama, in sicer za 225,49 EUR, izvršljivih 11. 2. 2009, ter v seznamu spremenil navedeni izvršilni naslov za obveznost, izvršljivo 11. 3. 2009 (konto 3000), tako da se pravilno glasi: „odločba št. DT0610-128/2008-20(0303-14) z dne 3. 2. 2009, akontacija davka od dohodkov pravnih oseb za februar 2009“. Hkrati je dopolnil izrek sklepa, tako da se mu doda prvi odstavek, ki se glasi: „Pritožbi pritožnika zoper sklep št. DT 42914-3867/2011-1-0821-39 z dne 5. 8. 2011 se ugodi. Sklep št. DT 42914-3867/2011-1-0821-39 z dne 5. 8. 2011 se nadomesti s tem sklepom.“ V ostalem je pritožbo tožnika zavrnil.

4. V obrazložitvi sklepa (ponovno) pojasni, zakaj je tožnika šteti za aktivnega družbenika izbrisane družbe ter s tem za davčnega dolžnika po izpodbijanem sklepu. Pri tem ugotavlja, da je bila družba A. izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije ter da je bil izbris družbe objavljen pri AJPES dne 7. 10. 2010 in torej po uveljavitvi Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), vključno z novelami, ki določa pravne posledice izbrisa, in obenem pred uveljavitvijo Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (v nadaljevanju ZPUOOD), ki je bil predmet ustavne presoje, ter na tej podlagi in ob upoštevanju 18. člena ZPUOOD in odločbe Ustavnega sodišča U-I-307/11-21 z dne 12. 4. 2012 ugotovi, da so podani pogoji za nadaljevanje postopka zoper tožnika kot družbenika omenjene družbe. V skladu z določbami 442. člena ZFPPIPP nato ugotavlja, da je prvostopni organ tožnika utemeljeno štel za aktivnega družbenika izbrisane družbe, ker je imel le-ta v obdobju od 15. 12. 2009 do 11. 3. 2010, in torej v obdobju dveh let pred prenehanjem družbe, 50% poslovni delež v družbi. Iz poslovnega registra sledi, da je bil tožnik tudi direktor družbe in da je imel enaka upravičenja glede poslovodenja kot drugi družbenik B.B., kar pomeni, da je imel enako možnost, da vpliva na poslovanje družbe in da bi moral med drugim sprejeti tudi ustrezne ukrepe glede še neporavnanih obveznosti družbe. Tožnik za svoje drugačne trditve ne predloži relevantnih dokazov. Za priče niti ne navede, kaj naj bi izpovedale, zato se dokazni predlog za njihovo zaslišanje zavrne. Drugostopni organ še pojasni, da presoja medsebojnih odnosov družbenikov ni v pristojnosti davčnega organa ter da tožnik kot plačnik davčnega dolga izbrisane družbe lahko uveljavlja regresni zahtevek zoper preostale družbenike izbrisane družbe.

5. V zvezi s presojo vsebine izpodbijanega sklepa pa drugostopni organ navaja, da je z ozirom na pritožbene ugovore pozval organ prve stopnje, da predloži obračune davka od dohodkov pravnih oseb, ki so podlaga za izterjavo po seznamu zaostalih obveznosti. Organ prve stopnje je nato predložil obračun za leto 2008, ki je bil vložen 28. 3. 2008 in ki predstavlja izvršilni naslov za akontacije v znesku 1 835,44 EUR in 1 748,04 EUR, kot tudi za zneska 3 219,90 EUR in 23 074,12 EUR. Iz obračuna za leto 2008 namreč sledi, da je bila pravna oseba dolžna doplačati 23 074,12 EUR davka (z izvršljivostjo 29. 4. 2009) in da mesečna akontacija znaša 1 835,44 EUR za leto 2009, zneska, izvršljiva dne 15. 4. 2009, pa tako predstavljata 3. mesečno akontacijo za leto 2009 (1 835,44 EUR) in razliko v višini akontacije, ki je nastala zaradi spremembe davčne osnove na podlagi novega davčnega obračuna, ki jo je bila pravna oseba prav tako dolžna plačati pri prvem naslednjem obroku akontacije (371. člen Zakona o davčnem postopku, ZDavP-2). Pri navedeni razliki je tako prvostopni organ upošteval, da je bila pravna oseba dolžna plačati že dve akontaciji (2 x 1 835,44 EUR = 3 670,88 EUR) in ker je prvostopni organ pravno osebo bremenil že za dva zneska po 225,49 EUR (januar in februar 2009), je ta zneska odštel od skupnega zneska dveh akontacij in tako dobil znesek 3 219,90 EUR. Prvi dve akontaciji, ki sta zapadli v plačilo v letu 2010, pa je prvostopni organ izračunal tako, da je upošteval nižjo stopnjo davka, ki je veljala za leto 2010 in je bila 20% namesto 21%, ki je veljala za leto 2009. V obračunu za leto 2008 je znašala osnova za izračun akontacije 104 882,37 EUR in 20% od tega 20 976,47 EUR, kar narekuje mesečno akontacijo v znesku 1 748,04 EUR in s tem toliko, kot se terja tožnika.

6. Ne glede na povedano pa drugostopni organ ugotavlja, da se tožnika nepravilno terja za akontacijo za januar 2009 z izvršljivostjo 11. 2. 2009. Izvršilni naslov za to akontacijo in za akontacijo za februar 2009 ni obračun za leto 2008, ki je bil oddan šele 28. 3. 2009. Znesek je prvostopni organ določil na podlagi odločbe z dne 3. 2. 2009. Ker pa je bila le-ta pravni osebi vročena šele 11. 2. 2009, je zapadlost nepravilno določena pred vročitvijo odločbe, kar pomeni, da odločba ne more biti izvršilni naslov, prvostopni organ pa tudi ni predložil česarkoli drugega, kar bi lahko predstavljalo izvršilni naslov za navedeni znesek. Zato se izpodbijani sklep odpravi za znesek 225,49 EUR glavnice, izvršljive 11. 2. 2009, ne pa tudi za zamudne obresti, ker se tožnika za zamudne obresti od tega zneska po izračunu, ki ga je opravil drugostopni organ, ne terja. Obenem je pritožbeni organ spremenil navedbo izvršilnega naslova za obveznost iz naslova akontacije davka od dohodka pravnih oseb, izvršljivo dne 11. 3. 2009, ki se tako pravilno glasi „odločba z dne 3. 2. 2009“ in ne že omenjeni obračun za leto 2008. Da predstavlja za omenjeno obveznost izvršilni naslov odločba z dne 3. 2. 2009, pa izhaja iz III. točke izreka te odločbe, v kateri je določeno, da obrok akontacije davka od dohodka pravnih oseb za leto 2008 znaša 246,97 EUR (izračunana od osnove 12 885,23 EUR), ob upoštevanju spremembe stopnje davka za leto 2009, ki je bila 21%, pa je tako akontacija pred novim obračunom znašala 225,49 EUR, kot se tožnika terja z izvršljivostjo 11. 3. 2009.

7. Glede ostalih obveznosti drugostopni organ ugotavlja in z izračunom prikaže, da je prišlo do očitne pomote pri zapisu zneska zamudnih obresti, ki jo s sklepom o popravi pomote prvostopni organ lahko vsak čas popravi. Glede ugovora zastaranja tožniku pojasni, da se tako glede glavnice kot glede zamudnih obresti upoštevajo določbe ZDavP-2 in ne Obligacijskega zakona (v nadaljevanju OZ), ter da skladno s 125. in 126. členom ZDavP-2 velja petletni oziroma desetletni in ne triletni zastaralni rok, kot zatrjuje tožnik v pritožbi. Tek zastaranja je bil v konkretnem primeru pretrgan s sklepom o izvršbi z dne 5. 8. 2011 in nato s sklepom z dne 7. 11. 20102, zato ni za nobeno obveznost nastopilo ne relativno ne absolutno zastaranje. Ker je bila v ponovni postopek vrnjena zadeva v zvezi z nadomestnim sklepom, pa je pritožbeni organ izrek izpodbijanega sklepa dopolnil tako, kot sledi iz izreka odločbe.

8. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga razveljavitev (pravilno: odpravo) sklepa in ustavitev postopka oziroma razveljavitev (pravilno: odpravo) sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje davčnemu organu. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka. V tožbi se sklicuje na dosedanje navedbe v zvezi z (ne)odgovornostjo za dolgove družbe A. Navaja, da je bil res več kot 25% družbenik navedene družbe, vendar pa na poslovanje družbe ni mogel vplivati. Bil je le formalni lastnik, medtem ko je družbo dejansko vodil solastnik B.B., brez katerega tožnik ni mogel ničesar. Zato tožnik ne odgovarja za dolgove družbe. To lahko potrdijo številne priče, zlasti pa tožnik sam in B.B. Ker se je B.B. nahajal večinoma na Hrvaškem, tožnik z njim ni mogel imeti stika in ni mogel glede tega storiti ničesar. Vztraja, da na poslovanje ni imel vpliva in da je predlagal določene dokaze, ki jih davčni organ ni izvedel in s tem kršil pravila postopka.

9. Poleg tega je od izbrisa družbe preteklo že več kot tri leta, zato zoper tožnika ni več mogoče voditi izterjave, saj v skladu s spremembami ZFPPIPP družbeniki ne odgovarjajo več za obveznosti izbrisanih družb. Poleg tega je tožnik že navedel, da dvomi, da je dejansko stanje dolga takšno, kot je navedeno. Sploh pa absolutno prereka obrestni del seznama izvršilnih naslovov. Obresti zastarajo v roku treh let in ne morejo teči v nedogled. Kot je razvidno iz seznama, so obračunane od terjatev iz let 2007 do 2010 in so zato absolutno zastarale.

10. Prav tako tožniku ni jasno, zakaj so zneski davka od dohodka tako različni v začetku in nato tako zelo visoki. Sklepa, da gre za napako ali pomoto ali karkoli drugega, saj stanje ni bilo takšno. Kakšna je bila davčna obveznost za leto 2009, ne more preveriti, ker takrat ni bil več solastnik družbe. Kolikor ve, družba v letu 2009 ni poslovala, zato bi moral biti davek od dohodka 0 in bi bila torej tudi obveznost za to leto enaka 0. Tako pa je bila akontacija najbrž pravilno obračunana na podlagi podatkov prejšnjega leta, ker pa gre le za akontacijo, se davek obračuna glede na dejanski promet tekočega leta. Dobiček za leto pa je bil enak 0 in bi bilo zato potrebno odpisati terjatve iz tega naslova. Enako velja za leto 2010, ko družba verjetno tudi ni nič poslovala, pa ji je bila kljub temu odmerjena akontacija v višini 1 748,04 EUR mesečno. Zato je tožnik prepričan, da je terjani znesek absolutno previsok.

11. Sicer pa bi v primeru, če je tožnik odgovoren za dolg družbe A., moral za ta dolg odgovarjati tudi drugi družbenik B.B. Tožnik stikov z njim nima, zato je možno, da je le-ta toženi stranki že kaj plačal in da dolg ni več takšen, kot se terja od tožnika. Ugotoviti je torej treba, ali je B.B. dolg plačal, oziroma ali dolg sploh obstaja.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa ter drugostopne odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in skladna s predpisi, na katere se v obrazložitvi sklicujeta davčna organa. Pravilno in v celoti je odgovorjeno tudi na pritožbene ugovore, ki so povsem enaki tožbenim. Sodišče razlogov sklepa in drugostopne odločbe zato ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

15. Tako se sodišče v celoti strinja z odločitvijo in z razlogi, iz katerih je tožnik spoznan za aktivnega družbenika izbrisane družbe A. in s tem za davčnega dolžnika iz izpodbijanega sklepa. Ni namreč spora o tem, da je bil tožnik v deležu 50% družbenik omenjene družbe. Prav tako ni sporno, da je bil v zadevnem obdobju direktor družbe brez omejitev in da je kot poslovodja imel oziroma bi vsaj moral imeti vpliv na njeno poslovanje. Da vpliva ni imel, v tožbi in pred tem že v pritožbi, samo zatrjuje in ne dokaže, oziroma niti ne navede okoliščin, ki bi bile lahko podlaga za takšen zaključek. Prav tako ne pove, o čem konkretno bi lahko izpovedal B.B. in s tem (edina konkretno) predlagana priča. Zato že davčni organ druge stopnje pravilno poudari, da je dokazni predlog za zaslišanje priče nesubstanciran in kot takšnega utemeljeno zavrne. Iz istih razlogov predlagano zaslišanje priče B.B. zavrača tudi sodišče.

16. V skladu s podatki spisov je tudi ugotovitev druge stopnje, da je bil tožniku predhodni sklep o izvršbi z dne 5. 8. 2011, ki ga izpodbijani nadomešča, izdan in vročen pred iztekom enega leta od objave izbrisa družbe A. iz registra in s tem znotraj predpisanega enoletnega roka. Izbris družbe pa je bil objavljen dne 7. 10. 2010 in torej po uveljavitvi ZFPPIPP, vključno z novelami, ter pred uveljavitvijo ZPUOOD, ki je bil predmet ustavne presoje, s tem pa so podani pogoji za uveljavljanje odgovornosti tožnika kot družbenika izbrisane družbe, kot to obširno obrazloži že drugostopni organ v svoji odločbi. Tožnik zato z ugovorom, da je od izbrisa družbe preteklo že več kot tri leta in da v skladu s spremembami ZFPPIPP družbeniki (in s tem tudi tožnik), ne odgovarjajo več za obveznosti izbrisanih družb, ne more uspeti.

17. Uspeti tudi ne more z ugovorom zastaranja, ki ga uveljavlja glede (natečenih ter obračunanih in naloženih v plačilo) obresti, in sicer iz razlogov, ki jih prav tako pravilno navaja že drugostopni organ na 6. strani obrazložitve. Pravilno in podrobno pa že drugostopni organ pojasni tudi, zakaj so zneski davka od dohodkov pravnih oseb iz seznama izvršilnih naslovov „tako različni“ oziroma „tako visoki“. Za tisti znesek (225,49 EUR z izvršljivostjo 11. 2. 2009), za katerega ugotovi, da ni izkazan izvršilni naslov, drugostopni organ izpodbijani sklep odpravi s svojo odločbo. V ostalem pa, kot je razvidno iz obrazložitve na 5. strani odločbe, preveri vsak posamezni znesek iz seznama ter pri tem konkretno pojasni, do kod zneski izvirajo, oziroma kateri je njihov izvršilni naslov in kako je določena njihova višina. Tožnik navedenim ugotovitvam oziroma razlogom druge stopnje v tožbi konkretno ne ugovarja, temveč samo ponavlja povsem splošne ugovore, ki jih vsebuje pred tem že pritožba in ki sami po sebi ne morejo vplivati na odločitev. Povsem splošen in nekonkretiziran ter s tem neupošteven je tudi ugovor, da davčni dolg (morda) sploh ne obstoji, ker ga je (morda) preostali družbenik že poplačal. V tej zvezi sodišče zgolj pripominja, da v primeru, če je davčni dolg poravnan, davčni organ ukrepa uradoma in davčno izvršbo ustavi (155. člen ZDavP-2), ter da glede na stanje, kakršno se ugotavlja v konkretnem primeru, davčni dolg ob izdaji sklepa očitno ni bil plačan.

18. Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

20. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili zbrani podatki pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega sklepa oziroma drugostopne odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

28.01.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 139/2015
• UPRS sodba IV U 102/2015
• UPRS sodba I U 415/2015