UPRS sodba I U 1191/2015

Jedro

Izpodbijani sklep o davčni izvršbi ima vse predpisane sestavine ter je izdan na podlagi veljavnih izvršilnih naslovov - to so izvršljiv obračun davka od dohodkov pravnih oseb in izvršljivi obračuni DDV, pri vseh je naveden datum izvršljivosti in znesek dolgovanega davka za posamezna obračunska obdobja. Tožnica ne more uspeti s sklicevanjem na pobot in s tem na prenehanje oziroma neobstoj tistih obveznosti iz sklepa, ki se nanašajo na DDV. Za pobot namreč ne zadostuje izkazano preplačilo DDV in vložena zahteva za vračilo, kot meni tožnica, ampak do pobota oziroma do prenehanja obveznosti po obračunih pride šele ob vračilu davka. V konkretnem primeru pa se v zvezi z vračilom DDV šele izvaja davčni inšpekcijski nadzor. Tožnica tudi ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na vračanje davka oziroma na inšpekcijski postopek, ki teče v tej zvezi, saj gre za postopka, ki se vodita ločeno od izvršbe. Zato morebitne nepravilnosti, storjene v teh postopkih, ne vplivajo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom začel davčno izvršbo na denarna sredstva tožeče stranke zaradi plačila dolžnega zneska obveznosti, ki znaša na dan 19. 2. 2015 skupaj 14 340,92 EUR in ki izhaja iz seznama obveznosti, razvidnih iz tabele, ki jo vsebuje izrek izpodbijanega sklepa.

2. Iz obrazložitve sledi, da tožeča stranka po podatkih knjigovodskih evidenc davčnega organa ni v predpisanem roku poravnala obveznosti, ki so navedene v izreku. Zato je davčni organ v skladu s 143. členom ZDavP-2 začel davčno izvršbo, in sicer na podlagi izvršilnih naslovov, navedenih v izreku, ter na podlagi določb Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se nanašajo na davčno izvršbo in ki jih citira v nadaljevanju.

3. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi pritrjuje odločitvi prve stopnje. Obenem tožeči stranki pojasni, da so v primeru, če obstaja izvršljiv izvršilni naslov, po katerem davek ni pravočasno plačan, podani pogoji za uvedbo postopka davčne izvršbe v skladu s 143. členom ZDavP-2. Med izvršilne naslove šteje v skladu z drugim odstavkom 145. člena ZDavP-2 tudi izvršljiv obračun davka. Ta postane izvršljiv, ko poteče rok za plačilo po obračunu, ki je predpisan z zakonom. Ugotavlja še, da ima izpodbijani sklep vse predpisane sestavine ter da je izdan na podlagi izvršilnega naslova. Kot izhaja iz tabele, ki je v izreku sklepa, se tožečo stranko terja na podlagi izvršljivih obračunov davka od dohodka pravnih oseb in obračunov davka na dodano vrednost za posamezna obdobja, navedena v tabeli. Tožeči stranki je bil vročena tudi odločba z dne 23. 1. 2015, katere vročitev zanika. Iz spisov je namreč razvidno, da ji je bila odločba vročena 11. 2. 2015, da je zoper odločbo vložila pritožbo in da je bila pritožba zavržena kot prepozna. Odločeno pa je bilo s to odločbo, da se zahtevek tožeče stranke za odlog plačila davčnega dolga iz naslova akontacij davka od dohodkov pravnih oseb in davka od dohodkov pravnih oseb po obračunu za leto 2013 zavrne. Poleg tega so v spisih tudi izpisi iz knjigovodske evidence, iz katerih je razvidno, da je po podatkih konta 62-DDV kot tudi konta 80-DDPO na dan izdaje izpodbijanega sklepa, to je na dan 19. 2. 2015, dolg, ki se terja s sklepom, obstajal. Iz spisov še sledi, da so v zvezi z obračuni, s katerimi tožeče stranka uveljavlja presežek DDV, postavljene blokade in da se izvaja davčni inšpekcijski nadzor, ki ni predmet tega postopka. Tožeči stranki je bil v skladu s 73. a členom ZDDV-1 in 111. členom ZDavP-2 dne 27. 6. 2014 izdan sklep, po katerem je tožeča stranka v postopku zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti v zvezi z vračilom DDV za davčna obdobja december 2013, januar, februar in april 2014 davčnemu organu dolžna predložiti instrument zavarovanja, ki zagotavlja izpolnitev davčne obveznosti v višini 9 758,00 EUR. Iz spisov ni razvidno, da bi tožnica predložila instrument zavarovanja, niti tega sama ne zatrjuje, pri čemer je skladno z 10. členom ZDavP-2 kot zavezanec za davek dolžna dajati davčnemu organu resnične, pravilne in popolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davka.

4. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb upravnega postopka. Iz knjigovodske kartice, ki jo prilaga tožbi, je razvidno, da dolg iz naslova davka od dohodka pravnih oseb (konto 80-ddpo) znaša 4 038,18 EUR in da zato zahtevani znesek 14 340,92 EUR ni pravilen. Iz iste knjigovodske kartice za leto 2015 sledi, da terjatev tožeče stranke do tožene stranke znaša 29 332,47 EUR iz naslova DDV (konto 62). Zato je tožeča stranka v pritožbi zahtevala, da se obveznost nemudoma pobota s terjatvijo za preplačilo davka (DDV) ter s tem prepreči hujša gospodarska škoda, oziroma da se plačilo obveznosti iz naslova davka od dobička do potrditve obstoja terjatve iz DDV odloži, saj ji bo sicer povzročena hujša gospodarska škoda, za kar bo tožeča stranka prisiljena sprožiti sodni postopek. V zvezi z inšpekcijskim postopkom še navaja, da se kršijo njene pravice do izvedbe postopka v razumnem roku. Če bi davčni organ nadzor izvedel v razumnem roku, bi se obveznost do tožene stranke pobotala že v letu 2014, tožena (pravilno: tožeča) stranka pa bi bila upravičena do vračila preostanka zneska, katerega vračilo se zahteva. Odpravo izpodbijanega sklepa pa tožeča stranka zahteva tudi zaradi prepovedi diskriminatornosti pri poravnavi obveznosti tožene stranke. Kršeno pa je bilo tudi načelo odločanja v razumnem roku, saj davčni organ svoje obveznosti do tožeče stranke ni poravnal že od decembra 2013.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa ter drugostopne odločbe sodišče sodi, da je izpodbijani sklep o davčni izvršbi zakonit in pravilen. Pravilni so tudi razlogi, ki jih vsebujeta izpodbijani sklep in drugostopna odločba, zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

8. Tako že davčni organ druge stopnje pravilno in skladno s spisi ugotavlja, da ima izpodbijani sklep vse predpisane sestavine ter da je izdan na podlagi veljavnih izvršilnih naslovov. Kot je razvidno iz izreka sklepa, so to v konkretnem primeru izvršljiv obračun davka od dohodkov pravnih oseb in izvršljivi obračuni DDV, pri vseh pa je naveden datum izvršljivosti in znesek dolgovanega davka za posamezna obračunska obdobja. Obveznosti iz tabele znašajo skupaj 14 340,92 EUR in ne 4 038,18 EUR, kot se navaja v tožbi. Obveznost iz naslova davka na dodano vrednost namreč po podatkih spisov in z ozirom na ugotovitve organa druge stopnje ob izdaji izpodbijanega sklepa (še) ni prenehala, zato so tudi obračuni DDV utemeljeno vključeni v tabelo. Za pobot namreč ne zadostuje izkazano preplačilo DDV in vložena zahteva za vračilo, kot meni tožeča stranka. Do pobota oziroma do prenehanja obveznosti po obračunih namreč pride šele, ko se v skladu s šestim odstavkom 97. člena ZDavP-2 „vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila“, in torej ob vračilu davka. V konkretnem primeru se po podatkih spisov v zvezi z vračilom DDV izvaja davčni inšpekcijski nadzor. Da ob izdaji sklepa še ni prišlo do vračila DDV, pa sledi nenazadnje tudi iz tožbenih navedb, ko tožnica sama pove, da se izvaja inšpekcijski nadzor ter da le-ta še ni končan, oziroma da ne bo končan v razumnem roku. Tožeča stranka zato s sklicevanjem na pobot in s tem na prenehanje oziroma neobstoj tistih obveznosti iz sklepa, ki se nanašajo na DDV, ne more uspeti. Uspeti pa tudi ne more z ugovori, ki se nanašajo na vračanje davka oziroma na inšpekcijski postopek, ki teče v tej zvezi, saj gre za postopka, ki se vodita povsem ločeno od izvršbe. Zato morebitne nepravilnosti, ki so storjene v teh postopkih, ne vplivajo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

9. Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep pravilen in skladen z zakonom, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

11. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili zbrani podatki pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega sklepa oziroma drugostopne odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

28.01.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba III U 369/2014
• sodba II U 45/2013
• UPRS Sodba II U 213/2020-12