VSRS Sodba X Ips 165/2014

Jedro

Davčni zavezanec v smislu določbe 39. člena ZDDV-1 je tudi posameznik, ki v času vložitve popravka obračuna DDV sicer ne opravlja več gospodarske dejavnosti, pa želi s popravkom obračuna popraviti oziroma zmanjšati znesek DDV, ki ga je obračunal v času, ko je še opravljal gospodarsko dejavnost.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1616/2013-8 z dne 25. 2. 2014 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se sklep Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave RS, Davčnega urada Postojna, št. DT 4230-555684/2013 13-120-06 z dne 19. 9. 2013 odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v višini 1.227,32 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju: revident) zoper sklep Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave RS, Davčnega urada Postojna, št. DT 4230-555684/2013 13-120-06 z dne 19. 9. 2013. Z njim je davčni organ zavrnil revidentov zahtevek za vračilo davka na podlagi popravka obračuna DDV-O za davčno obdobje april-junij 2007, ki ga je revident davčnem organu predložil dne 30. 8. 2013 in v katerem je izkazal 27.423,00 EUR presežka DDV. Zahtevek je zavrnil, ker je revident dne 14. 12. 2010 prenehal opravljati dejavnost in bil isti dan tudi izbrisan iz registra zavezancev za DDV. Po mnenju davčnega organa od tedaj dalje ne more več uveljavljati institutov, ki so vezani na status zavezanca za DDV, kot je popravek zneska obračunanega DDV po 39. členu Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: ZDDV-1).

2. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinjalo z odločitvijo in razlogi davčnega organa prve stopnje. Presodilo je, da je popravljanje obračunanega zneska DDV predvideno le za davčne zavezance, saj tretji odstavek 39. člena ZDDV-1, ki ureja popravek obračunanega DDV zaradi neplačila računa, izrecno določa, da to lahko stori le davčni zavezanec. Poleg tega lahko davčni zavezanci popravijo davčni obračun le v roku, določenem v 54. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2), to je v 12 mesecih od poteka roka za predložitev davčnega obračuna, iz česar implicitno izhaja, da revident ni upravičen do popravka tudi zaradi zamude tega roka.

3. Zoper sodbo sodišče prve stopnje je revident vložil revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, ker pravice in obveznosti samostojnega podjetnika (s. p.) po prenehanju tega statusa preidejo na fizično osebo, zato je bil revident kot pravni naslednik s. p. upravičen do popravka davčne osnove na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1. Sklicuje se na Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: Direktiva o DDV), ki v prvem odstavku 90. člena dopušča zmanjšanje davčne osnove za DDV v primeru preklica naročila, zavrnitve ali celotnega ali delnega neplačila ali znižanja cene po dobavi, kar je izraz načela nevtralnosti. To načelo ne bo spoštovano, če bo moral od 27.249,15 EUR, kolikor je prejel na podlagi sodbe pravdnega sodišča, plačati 31.964,09 EUR izhodnega DDV, kolikor ga je obračunal na podlagi spornih računov. Predlaga postavitev vprašanja za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije (v nadaljevanju: SEU), in sicer, ali lahko fizična oseba uveljavlja popravek oziroma zmanjšanje obračunanega izhodnega DDV, ki ga je obračunala v obdobju, ko je imela status s. p. in je bila vpisana v imenik DDV, po tem, ko ji je ta status že prenehal oziroma je bila izbrisana iz imenika zavezancev. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da jo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa naloži toženi stranki povračilo stroškov postopka. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da se revizija zavrne kot neutemeljena. Iz odgovora, ki ni povsem jasen, je mogoče razbrati, da bistven argument za zavrnitev popravka obračuna zanjo ni ta, da revident v času vložitve popravka obračuna ni več imel statusa davčnega zavezanca, temveč to, da ni izpolnil formalnosti, ki so določene za uveljavljanje popravka. Glede na Direktivo o DDV in prakso SEU ima država članica pravico, da od davčnega zavezanca, ki želi popraviti obračun, zahteva izpolnitev določenih formalnosti. Konkretno bi revident moral izpolniti pogoje iz drugega odstavka 39. člena ZDDV-1 oziroma drugega odstavka 146. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: Pravilnik), iz katerih izhaja, da mora davčni zavezanec pisno obvestiti kupca o znesku DDV, za katerega kupec nima pravice do odbitka. Ta pogoj mora izpolniti tudi izdajatelj računa, ki želi popraviti obračunani DDV na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1, po katerem je sodišče prve stopnje obravnavalo to zadevo.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je dovoljena iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Z izpodbijanim sklepom, ki je po vsebini dokončni upravni akt, je namreč tožena stranka zavrnila revidentov zahtevek za vračilo preplačanega DDV v višini 27.423,00 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku in povzetega v izpodbijani sodbi izhaja, da je revident v obračunu za davčno obdobje april-junij 2007 obračunal izstopni DDV po stopnji 20 % v skupni višini 31.964,09 EUR na podlagi računov, izdanih v navedenem obdobju, katerih skupna vrednost je znašala 191.784,54 EUR. Naslovnik je račune zavrnil in jih ni plačal. Zoper dolžnika je revident – tedaj še s statusom s. p. – dne 22. 7. 2007 podal predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine − spornih računov v skupnem znesku 191.784,54 EUR, od tega 31.964,09 EUR DDV. Postopek se je nadaljeval kot postopek s tožbo. Prvostopenjsko pravdno sodišče je zahtevek sprva zavrnilo (sodba z dne 6. 5. 2011), po delni razveljavitvi sodbe s strani višjega sodišča, pa je v ponovnem postopku (sodba z dne 31. 8. 2012) ugodilo zahtevku v višini 27.249,15 EUR, od tega 4.541,53 EUR DDV, v ostalem pa tožbo zavrnilo. Ta odločitev je postala pravnomočna, ko je višje sodišče zavrnilo pritožbi obeh strank (sodba z dne 21. 3. 2013). Od zaračunanih 31.964,09 EUR DDV je bilo revidentu s sodbo priznanih 4.541,53 EUR DDV. S popravkom obračuna, ki ga je revident davčnem organu predložil dne 30. 8. 2013, je revident zahteval vračilo razlike med DDV, ki ga je plačal, in DDV, ki mu je bil priznan s pravnomočno sodbo, to je 27.423,00 EUR. Dne 14. 12. 2010 je revident zaradi upokojitve, kot navaja v reviziji, prenehal opravljati dejavnost in bil isti dan tudi izbrisan iz registra zavezancev za DDV. Popravek obračuna je torej vložil kot fizična oseba.

9. V reviziji ostaja sporno, ali ima revident tudi po prenehanju opravljanja gospodarske dejavnosti oziroma po prenehanju statusa davčnega zavezanca pravico popraviti znesek DDV, ki ga je obračunal v času, ko je opravljal gospodarsko dejavnost in je bil davčni zavezanec, in posledično pravico do vračila presežka DDV, ki ga je izkazal v popravku obračuna DDV.

10. Davčni zavezanec je v prvem odstavku 5. člena ZDDV-1 opredeljen izključno z vsebinskimi merili (gre za osebo, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti). Glede na tako zakonsko opredelitev davčnega zavezanca po mnenju Vrhovnega sodišča ni utemeljeno stališče, da je vpis oziroma nevpis v register zavezancev za DDV ali v katerikoli drugi register odločilen za presojo, ali neka oseba je ali ni davčni zavezanec. Sprejetje takega stališče bi med drugim pomenilo, da kot davčnega zavezanca ni mogoče obravnavati osebe, ki sicer vsebinsko gledano opravlja gospodarsko dejavnost, pa ni vpisana v register, kar je po presoji Vrhovnega sodišča nesprejemljiv zaključek. Neregistrirano opravljanje dejavnosti je namreč še vedno opravljanje dejavnosti (kot je npr. Vrhovno sodišče presodilo v zadevi X Ips 1542/2006, v kateri je to vprašanje sicer obravnavalo z vidik davka od dohodka iz dejavnosti).

11. Odločilno vprašanje je tako lahko le, ali davčni zavezanec, ki (vsebinsko gledano) preneha opravljati dejavnost še vedno uživa pravice in obveznosti, vezane na preteklo opravljanje dejavnosti. V obravnavanem primeru namreč ne gre za to, da bi revident kot oseba, ki ni več davčni zavezanec, želel na splošno uveljaviti pravice iz sistema DDV, ki jih lahko imajo le davčni zavezanci, temveč uveljavlja pravico do popravka davčne osnove tistih transakcij, ki jih je opravil še, ko je bil davčni zavezanec.

12. Določbe ZDDV-1 in Pravilnika ne dajejo izrecnega odgovora na to vprašanje. V takem primeru je za razlago pojma davčni zavezanec za DDV pomembna določba prvega odstavka 48. člena ZDavP-2, ki določa, da univerzalni pravni naslednik v celoti prevzame davčne obveznosti in terjatve iz naslova davkov pravnega prednika. Ta določba sicer ni pomembna zato, ker bi v obravnavanem primeru prišlo do nasledstva v pravicah in obveznostih, saj revident zaradi izbrisa iz registra kot pravni subjekt ni prenehal, temveč zato, ker iz določbe izhaja splošno pravilo, da materialne davčne pravice in obveznosti, ki izhajajo iz preteklih ravnanj prednika preidejo na naslednika. Če to velja v primeru prenehanja subjekta, mora to toliko bolj veljati v primeru, ko do prenehanja subjekta sploh ne pride.

13. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče zaključuje, da je davčni zavezanec v smislu določbe 39. člena ZDDV-1 tudi posameznik, ki v času vložitve popravka obračuna DDV sicer ne opravlja več gospodarske dejavnost, pa želi s popravkom obračuna popraviti oziroma zmanjšati znesek DDV, ki ga je obračunal v času, ko je še opravljal gospodarsko dejavnost. Revident zato ima pravico vložiti popravek obračuna DDV in tako zahtevati vračilo preveč obračunanega DDV.

14. Definicija davčnega zavezanca iz ZDDV-1 je bistveno enaka definiciji davčnega zavezanca v Direktivi o DDV. Prej navedeno razlago tega pojma po nacionalnih predpisih po mnenju Vrhovnega sodišča podpira tudi sodna praksa SEU. To je že sprejelo stališče, da so lahko tako pripravljalne dejavnosti kot tudi dejavnosti namenjene končanju opravljanja gospodarske dejavnosti del sistema DDV. Prav tako pojem davčnega zavezanca razume v povezavi z gospodarsko dejavnostjo. Obstoj tovrstne dejavnosti upravičuje kvalifikacijo davčnega zavezanca (tako SEU v sodbi z dne 3. marca v zadevi C-32/03, I/S Fini H, točka 19 obrazložite). Iz tega stališča je mogoče zaključiti, da se oseba, ki je opravila transakcijo v okviru gospodarske dejavnosti, v zvezi s to transakcijo načeloma vselej šteje za davčnega zavezanca, torej tudi tedaj, ko dejavnosti ne opravlja več. Konkretno v zvezi s pravico do popravka davčne obveznosti pa je SEU tudi sprejelo stališče, da je treba zagotoviti možnost, da se davek, ki je bil na računu neupravičeno izkazan, popravi, če izdajatelj računa dokaže, da je bil v dobri veri, ali pravočasno popolnoma odpravi nevarnost izgube davčnih prihodkov, ter da te možnosti (pravice do popravka) ni mogoče izključiti zgolj zato, ker izdajatelj računa ob popravku ni več registriran kot zavezanec za plačilo DDV (tako v sodbi z dne 31. 1. 2013 v zadevi C-643/11, LVK – 56 EOO, točka 49 obrazložitve).

15. V zvezi z navedbami tožene stranke, da gre v obravnavanem primeru za položaj iz drugega odstavka 39. člena ZDDV-1 (ki določa: „Pri preklicu naročila, vračilu ali znižanju cene po opravljeni dobavi se davčna osnova ustrezno zmanjša. Davčni zavezanec lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če pisno obvesti kupca o znesku DDV, za katerega kupec nima pravice do odbitka.“) in sklicevanje na to, da revident ni izpolnil formalnosti, ker ni obvestil kupca o znesku DDV, za katerega nima pravice do odbitka, Vrhovno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ocenjuje, da to ni pravilna pravna podlaga za presojo obravnavanega primera. Dani primer je treba presojati po tretjem odstavku 39. člena ZDDV-1, ki določa: „Davčni zavezanec lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega davka na dodano vrednost, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem stečajnem postopku ali uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti. Na enak način lahko ravna tudi davčni zavezanec, ki pridobi pravnomočen sklep sodišča o ustavitvi izvršilnega postopka oziroma drugo listino, iz katere je razvidno, da v zaključenem izvršilnem postopku ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, in davčni zavezanec, ki ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ker je bil dolžnik izbrisan iz sodnega registra oziroma drugih ustreznih registrov ali predpisanih evidenc.“ Bistveno v obravnavanem primeru je, da je bilo v zvezi s transakcijami, pri katerih se je spremenila davčna osnova, pravnomočno odločeno s strani sodišča splošne pristojnosti, take položaje pa ureja samo tretji odstavek 39. člena ZDDV-1, medtem ko drugi odstavek istega člena ureja izvensodno spreminjanje pogodbenih obveznosti oziroma davčne osnove. Tretji odstavek pa ne določa pogoja, da mora izdajatelj računa prejemnika računa po pravnomočni odločitvi sodišča še kakorkoli obvestiti o zmanjšanju njegovega odbitka. Kar je tudi logično. Če je prejemnik računa sodeloval v sodnem postopku, v katerem je obravnavana prav obveznost iz računa, in je kot stranka postopka dobil pravnomočno sodbo iz katere izhaja, koliko je dolžan plačati po računu, je s tem v povsem zadovoljivi meri obveščen tudi o zmanjšanju njegove pravice do odbitka.

16. Iz dikcije tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 sicer izhaja, da mora davčni zavezanec za popravek davčne osnove „listino, iz katere je razvidno, da v zaključenem izvršilnem postopku ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti“, vendar to po presoji Vrhovnega sodišča ni ovira za uporabo te določbe tudi v primeru, kot je obravnavani, ko je bilo o terjatvi, ki je bila predmet računa, odločeno s pravnomočno sodbo in izdajatelju računa priznano le delno plačilo. V takem primeru je pravnomočna sodba (v zavrnilnem delu) listina, ki jo omenja določba, saj je iz te sodbe razvidno, da izdajatelj računa nima pravice do plačila v zavrnilnem delu in zato seveda v tem delu poplačila ne bo mogel doseči v izvršilnem postopku. Sodba, s katero je po vsebini pravnomočno zavrnjeno plačilo izdanih računov je torej več kot listina, iz katere izhaja, da izvršba ni bila uspešna. Takšna razlaga je v obravnavanem primeru toliko bolj utemeljena, saj je pravnomočna odločitev pravdnega sodišča posledica revidentovega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, torej revidentovih računov.

17. Zavrniti je treba tudi stališče tožene stranke, da dolžnost obvestila prejemnika računa izhaja iz drugega odstavka 146. člena Pravilnika, ki določa: „Če davčni zavezanec kot izdajatelj računa ugotovi napako na izdanem računu in s tem previsoko obračunan znesek DDV po izteku roka za predložitev obračuna DDV ali do izteka roka za predložitev obračuna DDV, po katerem je zahteval vračilo DDV, lahko davčno obveznost popravi (zmanjša) v obračunu DDV v tistem davčnem obdobju, v katerem ugotovi napako, če pisno obvesti kupca o znesku DDV, za katerega kupec nima odbitka.“ Gre za specialno določbo, ki omogoča popravljanje napak izdanega računa in se ne nanaša na pravico do zmanjšanja davčne osnove zaradi. V obravnavnem primeru pa ni šlo za napako temveč za zmanjšanje davčne osnove zaradi naknadne spremembe pogodbene obveznosti, ki je bila podlaga za izdajo računa. Ta določba Pravilnika ni izvedbena določba ne drugega ne tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1, ker ta ne urejata popravljanja napak računa.

18. Končno je treba zavrniti tudi stališče sodišča prve stopnje, da je revident popravek obračuna DDV vložil prepozno glede na določbo 54. člena ZDavP-2. Po presoji revizijskega sodišča sta določba drugega odstavka 39. člena ZDDV-1 in navedena določba ZDavP-2 v medsebojnem razmerju splošna in specialna določba, pri čemer je specialnejša določba ZDDV-1. V prid temu govori dejstvo, da se na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 lahko vloži popravek obračuna DDV, če so pravnomočno končani sodni postopki, ki so navedeni v tej določbi. Če bi ti postopki trajali dalj kot 12 mesecev, kot je rok iz 54. člena ZDavP-2, bi to pomenilo, da bi bila pravica do popravka DDV odvisna od trajanja teh postopkov, torej od bodočih negotovih okoliščin, kar pa je z vidika koherentnosti institutov davčnega sistema nesprejemljivo.

19. Glede na navedeno je bilo v obravnavanem primeru zmotno uporabljeno materialno pravo, zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo ter odločbo prvostopenjskega upravnega organa na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in vrnilo zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. Kot je pojasnjeno v tej sodbi, bo moral ta o revidentovi zahtevi po popravku obračuna izhajati iz tega, da je revident v zvezi s transakcijami, glede katerih je redno sodišče pravnomočno odločilo, davčni zavezanec ter da ima kot tak pravico popraviti (zmanjšati) znesek obračunanega DDV na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1. O revidentovemu zahtevku bo potrebno odločiti z odločbo in ne s sklepom, kot je napačno storil v obravnavanem primeru. O zahtevkih stranke, kakršen je tudi revidentov zahtevek za vračilo davka, se glede na drugi odstavek 207. člena Zakona o splošnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) odloči z odločbo, zoper katero ima stranka tudi pravico do pritožbe (prvi odstavek 229. člena ZUP). S sklepom se odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka (prvi odstavek 226. člena ZUP).

20. V zvezi z zadnje navedenim je treba navesti še, da je tu obravnavani sklep vsebinsko gledano odločba, saj je z izrekom sklepa vsebinsko odločeno o revidentovem zahtevku. Zoper sklep, ki ga je treba obravnavati kot odločbo, je revident imel možnost vložiti pritožbo, česar pa ni storil, očitno zaradi napačnega pravnega pouka, da pritožba glede na prvi odstavek 258. člena ZUP ni dovoljena. To pa pomeni, da procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo revidentove tožbe niso bile izpolnjene in bi jo sodišče prve stopnje moralo zavreči na podlagi 7. točke prvega ostavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. Kot zahteva drugi odstavek 36. člena ZUS-1 mora sodišče na razloge za zavrženje tožbe, naštete v prvem odstavku 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka, vendar je to dolžnost sodišča prve stopnje in ne dolžnost Vrhovnega sodišča, ko odloča v revizijskem postopku. Določba 36. člena ZUS-1 je namreč umeščena v 5. poglavje ZUS-1, ki ureja postopek pred sodiščem prve stopnje, odločanje revizijskega sodišča pa urejajo določbe 6. poglavja, 2. oddelka ZUS-1. Iz slednjih ne izhaja, da mora revizijsko sodišče po uradni dolžnosti paziti na obstoj negativnih procesnih predpostavk za vložitev tožbe iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Glede na 86. člen ZUS-1 lahko Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer mora po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Vsebinska obravnava tožbe, pred izčrpanjem pravice do pritožbe zoper izpodbijano odločbo, je postopkovna kršitev, na katero torej revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Ker te kršitve revidentka v reviziji ne uveljavlja, povsem razumljivo, niti se nanjo ne sklicuje tožena stranka v odgovoru na revizijo, revizijsko sodišče glede te postopkovne kršitve ni smelo upoštevati.

21. Ker je revident je z revizijo uspel in je upravni spor s to sodbo končan je bilo treba odločiti tudi revidentovi zahtevi za povrnitev stroškov. Te je priglasil le za postopek z revizijo, ne pa tudi za postopek s tožbo. Odmera stroškov revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154., prvega odstavka 163. in drugega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in so odmerjeni na podlagi tretjega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi. Na podlagi tarifne številke 3300 se revidentu prizna 986,00 EUR nagrade za postopek z revizijo in stroški po tarifni številki 6002 v znesku 20,00 EUR, kar s priglašenim 22 % DDV skupaj znaša 1.227,32 EUR. Tožena stranka je te stroške dolžna povrniti v s strani revidenta zahtevanem roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. O revidentovem zahtevku za vračilo sodnih taks Vrhovno sodišče ni odločalo, ker je za to pristojno sodišče prve stopnje (prvi dostavek 37. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi s točko c. opombe 6. 1. Taksne tarife).

Datum zadnje spremembe:

19.01.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba X Ips 473/2010
• VSRS Sodba X Ips 4/2015
• VSRS Sodba X Ips 267/2015