VSRS sodba II Ips 224/2013

Jedro

Vrednostno merilo predvidljivosti negativne posledice ravnanja, ki je vsebovano v načelu prepovedi povzročanja škode, ne daje opore za sklep, da je kršitev pozitivnega prava značilnost ravnanja, ki bi morala biti nujno podana, da bi bilo to ravnanje protipravno v pomenu predpostavke splošne neposlovne odškodninske odgovornosti. Fizični napad stranke na toženčevega zaposlenega ni običajno tveganje, ki bi ga moral ta sprejeti. Konkretna škoda je predvidljiva posledica toženčeve opustitve zagotavljanja varnostnih ukrepov za zagotovitev osebne varnosti zaposlenih na centru za socialno delo, zlasti upoštevaje njegovo specifično dejavnost. Zaradi posebne občutljivosti problematike, ki jo toženec obravnava, se namreč stiske strank izkazujejo tudi v povečani možnosti nastanka konfliktnih situacij, ki se lahko končajo tudi z ogrozitvijo oziroma posegom v psihofizično stanje zaposlenih delavcev na CSD.

Izrek

Revizija se zavrne.

(Prva) toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnici 611,50 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da morata toženca tožnici solidarno plačati 10.432,32 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama pravdnih strank in razveljavilo zavrnilni del prvostopenjske sodbe glede zneska 12.518,78 EUR ter izrek o stroških, delno pa spremenilo odločitev o teku zamudnih obresti. V ostalem je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 311/2011 z dne 9. 2. 2012 toženkinemu predlogu delno ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja protipravnega ravnanja, vzročne zveze in krivde toženca ter posledično toženke za tožnici nastalo škodo.

4. Zoper pravnomočno sodbo je toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo. Predlaga, da se sodbi nižjih sodišč spremenita tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da sta nižji sodišči v nasprotju s sodno prakso odškodninsko odgovornost toženca utemeljili na (pre)splošni določbi 16. člena Zakona o varstvu pri delu. Da bi bilo o protipravni opustitvi sploh mogoče govoriti, bi bila potrebna ugotovitev, da je pravni red tožencema nalagal določeno aktivno ravnanje ali opustitev. Ker zaradi očitane opustitve ne gre za naravno vzročnost, je treba primer presojati po teoriji o ratio legis vzročnosti, ki opustitvi dolžnega ravnanja vrednostno pripisuje tisto vrsto škodnih posledic, ki ga varstvena norma želi preprečiti. Vendar pa sodna praksa opozarja, da mora biti dolžnost aktivnega ravnanja relativno jasno določena; ne sme se zahtevati ravnanja, ki bi bilo neživljenjsko. Nižji sodišči nista ugotavljali, katere konkretne opustitve toženca naj bi bile v nasprotju z varnostnimi predpisi in kaj konkretno bi moral storiti, da bi zadostil ustreznim predpisom varstva pri delu. Ugotoviti bi bilo treba, ali so eventualne opustitve toženca dejanski vzrok zatrjevane škode. Pri tem izpostavlja odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 43/2001. Očitki tožencu, da ni imel zaposlenega varnostnika in da v času, ko ni bilo uradnih ur, ni preprečil vstopa strankam v uradne prostore, so na ravni splošnih navedb, saj ni navedeno, katero zakonsko pravilo je bilo kršeno. V času škodnega dogodka noben predpis ni zahteval zaposlitve varnostnika, niti da bi morali biti prostori zaklenjeni. Tožnica ni dokazala konkretnih opustitev tožencev, niti vzročne zveze med ravnanjem toženca in škodnim dogodkom ter med škodnim dogodkom in zatrjevanimi pojavnimi oblikami škode. Dejstvo, da se je protipravni napad K. D. zgodil v toženčevih prostorih, še ne pomeni, da sta zanj odgovorna toženca. Toženka za njegovo ravnanje ne odgovarja. D. kot tudi ostale stranke pred škodnim dogodkom niso kazale znakov agresivnosti do toženčevih delavcev. Tudi niso bili izkazani drugi znaki, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na možnost fizičnih napadov zaposlenih. Zaklepanje toženčevih prostorov in angažiranje varnostnika bi bilo v nasprotju z etiko socialnega dela in dostopnostjo socialne pomoči. D. bi lahko tožnico napadel tudi v času uradnih ur ali ob prisotnosti varnostnika. Centri za socialno delo niso represivni organi in zato njihovi varnostni standardi niso primerljivi tovrstnim organom. D. napad na tožnico je bil nepričakovan in nenaden dogodek, saj ta prej ni kazal znakov agresivnosti. Gre za prvi fizični napad na delavce toženca. Šlo je za škodni dogodek, ki kljub skrbnosti ni bil predvidljiv, niti se ga ni dalo preprečiti. Četudi bi bil prisoten varnostnik, ki bi se načeloma nahajal pri vhodu, nekaj nadstropij nižje, škode ne bi bilo mogoče preprečiti. Ker tožnica ni dokazala protipravne opustitve tožencev, niti pravno relevantne vzročne zveze, bi moral biti tožbeni zahtevek zavrnjen (prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 43/2001, II Ips 335/2003, II Ips 861/ 2007 in II Ips 367/2004). Sicer pa bi morali sodišči upoštevati, da je po teoriji adekvatne vzročnosti mogoče kot pravno upoštevan vzrok šteti le tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do škodne posledice. Zato bi bilo treba v konkretnem primeru ugotoviti, ali so bili dejansko prekršeni predpisi o varstvu pri delu in ali je nastala ena izmed posledic teh kršitev, ki jih je hotela ta pravna norma preprečiti. Ker to v konkretnem primeru ni bilo zatrjevano, tožbeni zahtevek že za to ni utemeljen. Dejstvo, da toženec ni imel zaposlenih varnostnikov, ni v vzorčni zvezi z napadom D. Varnostnik pri vhodu ne bi mogel preprečiti nenadnega fizičnega napada na tožnico v drugem nadstropju. Takšno ravnanje D. ni bilo predvidljivo, niti se ga ni dalo preprečiti. Da bi bilo lahko tako ravnanje predvidljivo, bi morale biti prej podane resne grožnje ali fizični napadi, kar pa se ni dogajalo. Fizični napad bi bilo mogoče preprečiti le, če bi bil v vsaki pisarni varnostnik. Toženec ni bil dolžan računati s hipotetično možnostjo, da lahko katera stranka fizično napade njegove uslužbence in zato ni bil dolžan prilagoditi organizacijo dela ter sprejeti posebne varnostne ukrepe, če je bilo sicer njegovo delo organizirano v skladu s predpisi. Revident izpostavlja še zadeve Vrhovnega sodišča II Ips 87/97, II Ips 217/97 in II Ips109/98.

5. Tožnica je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Poudarja, da ne drži, da K. D. pred škodnim dogodkom ni povzročal težav. Opozarja, da je Vrhovno sodišče v pravdni zadevi sodelavke, ki jo je tudi telesno napadel K. D., predlog za dopustitev revizije zoper pravnomočno ugodilno sodbo o obstoju odškodninske obveznosti tožencev, zavrnilo.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je v skladu z drugim odstavkom 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijo preizkusilo samo v obsegu, v katerem je bila dopuščena, zato na druge revizijske navedbe ni odgovarjalo.

8. Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanu (na katere je revizijsko sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano) so naslednji: Tožnico kot socialno delavko, zaposleno pri tožencu, je 11. 5. 1999 v njeni pisarni napadel in telesno poškodoval takrat neprištevni K. D., ki je bil pri tožencu kot stranka obravnavan že vrsto let. Do škodnega dogodka je prišlo izven uradnih ur centra za socialno delo. K. D. je nenadzorovano vstopil v tožničino pisarno. Varnostnika ni bilo. Toženec takrat tudi ni imel vzpostavljenih drugih mehanizmov za zagotavljanje osebne varnosti zaposlenih delavcev. Ti niso imeli navodil, kako ravnati v situacijah, kot je bila konkretna. Tožnici je med napadom na pomoč neuspešno pristopila sodelavka. Po zadevnem škodnem dogodku so bile v toženčeve pisarne nameščena panik stikala.

9. Pritrditi je razlogovanju revidentke, da zgolj dejstvo, da je prišlo do poškodbe tožnice pri delu oziroma v zvezi z delom, ne zadostuje za zaključek o odškodninski odgovornosti delodajalca – toženca. Na podlagi v kritičnem času veljavnega 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je namreč delodajalec dolžan povrniti delavcu škodo, ki jo je utrpel pri delu ali v zvezi z delom, v skladu s splošnimi načeli odškodninske odgovornosti. To pomeni, da morajo biti tudi za obstoj delodajalčeve odškodninske obveznosti kumulativno izpolnjeni vsi elementi odškodninskega delikta. Delodajalec je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom in v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi.(1) Presoja, ali mora delodajalec glede konkretne delovne obveznosti izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vsekakor terja predhodno oceno o tem, kakšne nevarnosti so povezane z opravljanjem te delovne obveznosti in kakšna so tveganja za nastanek poškodb, pri čemer sta osrednji vodili narava delovne obveznosti, ki jo mora delavec opraviti, in način njenega izvajanja.(2)

10. Predpisi o varstvu in zdravju pri delavcu delodajalcu nalagajo splošno dolžnost zagotavljanja osebne varnosti delavcev na delovnem mestu.(3) Tožnica je tožencu očitala, da bi moral za izpolnitev te zakonske dolžnosti v uradnih prostorih zagotoviti prisotnost varnostne službe (kar ji sicer izrecno ne nalaga noben predpis) oziroma onemogočiti strankam, da bi lahko v času, ko ni bilo uradnih ur, prosto dostopale do zaposlenih na centru za socialno delo. Revidentka pravilno izpostavlja, da je pri presoji protipravnosti ravnanja ključna konkretna in natančna opredelitev dolžnosti delodajalca, ki bi jo ta moral upoštevati za varno delo, in njena kršitev (čemur je tožnica s prej navedenim zatrjevanjem zadostila),(4) vendar pa nadalje zmotno sklepa, da ima delodajalčeva konkretna opustitev znak nedopustnega ravnanja samo, če pomeni kršitev zapovedi, ravnati na določen način, ki je določena s predpisom (npr. zakonom ali drugim splošnim aktom) oziroma pogodbo. Vrednostno merilo predvidljivosti negativne posledice ravnanja, ki je vsebovano v načelu prepovedi povzročanja škode, namreč ne daje opore za sklep, da je kršitev pozitivnega prava značilnost ravnanja, ki bi morala biti nujno podana, da bi bilo to ravnanje protipravno v pomenu predpostavke splošne neposlovne odškodninske odgovornosti.(5) Temu pritrjuje tudi sodna praksa.(6) Če torej varnostnega predpisa ni, potem je treba ravnanje delodajalca presojati po splošnem merilu protipravnosti, in sicer ali je za to ravnanje značilno, da je bilo (objektivno) predvidljivo (ko je bilo dejanje storjeno), da bi nastala negativna posledica – škodni dogodek.(7) Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v konkretnem primeru odgovor na to vprašanje pritrdilen. Fizični napad stranke na toženčevega zaposlenega ni običajno tveganje, ki bi ga moral ta sprejeti. Konkretna škoda je predvidljiva(8) posledica toženčeve opustitve zagotavljanja varnostnih ukrepov za zagotovitev osebne varnosti zaposlenih na centru za socialno delo, zlasti upoštevaje njegovo specifično dejavnost, ki med drugim zajema izvajanje storitev in ukrepov, namenjenih preprečevanju in odpravljanju socialnih stisk in težav, socialno preventivo, prvo socialno pomoč, kot tudi odločanje o socialnih esencialnih (tudi denarnih) upravičenjih posameznikov. Zaradi posebne občutljivosti problematike, ki jo toženec obravnava, se namreč stiske strank izkazujejo tudi v povečani možnosti nastanka konfliktnih situacij, ki se lahko končajo tudi z ogrozitvijo oziroma posegom v psihofizično stanje zaposlenih delavcev na CSD. Zahteva za zagotovitev varnostne službe v takih okoliščinah nikakor ne more biti pretirana, kar potrjuje zlasti primerjava z drugimi organi oziroma nosilci javnih pooblastil, ki izvajajo primerljive storitve oziroma naloge (sodišče, upravni organi idr.; danes pa je mogoče celo zaslediti, da so varnostniki prisotni že v šolah) in nenazadnje sam toženec, ki je po zadevnem dogodku v pisarne zaposlenih namestil panik stikala. Ker je za presojo predvidljivosti negativne posledice ključen objektivni kriterij, ni pomembno, ali je toženec to posledico predvideval, bi jo pa ob upoštevanju standarda profesionalne skrbnosti in narave svoje dejavnosti, nedvomno moral. Skrb in zagotavljanje zadostne osebne varnosti zaposlenih nikakor ne more biti v nasprotju z etiko socialnega dela, saj strankam dostopnost storitev centra za socialno delo zaradi tega ne bi bila nič bolj omejena.

11. Revizijskim navedbam o neobstoju vzročne zveze ni mogoče pritrditi. Ne glede na to, ali izhajamo iz retrospektivne analize vzročnosti, kjer se sprašujemo, ali bi do škodnega dogodka z enakimi posledicami prišlo tudi, če bi toženec imel zagotovljeno varnostno službo, ali modernejše, prospektivne analize, ki se ukvarja z vprašanje, ali je zaradi opustitve varnostne službe bila povečana verjetnost nastanka konkretnega škodnega dogodka, ter ob upoštevanju praga zadostne verjetnosti, je odgovor, kot sta pravilno presodili nižji sodišči, pritrdilen. Tožnica sicer navaja, da varnostnik škodnega dogodka ne bi mogel preprečiti, saj bi se nahajal v pritličju stavbe, kjer ima toženec svoj sedež, in škodnega dogodka ne bi mogel zaznati. Varnostna služba je praviloma organizirana tako, da doseže svoj namen, in sicer, da skuša uspešno preprečevati in obvladovati tveganja, povezana z ogrožanjem varnosti oseb in premoženja. Prej omenjeno tožničino izpostavljanje bi bila lahko relevantno le, če bi bila dejansko varnostna služba tako organizirana, kot zatrjuje, ne pa v primeru, ko je sploh ni bilo. Izpodbijana odločitev glede presoje vzročne zveze ne odstopa od sodne prakse, ki jo navaja revidentka. Primeri, ki jih izpostavlja, po dejanskih okoliščinah s konkretnim niso povsem primerljivi, izpodbijana sodba pa v materialnih izhodišč od nje ne odstopa.

12. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Toženka, ki z revizijo ni uspela, mora tožnici, ki je na revizijo odgovorila, povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, in materialne izdatke, povečano za davek na dodano vrednost ter skupno znašajo 611,50 EUR. Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo. O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006).

---.---

Op. št. (1): Prim. 5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. list RS, št. 56/99, ki velja od od 28. 7. 1999) oz. 26. člen Zakona o varstvu pri delu (Ur. list SRS, št. 47/86 in nasl.).

Op. št. (2): Prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 961/2007 z dne 12. 11. 2009.

Op. št. (3): Prim. opombo ena te sodbe.

Op. št. (4): Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 367/2004 z dne 27. 10. 2005 idr.

Op. št. (5): Prim. N. Plavšak v N. Plavšak, M. Juhart (rd.), Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 702.

Op. št. (6): Prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 287/2006 z dne 30. 10. 2008.

Op. št. (7): Prim. N. Plavšak v N. Plavšak, M. Juhart (rd.), Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 725.

Op. št. (8): Med predvidljive posledice sodijo tudi tiste, ki so najmanj pogoste in zato najmanj verjetne.

Datum zadnje spremembe:

07.01.2016

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba II Ips 166/2015
• Sodba II Ips 838/2006
• Sodba II Ips 734/2008