VSRS Sodba X Ips 202/2014

Jedro

V postopku ugotovljena zloraba sistema NCTS pri avstrijskem namembnem uradu se po presoji revizijskega sodišča lahko kvalificira kot napaka carinskih organov v smislu b točke drugega odstavka 220. člena CZS, ki je po tej določbi eden od pogojev, da se carinske dajatve ne naložijo osebi, ki je sicer zavezana k plačilu. Ker se je revident v vseh svojih vlogah, tudi v pripombah na zapisnik carinskega organa, skliceval na navedeno okoliščino in odločitvi o naknadni vknjižbi zaradi te okoliščine tudi nasprotoval, je po presoji revizijskega sodišča podal ustrezno trditveno podlago za uporabo b točke drugega odstavka 220. člena CZS. Ker carinski organ pred odmero carinskega dolga ni preizkusil, ali so izpolnjeni vsi pogoji za opustitev odmere carinskega dolga po navedeni določbi, je zmotno uporabil materialno pravo.

Izrek

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 592/2013-11 z dne 18. 3. 2014 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Nova Gorica, št. DT 4242-565/2010-2 z dne 26. 1. 2011 ter odločba Ministrstva za finance, št. DT 498-1-275/2011-2 z dne 27. 2. 2013, odpravita v delu, ki se nanaša na tožečo stranko, in se zadeva v tem obsegu vrne upravnemu organu prve stopnje v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15. dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške upravnega spora v višini 1.231,44 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju: revident) zoper sklep Carinske uprave RS, Carinskega urada Nova Gorica, št. DT 4242-565/2010-2 z dne 26. 1. 2011. S to je carinski organ prve stopnje v 1. točki izreka odmeril carino, davek na dodano vrednost in obresti v skupnem znesku 11.655,25 EUR, in sicer za blago, ki je bilo prijavljeno v tranzitni postopek po tam navedeni tranzitni deklaraciji z dne 7. 8. 2008, vloženi pri Izpostavi Luka Koper; v 2. točki ugotovil, da sta solidarna dolžnika za obračunani znesek revident kot glavni zavezanec, ki ni izpolnil obveznosti, ki izhajajo iz tranzitnega postopka, ter tam navedeni prevoznik carinskega blaga, ki je odstranil blago izpod carinskega nadzora; v 3. točki izreka določil rok za izpolnitev obveznosti; v 4. točki določil, da se bo uvedel postopek davčne izvršbe, če obveznost ne bo poravnava. Odločitev carinskega organa temelji na ugotovitvi, da zadevno blago, ki je bilo iz carinskega urada odhoda v Kopru napoteno k namembnemu carinskemu uradu na Dunaju, tja dejansko ni prišlo, temveč je bilo prepeljano v Italijo. To pomeni, da je bilo blago nezakonito odstranjeno izpod carinskega nadzora, kar ima za posledico nastanek carinskega dolga ter na to vezanih dajatev. Revidentovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno z določbo, št. DT 498-1-275/2011-2 z dne 27. 2. 2013.

2. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinjalo z odločitvijo in razlogi carinskih organov. Tudi po njegovi presoji revident kot glavni zavezanec odgovarja za carinski dolg, ki je nastal zaradi odstranitve tranzitnega blaga izpod carinskega nadzora. Tožbene ugovore je zavrnilo kot neutemeljene. Sklicevalo se je na določbe Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju: CZS) ter Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju: Izvedbena uredba).

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V zvezi z dovoljenostjo revizije med drugim navaja, da odločitev sodišča prve stopnje odstopa od sklepa Komisije, št. REM 03/2010 z dne 5. 1. 2012, v katerem je ta sprejela stališče, da je v primeru, ko so v zadevo vključeni cariniki, ki zavestno in aktivno sodelujejo v goljufiji s tem, ko urejajo odpremne papirje, brez da bi preverili blago in jih priložili ustreznemu blagu, podana posebna okoliščina, zaradi katere je treba uvozne dajatve odpustiti na podlagi 239. člena CZS. V reviziji uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava in kršitev ustavnih pravic. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo Vrhovnemu sodišču predlaga, da revizijo zavrne kot neutemeljeno iz razlogov, navedenih v upravnih odločbah. Glede upoštevanja sklepa Komisije, št. REM 03/2010 z dne 5. 1. 2012, navaja, da je v 239. členu CZS in 878. ter naslednjih členih Izvedbene uredbe določeno, da mora prizadeta oseba izjemne okoliščine, ki so lahko razlog za odpust carinskih obveznosti, uveljavljati z vložitvijo samostojnega zahtevka in s predložitvijo dokazil o izpolnjevanju pogojev za odpust obveznosti po 239. členu CZS. Iz takšnega odgovora Vrhovno sodišče sklepa, da se po stališču tožene stranke napaka carinskih organov, na katero se sklicuje revident, lahko presoja v ločenem postopku za odpust obveznosti, ne pa v postopku naknadne vknjižbe carinskega dolga, torej odmernem postopku, kakršen je tu obravnavani postopek.

5. Revizija je utemeljena.

6. V 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je določeno, da je revizija dovoljena, med drugim, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Ker na revidentove navedbe, da naložitev carinskega dolga v okoliščinah obravnavanega primera odstopa od stališč Komisije, ta pa ima v zvezi carinskimi dajatvami določene izključne pristojnosti, ni mogoče odgovoriti z enostavno, jezikovno razlago, hkrati pa je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava oziroma za razvoj prava preko sodne prakse, Vrhovno sodišče ocenjuje, da je revident s svojimi navedbami izkazal, da gre z zadevi za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V zadevi ostaja sporno, ali je bil carinski dolg pravilno in zakonito naložen v plačilo (tudi) revidentu kot glavnemu zavezancu predmetnega tranzitnega postopka.

9. Iz dejanskih ugotovitev zadeve, na katere je Vrhovno sodišče pri svojem odločanju vezano, izhaja, da je carinski organ prve stopnje opravil kontrolo nad pravilnim zaključkom tu obravnavane tranzitne operacije, ker je bil z dopisi Generalnega carinskega urada obveščen, da ta po ugotovitvah avstrijske carinske administracije ni bila pravilno zaključena. V računalniški tranzitni sistem (NCTS) sta bila pri avstrijskem namembnem carinskem uradu neupravičeno vnesena sporočilo IE006 „obvestilo o prispetju“ in sporočilo IE018 „rezultat kontrole“, s katerima je bil slovenski carinski urad odhoda obveščen, da je tranzitni postopek pravilno zaključen. Ugotovljeno je bilo, da je bila tranzitna operacija v sistemu NCTS zaključena izven delovnega časa avstrijskega namembnega urada, pri tem pa je bil kot dokument, ki zaključuje tranzitni postopek, uporabljen dokument nekega drugega, že izvedenega uvoznega postopka. Revidentu je bilo preko NCTS s strani slovenskega carinskega urada odhoda poslano sporočilo IE045 „obvestilo o odpisu“, s katerim mu je bilo sporočeno, da je tranzit zaključen. Na tej podlagi je bila sproščena tudi revidentova garancija za obravnavani tranzitni postopek. Zaradi ugotovitev o nepravilnem zaključku tranzitnega postopka je carinski organ prve stopnje revidenta pozval, naj v določenem roku predloži dokazila o pravilnem končanju postopka v smislu drugega in tretjega odstavka 365. člena Izvedbene uredbe. Revident se je v odgovoru skliceval na sporočilo IE045 „obvestilo o odpisu“, drugih dokazil pa ni predložil, sklicujoč se na to, da organizacija tranzitnega postopka ni bila v njegovi domeni, ker je z uporabo svoje garancije, ki jo mora imeti oseba, ki želi nastopati kot glavni zavezanec, zgolj pomagal premostiti začasne finančne težave špedicije A., d. o. o., ki naj bi bila dejansko izvajala špedicijo obravnavanega blaga.

10. Odločitev o odmeri carinskih dajatev temelji na ugotovitvi, da je v zadevi prišlo do odstranitve blaga izpod carinskega nadzora, zato je nastal carinski dolg na podlagi prvega odstavka 203. člena CZS, s čimer se strinja tudi revizijsko sodišče. Za tako nastali dolg je načeloma vselej odgovoren glavni zavezanec (tako tudi SEU v sodbi z dne 3. 4. 2008 v zadevi C-230/06, Militzer & Münch, 48. točka obrazložitve), torej v tem primeru revident. Pravna podlaga njegove odgovornosti je, kot je bilo že večkrat pravilno pojasnjeno v tem postopku, tretji odstavek 203. člena CZS, ki v četrti alineji določa, da je carinski dolžnik za carinski dolg, ki nastane z nezakonito odstranitvijo blaga izpod carinskega nadzora, po potrebi oseba, ki mora izpolniti obveznosti, izhajajoče iz zadrževanja blaga v začasni hrambi ali uporabe carinskega postopka, v katerega je bilo dano to blago. Oseba, ki mora izpolniti obveznosti iz tranzitnega postopka, pa je glavni zavezanec. V skladu s 96. členom CZS je glavni zavezanec kot imetnik postopka zunanjega skupnostnega tranzitnega postopka odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku, pri čemer je dolžan spoštovati ukrepe, ki so jih carinski organi sprejeli za zagotovitev prepoznavanja in je odgovoren za spoštovanje določb skupnostnega tranzitnega postopka.

11. Ne glede na to, da je v obravnavanem primeru carinski dolg nastal v trenutku, ko je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora, odstranjeno pa je bilo tako, da dejansko ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu v postavljenem roku, ter da je bil carinski organ za tako nastali in šele naknadno ugotovljeni carinski dolg dolžan opraviti tako imenovano naknadno vknjižbo carinskega dolga, pa po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru določbe 220. člena CZS, ki urejajo naknadno vknjižbo carinskega dolga, niso bile v celoti spoštovane.

12. Po presoji revizijskega sodišča bi moral carinski organ pri odločanju o naknadni vknjižbi carinskega dolga – glede na okoliščine primera, ki so bile pravzaprav dejanski povod za začetek postopka – upoštevati tudi določbe drugega odstavka 220. člena CZS, ki določajo, kdaj se naknadna vknjižba ne opravi. Po točki b te določbe se namreč naknadna vknjižba ne opravi, če „znesek zakonsko dolgovanih dajatev ni bil vknjižen kot posledica napake carinskih organov, ki je oseba, zavezana plačilu, ni mogla ugotoviti ter je sama ravnala v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo.“

13. V postopku ugotovljena zloraba sistema NCTS pri avstrijskem namembnem uradu se po presoji revizijskega sodišča lahko kvalificira kot napaka carinskih organov v smislu b točke drugega odstavka 220. člena CZS, ki je po tej določbi eden od pogojev, da se carinske dajatve ne naložijo osebi, ki je sicer zavezana k plačilu. Ker se je revident v vseh svojih vlogah, tudi v pripombah na zapisnik carinskega organa, skliceval na navedeno okoliščino in odločitvi o naknadni vknjižbi zaradi te okoliščine tudi nasprotoval, je po presoji revizijskega sodišča podal ustrezno trditveno podlago za uporabo b točke drugega odstavka 220. člena CZS. Ker carinski organ pred odmero carinskega dolga ni preizkusil, ali so izpolnjeni pogoji za opustitev odmere carinskega dolga po navedeni določbi, je zmotno uporabil materialno pravo.

14. Da je zloraba sistema NCTS pri namembnem carinskem uradu pravno pomembna okoliščina, ki lahko vpliva na to, da se naknadna vknjižba ne opravi, izhaja iz sklepa Komisije, št. REM 03/2010 z dne 5. 1. 2012, na katerega se je revident sicer izrecno prvič skliceval šele v reviziji, vendar to ne vpliva na upoštevnost stališč, ki jih ta sklep vsebuje, saj gre za razlago materialnega prava. Iz sklepa izhaja, da je splošno stališče Komisije, da je namerna in aktivna vključenost uradnih oseb carine, predvsem pri razdolžitvi tranzitnih dokumentov, ko blago ni bilo predloženo, posebna okoliščina v smislu 239. člena CZS (14. točka obrazložitve sklepa Komisije), ter sklep v konkretnem primeru, da se neupravičen vnos sporočila o pravilnem zaključku tranzitnega postopka v sistem NCTS, čeprav blago ni bilo predloženo, lahko razumno razloži le tako, da v takem primeru pri zlorabi sistema aktivno sodelujejo zaposleni pri namembnem carinskem uradu ali pa z napačno organizacijo tega namembnega carinskega urada, ki je omogočila dostop tretji osebi do sistema NCTS. Samo nekdo, ki ima dostop do računalniškega sistema in ki pozna geslo za vstop v sistem, lahko zaključi tranzitni postopek v sistemu NCTS (18. točka obrazložitve sklepa Komisije). Zato gre po presoji Komisije v takem primeru za posebno okoliščino v smislu 239. člena CZS, zaradi katere je zahtevek za odpust carinskih dajatev upravičen (21. točka obrazložitve sklepa Komisije).

15. V zvezi s tem sklepom Komisije je sicer treba navesti, da Komisija ni odločala na podlagi 220. člena CZS, temveč po 239. členu CZS, ki v prvem odstavku določa: „Uvozne ali izvozne dajatve se lahko povrnejo ali odpustijo v drugih primerih, kot so predvideni v členih 236, 237 in 238: — ki se morajo določiti skladno s postopkom odbora; — ki izhajajo iz okoliščin, pri katerih ne gre niti za malomarnost niti za goljufivo ravnanje udeleženega. Primeri, v katerih je mogoče uporabiti to določbo, in podrobnosti postopka, ki jih je treba v ta namen upoštevati, se določijo skladno s postopkom odbora. Povračilo ali odpust sta lahko odvisna od izpolnjevanja posebnih pogojev.“ Drži, kot navaja tožena stranka v odgovoru na revizijo, da se odpust po 239. členu CZS lahko odobri le na podlagi posebnega zahtevka in gre torej za od postopka naknadne vknjižbe po 220. členu CZS ločen postopek.

16. Ne glede na ločenost teh postopkov pa je treba po presoji revizijskega sodišča upoštevati, da so za uporabo 220. in 239. člena CZS lahko pravno pomembna ista dejstva. Ugotovljena napaka carinskih organov, kot je ta iz obravnavanega primera, je pravno pomembna okoliščina tako v postopku naknadne vknjižbe po 220. členu kot v postopku odpusta po 239. členu CZS. Navedeno razlago potrjujejo stališča SEU, ki je v sodbi z dne 20. 11. 2008 v zadevi C-375/07, Heuschen & Schrouff Oriëntal Foods Trading, med drugim navedlo, da imata postopka iz členov 220 in 239 CZS enak cilj, to je omejiti naknadno plačilo uvoznih ali izvoznih dajatev na primere, ko je to plačilo upravičeno in je skladno s temeljnim načelom, kot je načelo zaupanja v pravo (57. točka obrazložitve sodbe SEU), da iz tega izhaja, da je treba pogoje za uporabo omenjenih členov, in sicer med drugim pri členu 239(1), druga alineja, CZS, pogoj, da zadevni osebi ni mogoče pripisati očitne malomarnosti, in pri členu 220 CZS pogoj, da dolžnik ni mogel odkriti napake carinskih organov, razlagati enako (58. točka obrazložitve sodbe SEU).

17. Iz vsega navedenega revizijsko sodišče zaključuje, da je bilo v zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo, saj carinski organ, kljub ustrezni trditveni podlagi, ki jo je podal revident, ni presojal, ali so izpolnjeni pogoji za opustitve naknadne vknjižbe iz b. točke drugega odstavka 220. člena CZS.

18. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo ter odločbo prvostopenjskega upravnega organa in odločbo tožene stranke na podlagi 4. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in vrnilo zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. Ta bo moral v ponovnem postopku obravnavati revidentove trditve, da zlorabe sistema NCTS pri namembnem avstrijskem carinskem uradu preprečujejo naknadno vknjižbo carinskega dolga, pri čemer bo moral upoštevati, da je napaka carinskih organov samo eden od več kumulativnih pogojev, ki morajo biti podani za opustitev naknadne vknjižbe carinskega dolga v smislu določbe b. točke drugega odstavka 220. člena CZS in bo zato moral preizkusiti tudi ostale pogoje. Ponoven postopek bo moral carinski organ izvesti

do nastopa zastaralnega roka, katerega tek je bil glede na določbo tretjega odstavka 221. člena (v zvezi z 243. členom) CZS odložen v času odločanja o pravnih sredstvih zoper odločitev, kar pomeni, da se z odločitvijo o tej reviziji njegov tek nadaljuje.

19. Ker je revident je z revizijo uspel in je upravni spor s to sodbo končan, je bilo treba odločiti tudi revidentovi zahtevi po povrnitvi stroškov. Stroške za tožbo, ki jih je revident priglasil skladno z Odvetniško tarifo, je revizijsko sodišče priznalo le v višini, ki je skladna z drugim odstavkom 3. člena v času vložitve tožbe veljavnega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, to je v višini 350,00 EUR in na ta znesek DDV v priglašeni višini 20 %, to je 70,00 EUR. Priglašene stroške za revizijo je priznalo na podlagi prvega odstavka 154., prvega odstavka 163. in drugega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in na podlagi tretjega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi. Na podlagi tarifne številke 3300 se revidentu prizna 682,00 EUR nagrade za postopek z revizijo in stroški po tarifni številki 6002 v znesku 20,00 EUR ter na ta znesek DDV v priglašeni višini 22 %, to je 154,44 EUR.

Datum zadnje spremembe:

19.02.2016

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba X Ips 23/2015
• VSRS Sklep I Up 102/2016
• sodba U 2585/2007