VSRS Sodba I Ips 4044/2013-73

Jedro

Sodišče prve stopnje je ravnalo povsem pravilno, ko je izvedlo le materialno pravno relevantne dokaze.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati 150,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. J. U. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju II K 4044/2013 z dne 16. 10. 2013 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen 4 (štiri) mesece zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 1 (enega) leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 4044/2013 z dne 27. 8. 2014 obsojenčevo pritožbo in pritožbo njegove zagovornice zavrnilo. Obe sodišči sta obsojencu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta obsojenec in njegova zagovornica vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. V uvodu zahteve zagovornica navaja, da jo vlaga zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Obsojenec pravnomočni sodbi očita kršitev 4. protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic ter 1. in 21. člena Listine o Evropski uniji o temeljnih pravicah. Vrhovnemu sodišču predlagata, da zahtevama ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in obsojenca oprosti obtožbe oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec je ocenil, da zahtevi nista utemeljeni. Zagovornica določb, iz katerih bi lahko izhajala utemeljenost zahteve, ne konkretizira in obrazloži. Ne strinja se s presojo sodišča, da vprašanje zakonitosti davčne izvršbe ni bistveno za predmetni kazenski postopek in po vsebini uveljavlja le razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Tudi obsojenec v svoji zahtevi posplošenih očitkov natančneje ne opredeli. Kolikor hkrati prikazuje dejanske okoliščine v drugačni luči, kot so bile ugotovljene, s tem zgolj podaja svojo oceno dejanskega stanja in uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovi zagovornici. Obsojenec se je izjavil o odgovoru vrhovnega državnega tožilca in dopolnil zahtevo za varstvo zakonitosti. V odgovoru in dopolnitvi navaja, da so se po vložitvi zahteve zgodili trije pomembni dogodki, in sicer: vložil je ničnostno tožbo zoper Davčni urad Kranj (v nadaljevanju DU Kranj), Ustavno sodišče je izdalo sodbo v zadevi Patria, v kateri je poudarilo, da morajo sodišča soditi zakonito, začela je delovati spletna aplikacija, ki prikazuje izplačilo avtorskih honorarjev. Obsojenec se je v okviru civilnega združenja že dlje časa prizadeval za takšno razkritje, obravnavani kazenski postopek pa je le odraz maščevanja določenih oseb zaradi njegovega prizadevanja po transparentnem delovanju države. Ne strinja se z oceno tožilca, da so uveljavljene kršitve premalo obrazložene, kljub temu jih je v odgovoru še dodatno utemeljil.

B.

5. Uvodoma Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se po določbi tretjega odstavka 421. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti sme vložiti v treh mesecih od zadnje vročitve pravnomočne sodne odločbe obdolžencu oziroma zagovorniku. V obravnavanem primeru je bila sodba Višjega sodišča v Kranju obsojencu vročena 22. 9. 2014, njegovi zagovornici pa 23. 9. 2014. Zahtevo za varstvo zakonitosti sta oba vložila priporočeno po pošti dne 23. 12. 2014. Dopolnitev obsojenčeve zahteve za varstvo zakonitosti, ki je bila vložena skupaj z odgovorom na odgovor vrhovnega državnega tožilca, pa je bila vložena po preteku trimesečnega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Navedb iz dopolnitve, ki po vsebini presegajo kršitve, ki sta jih zagovornica in obsojenec pravočasno uveljavila v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato Vrhovno sodišče ni presojalo.

6. Vrhovno sodišče glede na vsebino obeh zahtev za varstvo zakonitosti poudarja:

7. da je to izredno pravno sredstvo dopustno vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe;

8. da je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva (tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva), na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena.

Glede zahteve za varstvo zakonitosti obsojenčeve zagovornice

9. Zagovornica zahtevo utemeljuje z navedbami, da je DU Kranj v postopku prisilne davčne izterjave v letu 2001 od obsojenca terjal plačilo 433.544,00 SIT. Davčna izvršba se je nanašala na plačilo prometnega davka njegove družbe P. d.o.o., ki je bila takrat na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij iz sodnega registra že izbrisana. Zagovornica se nadalje sklicuje na pojasnilo davčnega urada o načinu izterjave dolga od družbenikov t.i. izbrisanih družb. Po njenem prepričanju je dokazni postopek pokazal, da je bila davčna izvršba nezakonita, zato je obsojenec v postopku uveljavljanja pravic pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ) utemeljeno navajal, da bi se terjatvi morali medsebojno pobotati, tako da bi se nezakonito izterjan prometni davek, obsojencu štel kot plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Obsojenec ne more biti kazensko odgovoren za dejanje, ki je le sledilo nezakonitemu dejanju državnega organa. Ker navedbe obrambe o nezakonitosti davčne izvršbe niso bile upoštevane, zagovornica meni, da mu kaznivo dejanje ni bilo dokazano onkraj razumnega dvoma. Glede na okoliščine primera mu tudi ni mogoče očitati naklepnega ravnanja. Vsi dokazni predlogi, s katerimi je obramba želela dokazati, da je zaradi predhodne nezakonite davčne izvršbe izključena protipravnost ravnanja in kazenska odgovornost obsojenca, so bili po njenem mnenju neutemeljeno zavrnjeni.

10. Iz dokaznih zaključkov izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno, da je obsojenec v letu 2001 v postopku davčne izvršbe plačal prometni davek za družbo P. d.o.o. Fotokopijo potrdila o plačilu tega davka je predrugačil tako, da je kot namen plačila dopisal „PIZ“, kar se je razumelo v pomenu pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V letu 2010 je tako predrugačeno potrdilo predložil uslužbenki ZPIZ-a in jo v postopku uveljavljanja pravice do starostne pokojnine na ta način skušal zavesti, da bi mu za določeno obdobje štela plačane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da zagovornica teh dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje ne sprejema in podaja lastno oceno izvedenih dokazov. Vrhovno sodišče skuša prepričati, da je bila davčna izvršba, ki se je zoper obsojenca vodila v letu 2001, nezakonita, zato bi se terjatvi morali pobotati, obsojenčevo ravnanje pa je le posledica nezakonitega predhodnega ravnanja davčnega organa. Zagovornica s takšnimi navedbami uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, s katerim pred Vrhovnim sodiščem ne more uspeti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Neutemeljen je tudi njen očitek, da je prvostopenjsko sodišče povsem prezrlo obsojenčeva zatrjevanja o nezakonitosti davčne izvršbe. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da je za obsojenčevo kazensko odgovornost bistvena ugotovitev, kdaj je začel zatrjevati, da je bila davčna izvršba v letu 2001 vodena nezakonito. V svoj zagovor je namreč povedal, da je že ob predložitvi predrugačenega potrdila o plačilu uslužbenki ZPIZ-a povedal, da ima z davčnim organom spor, zato želi, da se mu plačan prometni davek šteje kot plačilo prispevkov. Prvostopenjsko sodišče je po izvedbi več dokazov ugotovilo, da ta del njegovega zagovora ne drži in da je šele po razkritju, da je ZPIZ-u predložil predrugačeno listino, začel zatrjevati domnevno nezakonitost davčne izvršbe iz leta 2001. Sodišče prve stopnje je po presoji Vrhovnega sodišča ravnalo povsem pravilno, ko je izvedlo le materialno pravno relevantne dokaze, to je tiste s pomočjo katerih je lahko ugotovilo, kdaj je obsojenec začel zatrjevati, da ima v zvezi s plačanim

prometnim davkom z davčnim organom spor. Pravno irelevantnih dokazov pa sodišče ni dolžno izvajati. Vprašanje zakonitosti davčne izvršbe v tem kazenskem postopku ne predstavlja pravno relevantnega dejstva, saj tudi če bi se izkazalo, da je bila davčna izvršba v letu 2001 nezakonita, to na oceno protipravnosti obsojenčevega ravnanja ne bi imelo vpliva. Obsojenec tudi v tem primeru ne bi bil upravičen s pomočjo ponarejenega potrdila o plačilu zavajati uslužbenk ZPIZ-a, da je plačal prispevke za socialno varnost. Po presoji Vrhovnega sodišča kršitev pravice do obrambe, ki jo zagovornica uveljavlja zelo posplošeno, z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe, s katerimi bi se dokazovala nezakonitost davčne izvršbe, zato ni podana.

Glede obsojenčeve zahteve za varstvo zakonitosti

12. Obsojenec meni, da je sodišče z izrekom pogojne zaporne kazni kršilo 4. Protokol k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, ki prepoveduje odvzem prostosti zaradi nezmožnosti plačila pogodbenih obveznosti. Obsojenec spregleda, da mu je sodišče izreklo pogojno zaporno kazen zaradi storitve kaznivega dejanja, in ne zaradi kršitve pogodbene obveznosti. Z ostalimi navedbami zahteve za varstvo zakonitosti pa obsojenec, tako kot njegova zagovornica, sodišče skuša prepričati, da kaznivega dejanja ni storil, da se je odzval le na nezakonito predhodno ravnanje davčnega organa, da je že ob predložitvi predrugačenega potrdila o plačilu zatrjeval, da ima z davčnim organom spor, da je bil vrsto let uspešen podjetnik, potem pa ga je država z neustrezno zakonodajo in nezakonitim ravnanjem naredila za siromaka. S temi navedbami obsojenec uveljavlja le nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnilo.

14. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec in njegova zagovornica z zahtevama za varstvo zakonitosti nista uspela, je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

Datum zadnje spremembe:

06.01.2016

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 58504/2011-96
• VSRS Sodba I Ips 58019/2013
• VSRS Sodba I Ips 5167/2010-149