VSRS sodba II Ips 192/2013

Jedro

Zmotno je revidentovo naziranje, da če tretja toženka ne bi izdala izbrisnega dovolila, bi se lahko kot prva poplačala iz vrednosti predmeta zavarovanja in tako v celoti plačala neplačani znesek kredita kreditodajalki ter škoda tožniku ne bi nastala. Zadevni kredit ni bil zavarovan z zastavno pravico na nepremičninah prvih dveh tožencev, kot zmotno meni revident. Zastavna pravica je bila ustanovljena z namenom zavarovanja morebitne regresne terjatve zoper kreditojemalca (M., d. o. o., in tožnika), torej izključno v korist zavarovalnice, in ne kreditojemalca. To pa pomeni, da ne drži, da bi lahko tretja toženka v primeru neplačila kredita prodala zastavljene nepremičnine in iz kupnine poplačala dolgovani znesek kreditodajalcu. Izdaja izbrisne pobotnice s strani tretje toženke nima nobenega vpliva na obstoj kreditnega razmerja in na osebno jamstvo kreditojemalcev. Navedenega ravnanja tretje toženke tako ni mogoče opredeliti kot kršitev zastavne pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tretji toženki 1.671,40 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da morajo toženci tožniku nerazdelno plačati 47.826,10 EUR s 15,9-odstotnimi rednimi obrestmi in 4,5-odstotnimi zamudnimi obrestmi, oboje od 12. 6. 1999 dalje in 2.793,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2011 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da nižji sodišči nista razumeli, da so bila zaradi nevestnega in nepoštenega ravnanja tožencev kršena načela vestnosti in poštenja, dolžnosti izpolnitve, prepovedi povzročanja škode ter določilo 113. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišči sta zmotno ugotovili dejansko stanje. Temelj tožnikovega zahtevka zoper prva dva toženca ni izjava o pripoznavi dolga, temveč gre za odškodnino za škodo, ki je tožniku nastala v letu 2011, ko je bil izveden rubež njegove plače zaradi ravnanja tožencev. Na podlagi izjave o pripoznavi, potrdila druge toženke, da sta z možem dejanska dolžnika, izpovedb priče M. U. in tožnika bi moralo sodišče ugotoviti, da sta se prva dva toženca tožniku zavezala vrniti znesek kredita, ki ga je zanju najel pri avstrijski banki. Opozarja, da so izvajanja sodišč glede zastaranja materialnopravno zmotna. Enako velja tudi glede navedbe sodišča druge stopnje o pritožbeni novoti. Glede na to, da je tožnik zahteval povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi ravnanja tožencev, bi sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava moralo priti do spoznanja, da ne gre za pritožbeno novoto, ampak bi moralo uporabiti 352. in 353. člen OZ. Pri izdaji izbrisnega dovolila je prišlo do storitve kaznivih dejanj. Tožnik je izbrisno dovolilo od tožencev dobil šele konec leta 2010. Zaradi izbrisnega dovolila je tožniku nastala škoda − če to ne bi bilo izdano, bi bila še vedno vknjižena hipoteka v korist tretje toženke. To pa pomeni, da bi bila v primeru prodaje nepremičnin prvih dveh tožencev kot prva poplačana tretja toženka in škoda tožniku ne bi nastala, ker bi zavarovalnica v celoti izplačala kredit avstrijski banki. Načelo vestnosti in poštenja vključuje tudi obveznost medsebojnega obveščanja strank. Toženci bi morali o dogovarjanju o izbrisnem dovolilu obvestiti M., d. o. o., in tožnika. Če bi bil tožnik obveščen o nameri tretje toženke, bi pojasnil, da obveznost do avstrijske banke ni izpolnjena in izbrisno dovolilo ne bi moglo biti izdano. Po mnenju tožnika je bilo storjeno kaznivo dejanje z zapisom v izbrisnem dovolilu, da je dolg v celoti poplačan. Ta zapis je neresničen. Logično je, da bi morala tretja toženka zahtevati od prvih dveh tožencev potrdilo avstrijske banke, da je kredit v celoti poplačan. Tožnik je prepričan, da bi bil prost obveznosti, če bi bil obveščen s strani tretje toženke o nameri izdaje izbrisne pobotnice. Navajanja sodišča, da je bila zastavna pravica ustanovljena zgolj v korist tretje toženke in da tožnik nima pravice odločati o razmerju med njo in banko, niso utemeljena. Dokler terjatev ni v celoti poplačana, ima banka pravico izterjati njeno poplačilo od zavarovalnice. Tudi če bi prišlo do dogovora med banko in tretjo toženko, da banka ne bo zahtevala plačila od tožnika, bi se morala tretja toženka vzdržati vsakega ravnanja, ki bi lahko tožniku povzročilo škodo.

4. Revizija je bila vročena tožencem. Nanjo je odgovorila le tretja toženka in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja. Ena od pomembnih značilnosti te faze postopka je, da z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tega ni dovoljeno uveljavljati niti neposredno niti posredno v preobleki procesnopravnih ali materialnopravnih kršitev. Revizijsko sodišče zato ne bo vsebinsko odgovorilo na revizijske navedbe, ki grajajo dokazno oceno sodišč druge in prve stopnje in ugotovljena dejstva o (ne)obstoju pravnih razmerij med pravdnima strankama.

7. Revident svoj zahtevek utemeljuje na odškodninski podlagi. Eden izmed elementov, ki morajo biti podani za uspešno uveljavitev odškodninske terjatve, je obstoj protipravnosti. Revizijski očitki o protipravnem ravnanju tožencev niso utemeljeni. Da bi bila toženec in prva toženka (pogodbeno) zavezana vrniti zahtevani znesek kredita tožniku, nima podlage v dejanskem substratu pravnomočne sodbe. Glede toženca in prve toženke sta nižji sodišči sklenili, da tožnik ni podal (ustrezne) trditvene in dokazne ponudbe glede pravne podlage njune obveznosti, da tožniku povrneta zahtevani znesek kredita. Revident navedenega ne graja, temveč zgolj zatrjuje, kaj bi moralo sodišče ugotoviti na podlagi v reviziji izpostavljenih dokazov. S tem nedovoljeno posega na področje dejanskega. Poleg tega izvedba dokazov ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. V zvezi z revizijskimi navedbami glede zmotne presoje zastaranja terjatve, opredeljene v notarskem zapisu z dne 13. 10. 1999, revident spregleda, da je sodišče zastaranje navedlo kot podrejeni razlog. Primarno je tožnikovo zahtevo za plačilo te terjatve zavrnilo, ker trditveno ni opredelil temelja zaveze prvih dveh tožencev za njeno plačilo. Tega razloga revident konkretizirano ne izpodbija. Zmotno je tudi revidentovo naziranje, da če tretja toženka ne bi izdala izbrisnega dovolila, bi se lahko kot prva poplačala iz vrednosti predmeta zavarovanja in tako v celoti plačala neplačani znesek kredita kreditodajalki ter škoda tožniku ne bi nastala. Zadevni kredit ni bil zavarovan z zastavno pravico na nepremičninah prvih dveh tožencev, kot zmotno meni revident. Zastavna pravica je bila ustanovljena z namenom zavarovanja morebitne regresne terjatve zoper kreditojemalca (M., d. o. o., in tožnika), torej izključno v korist zavarovalnice, in ne kreditojemalca. To pa pomeni, da ne drži, da bi lahko tretja toženka v primeru neplačila kredita prodala zastavljene nepremičnine in iz kupnine poplačala dolgovani znesek kreditodajalcu. Izdaja izbrisne pobotnice s strani tretje toženke nima nobenega vpliva na obstoj kreditnega razmerja in na osebno jamstvo kreditojemalcev. Navedenega ravnanja tretje toženke tako ni mogoče opredeliti kot kršitev zastavne pogodbe.

8. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

9. Tožnik, ki z revizijo ni uspel, mora tretji toženki, ki je na revizijo odgovorila, povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, povečano za davek na dodano vrednost in skupno znašajo 1.671,40 EUR. Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (tar. št. 3300 in 6007). O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006).

Datum zadnje spremembe:

06.01.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 134/2010
• Sodba III Ips 19/2005
• Sodba in sklep II Ips 2/2002