UPRS sodba I U 888/2014

Jedro

Zaključki pritožbenega organa ne dajejo zadostne podlage za očitek, da je tožnik sodeloval pri davčni goljufiji, kar naj bi bil razlog za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV (4. pogoj iz 11. točke te obrazložitve) od spornih dveh računov. Tožnik se v tožbi sklicuje, da je bil DDV od navedenih dveh računov plačan, zaradi česar obstaja nepojasnjeno, kakšno davčno ugodnost naj bi tožnik z akceptiranjem spornih dveh računov sploh pridobil. Zato bo moral prvostopenjski organ v ponovljenem postopku dopolniti ugotovitveni postopek tudi v tej smeri in se opredeliti do tožnikovega subjektivnega elementa (sodelovanja pri davčni goljufiji), glede česar mora tožniku dati tudi možnost, da se v zvezi s tem izjasni.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Davčnega urada Novo mesto DT-0610-2663/2011-33-12-220-03 z dne 1. 2. 2012 v točki I.1 izreka ter delno v točki II. izreka (v delu, ki se nanaša na točko I.1 izreka) odpravi in v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Novo mesto (v nadaljevanju davčni organ) v točki I.1. izreka tožniku odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za davčno obdobje oktober – december 2009 v znesku 2.524,47 EUR od davčne osnove 12.622,35 EUR, po davčni stopnji 20% in pripadajoče obresti v znesku 62,02 EUR; v točki I.2 DDV za davčno obdobje oktober – december 2009 v znesku 83,04 EUR od davčne osnove 976,95 EUR, po davčni stopnji 8,5% in pripadajoče obresti v znesku 2,04 EUR; v točki I.3 DDV za davčno obdobje oktober – december 2010 v znesku 123,83 EUR od davčne osnove 619,15 EUR, po davčni stopnji 20% in pripadajoče obresti v znesku 2,02 EUR; v točki I.4 DDV za davčno obdobje oktober – december 2010 v znesku 90,50 EUR od davčne osnove 1.064,71 EUR, po davčni stopnji 8,5% in pripadajoče obresti v znesku 1,48 EUR. Odmerjeni davek in obresti v skupnem znesku znašajo 2.885,90 EUR (II. točka izreka), morajo biti plačane v 30 dneh od vročitve te odločbe, po preteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe. V III. točki izreka je odločeno, da stroški postopka niso nastali in v IV. točki izreka, da pritožba na zadrži izvršitve.

Davčni organ je zavezancu za davek, A.A. – nosilcu dopolnilne dejavnosti na kmetiji, ki sedaj ne obstaja več ter se postopek nadaljuje zoper fizično osebo, v davčnem inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju DIN) opravil nadzor DDV za leto 2009, 2010 in od 1. 1. 2011 do 30. 6. 2011. O ugotovitvah je davčni organ 11. 10. 2011 sestavil zapisnik o DIN. Tožnik je na zapisnik podal pripombe, v katerih je navedel nova dejstva in priložil dodatne dokaze s strani subjekta B. s.p., ki jih je davčni organ proučil in dodatno obrazložil v dodatnem zapisniku z dne 30. 11. 2011. Tožnik je 6. 1. 2012 podal tudi zahtevo za izločitev uradne osebe iz postopka in predlog za uvedbo disciplinskega postopka in predložil dodatne listine. Davčni organ je predložene listine proučil in jih upošteval kot pripombe na dodatni zapisnik.

Davčni organ je inšpekcijskem postopku ugotovil, da je tožnik odbil vstopni DDV na podlagi dveh računov, ki mu jih je izdal s tožnikom povezan subjekt Strojne storitve B. s.p. (sin tožnika) za opravljena gradbena dela na objektu za spravilo sena in kmetijskih strojev z zunanjo ureditvijo dvorišča, ter po računih za nakup goriva, hrane in pijač, vse v skupnem znesku 2.821,54 EUR. Kot razlog za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV od teh dveh računov, ki mu jih je izdal s tožnikom povezan subjekt, se je davčni organ skliceval na neverodostojnost predloženih računov. Ugotovil je, da ni bilo izkazano, da bi zaračunane storitve po teh računih (D04/2009 in D05/2009) bile s strani izdajatelja teh računov (B. s.p.) tudi opravljene. Prav tako računa ne vsebujeta vseh predpisanih podatkov iz 82. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), kar je podrobno obrazloženo v izpodbijani odločbi.

Pritožbeni organ je v 1. točki izreka tožnikovo zahtevo za ničnost prvostopenjske odločbe zavrgel. Kot razlog za zavrženje navaja, da tožnikove navedbe ne predstavljajo ničnostnega razloga, saj so le-ti taksativno navedeni v Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V 2. točki izreka pa je pritožbo tožnika zavrnil. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in sledi njegovi obrazložitvi (drugi odstavek 254. člena ZUP) ter dodaja, da gre v konkretnem primeru pri spornih dveh računih za pravne posle, katerih namen je neupravičena pridobitev davčne ugodnosti. Tožnikovo ravnanje je nerazumno, v posel je stopil zavestno, z namenom, da bi neupravičeno pridobil davčno ugodnost, torej pravico do odbitka vstopnega DDV. Tožnikov cilj ni bil doseganje dovoljene davčne optimizacije, kar je sicer legitimen cilj vsakega gospodarskega subjekta, temveč je zavestno sklepal posle, katerih edini cilj je bil pridobitev davčnih ugodnosti. Pritožbeni organ pritrjuje prvostopenjskemu organu, da sporna računa ne vsebujeta vseh podatkov iz 82. člena ZDDV-1. Zato tožnik tudi po oceni drugostopenjskega organa od navedenih dveh računov ni upravičen do odbitka vstopnega DDV. Glede ostalih računov, ki se nanašajo na nakup goriva, hrane in pijač, pa tožnik tudi ni upravičen do odbitka vstopnega DDV, saj tožnik ni izkazal, da bi gorivo, vinjeto, hrano, pijačo in ostale gospodinjske potrebščine porabil za namene svoje dopolnilne dejavnosti, čemur pa v postopku niti v pritožbi tožnik ni ugovarjal.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sklicuje se na ugovore, ki jih je podal v pritožbi ter dodaja določena nova dejstva in dokaze, ki so obstajali že v času odločanja na prvi stopnji, vendar je zanje tožnik brez svoje krivde izvedel šele po vloženi pritožbi in jih v pritožbenem in prvostopenjskem postopku ni mogel navajati. Navaja, da z novimi ugotovitvami tožene stranke ni bil seznanjen tekom postopka, kar pomeni kršitev načela kontradiktornosti. Dodaja, da nikoli ni bil zavezanec za DDV, niti ni izdal ali prejel nobenega računa, ki bi kakorkoli bil povezan z dopolnilno dejavnostjo na kmetiji. V trenutku izdaje odločbe je bil tožnik, kot nosilec dopolnilne dejavnosti, že izbrisan iz poslovnega in davčnega registra. Načelo zakonitosti zahteva, da se lahko posamezen upravni akt glasi le na obstoječi pravni in poslovni subjekt, kar pa tožnik od 1. 2. 2012 ni več. V nadaljevanju tožnik navaja, da je po vloženi pritožbi od nekdanjega zaposlenega na Ministrstvu za kmetijstvo izvedel, da naj bi zoper njega potekal postopek zato, ker je sin C. ml., ki se je 2. 11. 2009 zaposlil na Agenciji za kmetijske trge in razvoj podeželja, pri svojem delu v začetku leta 2010 dregnil v napačne. Razkril je in vtikal nos v določene nedotakljive z območja S in SV Slovenije, ko so od predpristopnega programa SAPARD dalje „črpali“ evropska sredstva z računi, ki so bili bodisi izdani samo za črpanje sredstev (niso bili knjiženi v davčnih in računovodskih evidencah, kar pomeni neplačilo DDV in davka od dobička oz. dohodnine) ali napisani na bistveno višjo vrednost od dejanske tržne vrednosti. Tako naj bi inšpektorica, ki je izdala izpodbijano odločbo, dobila navodilo, da mora za vsako ceno ugotoviti, da so računi v zvezi s tožnikovo naložbo, ki je delno predmet vloge za sofinanciranje iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), fiktivni. Slednje pojasni tudi, zakaj je inšpektorica morala poslati prijavo zoper C. ml., ki je bil posledično tarča mobinga s strani nadrejenih. Navedeno tudi pojasni, zakaj je bil tožnik celo 3 leta (in ne 2 leti kot ostali) izključen iz ukrepov EKSRP in vpisan v knjigo izključenih vlagateljev ter posledično v tem obdobju dobil zavrženi dve vlogi za investicije v gozdarsko opremo in mlekarsko opremo hleva.

Tožnik meni, da je v konkretnem primeru pomembno dejstvo, da je bil DDV po obeh spornih računih plačan v rokih in skladno z davčnimi predpisi. Ne samo, da je bil DDV plačan, tožnik je v davčnem postopku predložil številne dokaze, da je bila naložba dejansko izvedena s strani izdajalca računa in skladno z gradbenimi predpisi ter po preverljivo tržnih cenah. Davčna inšpektorica je v postopku prirejala uradne listine in ignorirala dokaze. Tožnik meni, da davčni organ ni dokazal fiktivnosti računov, ravno tako ni navedeno, katero formalno pomanjkljivost naj bi imela računa, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal vstopni DDV. Morebitne pomanjkljivosti na računu bi lahko tožnik zakonito odpravil, če bi dobil pojasnilo, kaj dejansko manjka. Tožnik pojasnjuje, da račun D05/2009 ni bil izdan z namenom pridobitve pomoči iz sklada EKSRP. Izdan je bil, da so se popisala in iz vloge izločila dela, ki so bila opravljena pred datumom upravičenosti do sofinanciranja. Izpodbijana odločitev pomeni, da subjektu B. s.p. ni treba izdajati računov za dela, ki jih opravi v okviru svojega podjetja. Navedba tožene stranke, da je tožnik objekt zgradil v lastni režiji ni podprta z nobenim dokazom. Tožnik je kmet in nima znanja, kako upravljati težko gradbeno mehanizacijo, niti ni nabavil nobenega materiala. Nobeden od delavcev ni delal za tožnika, ampak so vsi delali pod nadzorom in po navodilih izdajatelja računov. Prav tako je bil tožnik v pretežnem času izvajanja projekta hospitaliziran in bolniško odsoten. Zanemarljivo pa ni niti to, da je izdajatelj računov po zaključku gradnje spornega objekta v zadnjih letih izvedel še vsaj tri večje gradbene projekte. Ali je možno in pravno dopustno, da za samostojnega podjetnika dela opravljajo njegova brata, sosedje in prijatelji, ki so zaposleni drugje, pa je vprašanje zakonitosti delovanja podjetja izdajatelja računov? Tožnik nima nobenega vedenja o zakonitosti poslovanja, niti vpliva na poslovanje podjetja izdajatelja računa. Vsa dela na računih so bila realizirana s strani izdajatelja računa in objekti obstajajo v naravi, DDV pa je tudi plačan. Glede na navedeno tožnik predlaga, da se tožbi ugodi in se izpodbijana odločba odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb ter predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne .

Tožnik v pripravljalni vlogi ponavlja navedbe iz tožbe ter hkrati sodišču predlaga postavitev vprašanja za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije (v nadaljevanju SEU).

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev davčnega organa, ki je tožniku zavrnil odbitek vstopnega DDV od dveh računov, ki jih je prejel od s tožnikom povezanega subjekta B. s.p. Iz tožbe izhaja, da tožnik izpodbija odločitev prvostopenjskega organa zgolj v navedenem delu. Gre za računa (D04/2009 in D05/2009), s katerima so zaračunana gradbena dela po pogodbi s strani izvajalca B. s.p. Kot razlog za zavrnitev odbitka vstopnega DDV od navedenih dveh računov je davčni organ navedel, da je v DIN ugotovil neverodostojnost teh dveh računov, saj ni izkazano, da bi zaračunane storitve bile tudi opravljene, prav tako pa računa ne vsebujeta vseh predpisanih (obveznih) podatkov iz 82. člena ZDDV-1.

Pravica do odbitka je vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska zakonodaja (ZDDV-1) in pravo Evropske unije. Davčni zavezanec sme praviloma pri obračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.1

Iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 izhaja, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Iz prvega odstavka 67. člena ZDDV-1 pa izhaja, da mora za uveljavljanje pravice do odbitka DDV davčni zavezanec izpolnjevati določene pogoje: a) za odbitke v skladu s točko a) prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi z dobavo blago ali storitev, mora imeti račun, izdan v skladu z 81. do 84. členom tega zakona. Takšna ureditev izhaja tudi iz določb Šeste Direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 s spremembami (v nadaljevanju Šesta direktiva) in določb Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006, ki jih je Republika Slovenija prenesla v določbe ZDDV in ZDDV-1. Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU), ki je v pravnem redu EU med drugim pristojno zagotoviti enotno razlago in uporabo prava EU, je v zvezi s problematiko zavrnitve odbitka vstopnega DDV zavzelo več stališč, med drugim v zadevi C-255/02, Halifax plc, z dne 21. februarja 2006, v združenih zadevah C-354/03, C-355/03, C-484/03, Optigen Ltd., z dne 12. januar 2006, v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04, Axel Kittel, z dne 6. julija 2006, ter v novejšem času v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11, Mahagében in Dávid kft, z dne 21. 6. 2012 ter v zadevi C-324/11, Tóth, z dne 6. 9. 2012.

Po presoji sodišča v predmetni zadevi ugotovitve v upravnem postopku ne dajejo podlage za nesporen zaključek, da tožnik ni upravičen do uveljavljanja pravice do odbitka vstopnega DDV po računih D04/2009 in D05/2009, oba z dne 1. 12. 2009. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku izhaja, da je prvostopenjski organ zaključil, da sporna računa (D04/2009 in D05/2009), izdana s strani subjekta B. s.p., za izgradnjo objekta za spravilo sena in kmetijske mehanizacije za tožnika, ne odražata resnične vsebine zaračunanih storitev, saj storitve naj ne bi bile opravljene. Po oceni sodišča iz ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem postopku ne izhaja, da storitve niso bile opravljene. Zato to ne more biti merodajen razlog za zavrnitev te pravice (1. pogoj iz 11. točke te obrazložitve).

Za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV mora tožnik med drugim imeti ustrezne račune (2. pogoj iz 11. točke te obrazložitve). Tudi navedeni pogoj po oceni davčnega organa glede omenjenih dveh računov ni izpolnjen. Vendar pa po presoji sodišča ni mogoče pritrditi prvostopenjskemu organu, da sta sporna računa tako pomanjkljiva, da že iz tega razloga tožnik ni upravičen do odbitka vstopnega DDV. Davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe kot bistven očitek navaja, da na spornih računih, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV, manjkajo obvezni podatki iz 6. točke in 7. točke prvega odstavka 82. člena ZDDV-1. 6. točka prvega odstavka 82. člena ZZDV-1 določa, da mora davčni zavezanec na računu obvezno navesti „količino in vrsto dobavljenega blaga ali obseg in vrsto opravljenih storitev“. Po 7. točki prvega odstavka 82. člena ZDDV-1 mora biti na računu datum, ko je bila opravljena dobava blaga, ali datum, ko je bila storitev opravljena oziroma končana, ali datum, ko je bilo opravljeno predplačilo iz 4. in 5. točke prvega odstavka 81. člena tega zakona, če se ta datum lahko določi in je različen od datuma izdaje računa.

Iz računa D04/2009 z dne 1. 12. 2009 je razvidno, da ga je tožniku izdal subjekt B. s.p. Na računu je navedeno „A/GRADBENA DELA“ zaračunana v znesku 7.376,56 EUR in obračunanim DDV po 20 % v znesku 1.475,31 EUR skupaj z DDV v vrednosti 8.851,87 EUR. K računu je priložena rekapitulacija, na kateri piše Gospodarski objekt – objekt za spravilo sena in kmetijskih strojev in je navedeno: zemeljska dela v skupnem znesku 5.524,18 EUR in betonska dela v znesku 1.852,38 EUR. Razdeljeno pa tako, da je 1 objekt – seno zaračunano 4.957,89 EUR in za objekt kmet. mehanizacija je zaračunano 2.419,67 EUR. Na drugem listu so razdeljena zemeljska in betonska dela, opisana po količini in vrednosti, katerih skupni zneski ustrezajo vrednosti računa. Račun ima tožnik evidentiran v knjigi prejetih računov za obdobje oktober – december 2009 pod zap. št. 29.

Iz računa D05/2009 z dne 1. 12. 2009 je razvidno, da ga je tožniku izdal subjekt B. s.p., na katerem je uvodoma navedeno, da gre za Gospodarski objekt – objekt za spravilo sena in kmetijskih strojev, na katerem je zaračunano: „C/UREDITEV DVORIŠČA“ v znesku 3.735,00 EUR in „D/SPLOŠNI STROŠKI“ v znesku 1.000,00 EUR, ter obračunani DDV po stopnji 20 % v znesku 947,00 EUR, skupaj torej 5.682,00 EUR. Iz rekapitulacije del k računu je razvidno, da so zaračunana geodetska dela v znesku 950,00 EUR, zemeljska dela (50 m² površinski strojni odriv humusa, 200,00 m² širok izkop zemljine v deb. do 1 m na terenu III.-V- kat. in odvoz na gradbiščno deponijo, 250 m² strojno valjanje planuma spodnjega ustroja ter planiranje), v skupnem znesku 2.760,00 EUR, za dobavo, transport in vgrajevanje tamponskega drobljenca D32 v debelini do 30 cm na površini 75 m² je zaračunano 975,00 EUR in splošni stroški projekta (izdelava PGD, PID, druge dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja in uporabnega dovoljenja ter stroški nadzora za izvedbo del, kpl 1) v znesku 1.000,00 EUR. Račun ima tožnik evidentiran v knjigi prejetih računov za obdobje oktober – december 2009 pod zap. št. 30.

Na podlagi opisov na navedenih dveh računih sodišče meni, da ni mogoče pritrditi zaključku davčnega organa, da sta računa tako pomanjkljiva, da že iz tega razloga tožnik ni upravičen do odbitka vstopnega DDV od navedenih dveh računov. Opisi transakcij na spornih dveh računih v obravnavanem primeru po presoji sodišča niso preprečevali nadzora nad pravilnostjo obračunanega davka, saj je iz opisa mogoče ugotoviti identifikacijo opravljene storitve, torej količino in vrsto dobave.

Pravica do odbitka je vezana tudi na pogoj, da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene tožnikovih obdavčenih transakcij. Iz ugotovitev v postopku ne izhaja, da obravnavane storitve ne bi bile uporabljene za tožnikove obdavčljive transakcije (3. pogoj iz 11. točke te obrazložitve).

V primeru, da tožnik izpolnjuje prve tri pogoje iz 11. točke te obrazložitve, je ključnega pomena za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV od omenjenih dveh računov, ugotavljanje 4. pogoja iz 11. točke te obrazložitve. Po slednjem ima tožnik pravico do odbitka vstopnega DDV od navedenih dveh računov ob predpostavki, da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV. To pa tožniku očita šele pritožbeni organ. Pritožbeni organ tožniku očita, da je šlo pri navedenih računih za posle, katerih cilj ni bilo doseganje dovoljene davčne optimizacije, kar je sicer legitimen cilj vsakega gospodarskega subjekta, temveč sta bila računa izdana (s strani s tožnikom povezane osebe) zgolj zaradi pridobitve davčnih ugodnosti. Res je, da je v primeru, če davčni zavezanec sklepa posle ali več medsebojno povezanih poslov, ki ne sledijo nobenemu gospodarskemu cilju, razen pridobitvi davčne ugodnosti, utemeljeno zaključiti, da so davčni zavezanci s tako umetno ustvarjenimi pravno-poslovnimi odnosi bodisi zlorabili ali pa se izognili predpisom, ki sicer dopuščajo sklepanje poslov. To pa tožniku v konkretni zadevi očita šele pritožbeni organ.

Pritožbeni organ tožniku očita sam način sklenitve posla, sklenjen med tožnikom in z njim povezano osebo – tožnikovim sinom (B. s.p.). Ta povezan subjekt je opravljanje dejavnosti priglasil 1. 4. 2009, prihodke pa je dosegal pretežno s poslovanjem z očetom. Nadalje pritožbeni organ tožniku očita, da je v posel stopil zavestno, z namenom da bi se izognil plačilu davka oz. neupravičeno pridobil tudi davčno ugodnost in drugo korist. Pritožbeni organ zaključuje, da tudi pisna izjava D.D., pritrjuje tem ugotovitvam, saj je le-ta izjavil, da je kot medsosedsko pomoč opravljal posamezna fizična dela. Prav tako je izjavil, da so pri zadevni gradnji za B. s.p. tam delali tudi drugi sosedje brezplačno. In v kolikor je res bilo temu tako, ne bi bilo nobene potrebe, da bi subjekt B. s.p. nato tožniku (očetu) za dela, ki naj bi se opravila brezplačno, izdal računa. Na podlagi takšnih ugotovitev je pritožbeni organ zaključil, da je tožnik dela izvajal v lastni režiji. Zaključuje namreč, da ne samo sporna računa, temveč vsa dokumentacija, ki je bila priložena in izjave, ne potrjujejo, da gre za resnično opravljene storitve na način, kot ga tožnik izkazuje v svojih evidencah. Pritožbeni organ na podlagi navedenega sklepa, da je tožnik vedel ali je vsaj moral vedeti, da sodeluje pri poslih, katerih namen je pridobiti davčno ugodnost in da sta navedeni sporni transakciji dejansko posledica razmer, ki jih niti ne bi bilo, če bi tožnik vstopil v transakcijo na način, ki je običajen med nepovezanimi osebami. Po oceni pritožbenega organa je ravnanje tožnika nerazumno, zato je zaključil, da bi se tožnik vsaj moral in mogel zavedati, da na ta način sodeluje pri transakcijah, ki so povezane z goljufijo oziroma zlorabo sistema DDV.

Po presoji sodišča navedeni zaključki pritožbenega organa ne dajejo zadostne podlage za očitek, da je tožnik sodeloval pri davčni goljufiji, kar naj bi bil razlog za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV (4. pogoj iz 11. točke te obrazložitve) od spornih dveh računov. Tožnik se v tožbi sklicuje, da je bil DDV od navedenih dveh računov plačan, zaradi česar obstaja po presoji sodišča nepojasnjeno kakšno davčno ugodnost naj bi tožnik z akceptiranjem spornih dveh računov sploh pridobil. Glede na to, da tožniku očita sodelovanje pri davčni goljufiji šele drugostopenjski organ, tožnik v postopku ni imel možnosti, da se o teh očitkih izjasni. Zato bo moral prvostopenjski organ v ponovljenem postopku dopolniti ugotovitveni postopek tudi v tej smeri in se opredeliti do tožnikovega subjektivnega elementa (sodelovanja pri davčni goljufiji), glede česar mora tožniku dati tudi možnost, da se v zvezi s tem izjasni (tudi glede v spisu priloženih listin, npr. pisna izjava g. D.D.).

Iz pojasnjenih razlogov je bilo po presoji sodišča v predmetni zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ, ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera, jasno in celovito oceniti in analizirati objektivna dejstva, jih povezati v smiselno celoti in navesti, katere so tiste relevantne objektivne okoliščine, ki naj bi bi obravnavani zadevi dokazovale, da je tožnik z uveljavljanjem pravice do odbitka vstopnega DDV od navedenih dveh računov sodeloval pri davčni goljufiji. Na ta način bo prvostopenjski organ nesporno ugotovil ali je v obravnavani zadevi izpolnjen 4. pogoj iz točke 11 te obrazložitve oz. ali ta pogoj ni izpolnjen.

Sodišče se je opredelilo le do tistih tožbenih ugovorov, ki so pomembni za odločitev, do ostalih (v katerih tožnik opisuje, zakaj se je zoper njega začel DIN ter o črpanju evropskih sredstev, o mobingu tožnikovega sina v službi), ki za zadevo niso relevantni in jih ocenjuje kot nebistvene, pa se ni opredelilo oziroma jih ni presojalo.

Ker je po povedanem odločba v izpodbijanem delu nepravilna in nezakonita, jo je sodišče tožbo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1, organu prve stopnje v ponoven postopek

Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 v pavšalnem znesku, ki po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu znaša 15,00 EUR, glede na to, da je sodišče o zadevi odločilo na seji, tožnik pa se je v postopku zastopal sam.

Datum zadnje spremembe:

06.01.2016

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1197/2013
• sodba I U 1200/2013
• UPRS sodba I U 1880/2015