UPRS sodba I U 874/2015

Jedro

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je sporne dobave opravil tožnik sam s svojimi delavci. Tožnik v predmetnem postopku ni izkazal, da bi obravnavane storitve izvedli dobavitelji. Navedeno pa izhaja tudi iz ugotovljenih neskladij podatkov iz dokumentov „delovna poročila“ v primerjavi z „evidenco prisotnosti po posameznih mesecih“.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčnega urada Maribor (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) za obdobje od avgusta 2006 do decembra 2008 v znesku 120.828,09 EUR in pripadajoče obresti v znesku 12.395,54 (točka I izreka). Ugotovil je, da je tožnik plačal obresti in zamudne obresti v skupni višini 133.395,09 EUR. Tožnik je upravičen do vračila preveč plačanih zamudnih obresti v znesku 171,46 EUR in pripadajočih zamudnih obresti v znesku 71,49 EUR; pripadajo pa mu tudi obresti po prvem odstavku 99. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) od 29. 11. 2014 dalje do dneva vračila, v roku 30 dni od prejema te odločbe. Upošteva se šesti odstavek 97. člena ZDavP-2 (točki II in III izreka). Tožniku ni priznal stroškov postopka. Stroški postopka, nastali finančni upravi, bremenijo finančno upravo. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka IV izreka).

Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja in v obrazložitvi povzema ugotovljeno dejansko stanje. Iz obrazložitve prvostopenjskega organa izhaja, da so bile obravnavane dobave dejansko izvedene. Davčni organ je tudi ugotovil, da so predmetni računi v formalnem in vsebinskem pogledu pomanjkljivi in neustrezno specificirani, tožnik pa v postopku ni predložil listinskih dokazil. Iz izjav zaposlenih delavcev izhaja, da so obravnavane storitve pretežno opravili tožnikovi delavci oz. na tožnikovih strojih. Nihče od zaposlenih ni sodeloval z R.R., čeprav je ta po izjavi tožnika opravljal svetovanje pri izvedbi del in izdelal tehnično dokumentacijo, ki je bila ključna za izvedbo nekaterih del. Davčni organ je izjave zaposlenih preveril pri naključno izbranem kupcu A. d.d. in ugotovil razhajanja v podatkih. Delovna poročila je primerjal z evidenco prisotnosti delavcev po posameznih mesecih in prav tako ugotovil razhajanja. Da so bile zadevne storitve opravljene, ni sporno. Da teh storitev ni opravil tožnik sam oz. s svojimi zaposlenimi delavci, pa tožnik v postopku ni dokazal. Tožnik je vedel oz. bi moral vedeti, da so predmetne transakcije povezane z utajo DDV. Sporni računi nimajo podlage v dejansko opravljenem poslu. Sklicuje se na sodno prakso SEU in Vrhovnega sodišča RS.

Tožnik v tožbi navaja, da so bile storitve in dobave blaga, zaračunane s spornimi računi, dejansko tudi izvedene in plačane. V zadevi gre za ponovljen postopek na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS I U 1267/2013-8. Sodišče je toženi stranki naložilo, da mora v ponovljenem postopku ugotoviti, ali so v zadevi izpolnjeni pogoji za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje ZDDV (40. člen ter 33. člen in 34. člen) oz. ZDDV-1 (prvi odstavek 63. člena, prvi odstavek 67. člena ter 81. člen in 82. člen). Davčni zavezanec sme praviloma odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za dobavo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo DDV oz. da davčni zavezanec ni vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt, višje v dobavni verigi. Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne, če kateri od teh pogojev ni izpolnjen. Do teh pogojev pa bi se moral davčni organ konkretno opredeliti. V ponovljenem postopku je tožnik aktivno sodeloval in predložil vso dodatno zahtevano dokumentacijo. Pričakoval je vsaj delni uspeh, ne pa zavrnitve tožbe v celoti. Toženi stranki je predložil tudi inventuro na dan 18. 2. 2014, iz katere izhaja oprema nabavljena od družb B. d.o.o. in C. d.o.o.. Oprema je bila nesporno nabavljena od drugega davčnega zavezanca in jo tožnik uporablja za opravljanje obdavčljive dejavnosti. To opremo si je tožena stranka tudi ogledala. V ponovljenem postopku je tožena stranka tudi navajala, da verjame, da tožnik ni vedel, da sodeluje pri transakcijah, ki predstavljajo utajo davka.

Davčni organ je v ponovljenem postopku napačno ugotovil, da predmetni računi ne vsebujejo vseh predpisanih sestavin. Prejeti računi nesporno vsebujejo opis storitev in nabavljenega blaga. Stališče SEU, navedeno v sodbah pa je, da zahteve v zvezi z računi zaradi številnosti in tehničnega značaja ne smejo onemogočiti ali pretirano otežiti uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Sklicuje se na načelo nevtralnosti DDV. Tožnik je v postopku predložil tudi vso potrebno dokumentacijo o predmetnih dobavah: pogodbe, ponudbe, dobavnice, specifikacije. Tudi sicer pomanjkanje knjigovodskih listin ni zadosten razlog za zavrnitev pravice do odbitka DDV. Ugotovitev, da so bili dobavitelji „missing trader“ družbe, na odločitev ne vpliva. Gre tudi za podatke, ki predstavljajo davčno tajnost in tožniku niso bili znani. Poleg navedenega so sporni dobavitelji imeli v obravnavanem obdobju veljavno ID številko za DDV in bili tudi vpisani v register AJPES. Neustrezno je sklicevanje tožene stranke na določbo četrtega odstavka 67. člena ZDDV-1.

Tožnik zavrača očitke, da ni ravnal kot dober gospodar (6. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). V zvezi z merili za določitev skrbnega ravnanja se sklicuje na razumnost, primernost, pričakovanost in poslovne običaje (GV, Obligacijski zakonik s komentarjem, Nina Plavšak, Miha Juhart in drugi, str.101). Tožnikov subjektivni element v zadevi ni izkazan. Dejstvo, da ni preveril ali so delavci, ki delajo na gradbišču v pravnem razmerju z dobaviteljem, pa ne pomeni objektivne okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da je tožnik vedel oz. moral vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji. Konkretni indici v tej smeri pa tudi niso bili izkazani. Pomembno je le, da so bile obravnavane dobave dejansko opravljene, o čemer pričajo tudi listine tožnika. Sklicuje se na sodbe SEU C-80 in C-142 v združeni zadevi Mahágeben kft in C-324/11 v zadevi Gabor Toth ter na 167. člen in 168. člen Direktive Sveta 2006/112/ES. Glede subjektivnega elementa se sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 432/2011, X Ips 353/2011, X Ips 250/2011, X Ips 58/2012, X Ips 443/2011, X Ips 453/2011. Dejansko pa ne obstajajo okoliščine, ki bi izkazovale, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, ki predstavlja davčno goljufijo.

Tožnik se ne strinja, da naj bi obravnavane storitve opravili tožnikovi zaposleni delavci. Tožnik nima zadostnega števila zaposlenih, da bi ti sploh lahko opravili te storitve. Dobave so dejansko izvedli dobavitelji in sicer družbe: D. d.o.o., E. d.o.o., F. d.o.o., G. d.o.o., H. d.o.o., I. d.o.o., J. d.o.o., K. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. V zvezi z izjavami zaposlenih, danimi v predmetnem DIN pa navaja, da niso vsi zaposleni izjavili, da niso sodelovali z drugimi delavci. N.N. je izjavil, da so bili na terenu včasih prisotni delavci od drugod, vendar ne ve, kdo so bili (str. 71 obrazložitve izpodbijane odločbe). O.O. pa je izjavil, da ne zna odgovoriti na vprašanje, ali so kadarkoli sodelovali z delavci, ki niso bili zaposleni pri tožniku (str. 65 obrazložitve izpodbijane odločbe). V primeru sodelovanja z zunanjimi podizvajalci pa zaposleni nimajo oz. niso imeli podatkov o tem, kateri podizvajalec opravlja dela za tožnika. Osebe, ki so podale izjave pa tudi niso izjavile, da nikoli niso sodelovale z drugimi osebami pri izvajanju del.

Davčni organ je šele 11. 1. 2008 na svojih spletnih straneh objavil gradivo z naslovom: Poslovanje z „neplačujočimi gospodarskimi subjekti“ in odgovornost gospodarskih subjektov za plačilo utajenih davčnih obveznosti. Takrat pa je tožnik že sklenil večino predmetnih poslov. Davčni zavezanci morajo biti s predpisi seznanjeni v naprej. Šele s 1. 1. 2010 so bile v ZDDV-1 vnesene določbe o solidarni odgovornosti. Načelo gotovosti izhaja tudi iz 7. člena ZDavP-2. Dolžnost obveščanja davčnih zavezancev pa določa prvi odstavek 4. člena Zakona o davčni službi (v nadaljevanju: ZDS-1). Tožena stranka pri ugotavljanju dejanskega stanja tudi ni spoštovala načela materialne resnice (5. člen ZDavP-2).

V zvezi z ugotovitvijo davčnega organa, da gre za fiktivne račune in fiktivne posle navaja 50. člen OZ. Ni bil tožnikov namen pri sklepanju predmetnih poslov utaja davka. Ne gre za fiktivne posle. Resnična volja in namen sklenitve pogodbe obeh pogodbenih strank je bil v obravnavanem primeru dejansko izvedba storitev oz. dobava blaga. Tožnik ni sklenil nobenega dogovora, ki bi nasprotoval prisilnim predpisom. Tožena stranka je kršila pravila postopka in nepravilno uporabila materialno pravo. Nepravilno in nepopolno je tudi ugotovila dejansko stanje. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi oz. podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, v obeh primerih pa toženi stranki naložil, da je tožniku dolžna povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih obeh upravnih odločb in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V pripravljalni vlogi tožnik vztraja pri tožbenih navedbah, predlaganih dokazih in priglašenih stroških postopka.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi iz obrazložitve obeh davčnih organov in jih posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa še dodaja:

Iz listin upravnega postopka izhaja, da je tožnik v času od avgusta 2006 do decembra 2008 uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi 3 računov, ki jih je prejel od družbe D. d.o.o., 4 računov, ki jih je prejel od družbe E. d.o.o., 4 računov, ki jih je prejel od družbe F. d.o.o., 5 računov, ki jih je prejel od družbe G. d.o.o., 5 računov, ki jih je prejel od družbe H. d.o.o., 3 računov, ki jih je prejel od družbe I. d.o.o., 4 računov, ki jih je prejel od družbe J. d.o.o., 3 računov, ki jih je prejel od družbe K. d.o.o., 12 računov, ki jih je prejel od družbe B. d.o.o. in 3 računov, ki jih je prejel od družbe C. d.o.o.. Gre za račune za različne storitve kot so: prestavitev strojev in naprav, izdelava načrtov in dokumentacije, opis delovnih mest in izdelava pogodb o zaposlitvi delavcev, pomoč pri izvedbi projekta „galvanska linija Cimosa Ai“, demontaža jeklenih konstrukcij, rušenje betonske ograje, izdelava in postavitev betonskih dvokrilnih vrat, asfaltiranje, izdelava zobnikov, remont mostnega žerjava, prestavitev strojev, pomoč pri izvedbi montaže in transporta, transport strojev, izdelava teleskopov, izdelava rabljene konstrukcije in za dobave blaga: vrtalne enote, hidravličnega kladiva, stroja za ovijanje profilov, stružnice, rabljene spenjalne glave, merilne ure, navojne matice, ročnega viličarja.

V obravnavani zadevi tudi v ponovljenem postopku ostaja med strankama sporno, ali gre tožniku pravica do odbitka vstopnega DDV po računih, ki so jih v obravnavanem obdobju tožniku izdale družbe D. d.o.o., E. d.o.o., F. d.o.o., G. d.o.o., H. d.o.o., I. d.o.o., J. d.o.o., K. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o.. Pravica do odbitka vstopnega DDV je bistveni del sistema DDV in načeloma ne sme biti omejena. Vendar pa je pravica do odbitka vstopnega DDV vezana na pogoje (40. člen ter 33. člen in 34. člen ZDDV oz. prvi odstavek 63. člena, prvi odstavek 67. člena ter 81. člen in 82. člen ZDDV-1). Davčni zavezanec sme praviloma odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za dobavo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo DDV oz. da davčni zavezanec ni vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt, višje v dobavni verigi.

Davčni organ je v ponovljenem postopku v skladu z napotki Upravnega sodišča RS iz sodbe I U 1267/2013 na podlagi listinskih dokazov in izjav delavcev tožnika najprej presojal, ali je v zadevi izpolnjen pogoj za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV in sicer: ali se predmetni DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev drugega davčnega zavezanca (40. člen ZDDV oz. točka a) prvega odstavka 63. člena ZDDV-1). Med strankama v predmetni zadevi ni sporno, da je bila obravnavana dobava dejansko opravljena. Sporno pa je ali so to dobavo opravili drugi davčni zavezanci, kot to trdi tožnik ali pa tožnikovi delavci s tožnikovimi sredstvi oz. s tožnikovo opremo, kot to navaja davčni organ.

Iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja tudi po presoji sodišča izhaja, da je sporne dobave opravil tožnik sam s svojimi delavci. Navedeno izhaja iz izjav 18 zaposlenih delavcev, danih v predmetnem postopku DIN, ki so povzete na straneh 53 do 71 obrazložitve izpodbijane odločbe. Delavci niso poznali družb predmetnih dobaviteljev. V danem primeru je šlo za specifične storitve za katere je potrebno posebno znanje in veščine kot so: demontaža, montaža, niveliranje, usmerjanje, vzdrževanje strojev, izdelovanje zobnikov, obnova rabljenih strojev itd. Takšno specifično znanje pa so tožnikovi delavci nesporno imeli. Zaposleni delavci tožnika so opravljali storitve na strojih, kot so računalniško vodeni CNC stroji. To pa tudi po presoji sodišča predstavlja tehnično zahtevne storitve, za katere je potrebno posebno znanje, ki so ga imeli zaposleni tožnika. Da imajo takšno znanje tudi družbe dobaviteljev, pa tožnik v postopku ni izkazal. Da gre za tehnično zahtevno specifično znanje tožnik v pritožbi in tožbi tudi ni ugovarjal. Iz izjave P.P., pri tožniku zaposlenega tehničnega vodje, projektanta, tehnologa in konstruktorja pa izhaja, da je izdelal sam idejne sheme, dokumentacijo in izvajal pomoč pri izvedbi galvanskih linij. Tudi te storitve so bile tožniku zaračunane s spornimi računi. Tožnik v tožbi v zvezi z izjavami zaposlenih zgolj navaja, da niso vsi zaposleni izjavili, da niso sodelovali z drugimi delavci in da je N.N. izjavil, da so bili na terenu včasih prisotni delavci od drugod, vendar ne ve, kdo so bili. O.O. pa je izjavil, da ne zna odgovoriti na vprašanje, ali so kadarkoli sodelovali z delavci, ki niso bili zaposleni pri tožniku. Tudi po mnenju sodišča so obravnavane storitve opravili tožnikovi zaposleni delavci, ki so obnavljali stroje in opravljali transport strojev ter izvajali druga specializirana dela: prestavitev strojev in naprav, izdelava načrtov in dokumentacije, opis delovnih mest in izdelava pogodb o zaposlitvi delavcev, pomoč pri izvedbi projekta „galvanska linija Cimosa Ai“, demontaža jeklenih konstrukcij, rušenje betonske ograje, izdelava in postavitev betonskih dvokrilnih vrat, asfaltiranje, izdelava zobnikov, remont mostnega žerjava, prestavitev strojev, pomoč pri izvedbi montaže in transporta, transport strojev, izdelava teleskopov, izdelava rabljene konstrukcije in za dobave blaga: vrtalne enote, hidravličnega kladiva, stroja za ovijanje profilov, stružnice, rabljene spenjalne glave, merilne ure, navojne matice, ročnega viličarja in ki kot opis del izhajajo iz spornih računov. Gre za dela, za katere je tudi po mnenju sodišča potrebno znanje in veščine, ki je specifično, tehnično zahtevno in takšnih storitev ne more opraviti vsak. Tožnikovi delavci pa so bili za takšna dela tudi usposobljeni, čemur tožnik niti ne ugovarja.

Po navedbah tožnika naj bi R.R. izvajal storitve svetovanja pri izvedbi del in pripravljal tehnično dokumentacijo, ki je pomembna za izvedbo posameznih del. Pri teh delih, kot so selitev, prestavitev, montaža, demontaža, noveliranje, usmerjanje strojev so sodelovali zaposleni tožnika, ki pa so izjavili, da R.R. ne poznajo. Tudi iz evidence prisotnosti, naročila, dobavnice in delovnega poročila pri naključno izbranemu kupcu A. d.o.o. izhajajo številne neskladnosti, navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe. V zvezi s storitvami in opremo po računih družb B. d.o.o. in C. d.o.o. je davčni organ ugotovil, da material in oprema nista ustrezno evidentirana. Davčni organ si je navedeno opremo sicer ogledal, vendar je ni mogel povezati z obravnavanimi računi. Inventura, sestavljena v letu 2014, pa tudi po mnenju sodišča ne more izkazovati stanja v obravnavanem obdobju, torej v letu 2008.

Tudi iz objektivnih okoliščin, ki jih oba davčna organa obširno navedeta izhaja, da tožnik v predmetnem postopku ni izkazal, da bi obravnavane storitve izvedli citirani dobavitelji in s tem ovrgel dvom davčnega organa. Utemeljena je tudi ugotovitev davčnega organa, da so predmetne storitve dejansko izvedli tožnikovi delavci. Navedeno izhaja tudi iz ugotovljenih neskladij podatkov iz dokumentov „delovna poročila“ v primerjavi z „evidenco prisotnosti po posameznih mesecih“, ki jih navaja prvostopenjski organ na straneh 74 do 76 obrazložitve izpodbijane odločbe. Evidence prisotnosti po posameznih mesecih za vsakega delavca tudi sicer niso podpisane s strani odgovorne osebe. Sodišče ni sledilo navedbam tožnika, da do razlik prihaja, ker je na delovna poročila, ki so priloga spornim računom, navedel imena svojih zaposlenih, saj zaposleni pri dobaviteljih oz. podizvajalcih niso imeli opravljenega izpita iz varstvu pri delu.

Dejansko opravljena dobava blaga iz. dejansko opravljena storitev je eden od temeljnih pogojev za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Ker negativnih dejstev praviloma ni mogoče dokazovati, je v primeru utemeljenega dvoma o tem, da je bila storitev resnično opravljena s strani drugega davčnega zavezanca, uporabiti pravilo iz prvega odstavka 76. člena ZDavP-2, po katerem mora dokaze predložiti tisti, ki trdi, da je bila storitev dejansko opravljena s strani drugega davčnega zavezanca (enako Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 87/2012).

Prvostopenjski organ je s tem, ko je dopolnil dokazni postopek z zaslišanjem delavcev in tudi ponovno presodil listinske dokaze, kot so delovni nalogi in evidence prisotnosti delavcev, izključil dvom o tem ali so bile obravnavane storitve dejansko opravljene s strani drugih davčnih zavezancev. Dejansko stanje je po presoji sodišča popolno in pravilno ugotovljeno.

V primeru, ko storitve niso bile opravljene (s strani drugih davčnih zavezancev) oz. jih je opravil tožnik sam, ni potrebno dodatno ugotavljati ali je tožnik vedel oz. moral vedeti za goljufijo osebe, ki je zaračunavala storitve (enako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 323/2011). Tožnikovi ugovori glede njegovega vedenja (subjektivnega elementa) in ugovori glede skrbnosti, ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, na pravilnost odločitve po mnenju sodišča ne vplivajo. Ne glede na navedeno, pa sta oba davčna organa ugotavljala tudi ali gre v predmetni zadevi za goljufijo ali zlorabo DDV oz. ali je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo. Obširno sta navedla objektivne okoliščine, iz katerih izhaja, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki predstavljajo utajo davkov, s čimer soglaša tudi sodišče.

Ker gre v predmetni zadevi za davčno zadevo, je davčni organ obravnavana poslovna razmerja pravilno presojal s stališča davčne zakonodaje, in tako ugovori tožnika glede uporabe OZ (navidezni – fiktivni posli) niso utemeljeni. Naloga davčnega organa je presoditi poslovne dogodke po njihovi vsebini in skladno z davčno zakonodajo, pri čemer davčni organ ni vezan na formalno opredelitev poslovnega dogodka. V konkretnem primeru je davčni organ pravilno ugotavljal, ali ravnaje kaže na verjetnost nedopustnega uveljavljanja davčnih ugodnosti (uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV) oz. na utajo davkov.

Ker predmetna dobava ni bila opravljena s strani drugih davčnih zavezancev, marveč s strani tožnika, tožniku ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV na podlagi 40. člena ZDDV, ki ima nasledstvo v določbah 63. člena do 67. člena ZDDV-1. Davčna organa pravilno in zakonito tožniku nista priznala pravice do odbitka vstopnega DDV, ki jo je tožnik uveljavljal na podlagi spornih računov. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

06.01.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1073/2014
• UPRS sodba I U 665/2013
• UPRS sodba I U 1973/2014