UPRS sodba I U 750/2015

Jedro

Na podlagi osmega odstavka 11. člena ZDMV lahko upravičenec zahteva vračilo davka pri davčnem organu v treh mesecih od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo davka. Po mnenju sodišča gre za materialni prekluzivni rok. Zamuda takšnega roka pa ima za posledico izgubo pravice, torej nastopi prekluzija.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrgel zahtevek tožnika za vračilo plačanega davka na motorna vozila (v nadaljevanju: DMV) od vozila s številko šasije SJNFEAJ10U2621248 v višini 250,58 EUR. Z delno odločbo pa je zahtevku tožnika z dne 11. 2. 2014 za vračilo plačanega DMV od vozil s šasijami, ki jih v izreku navaja, ugodil v višini 22.067,45 EUR. V preostalem znesku 2.451,94 EUR pa je zahtevek tožnika zavrnil. Plačani DMV v navedeni višini se tožniku vrne v roku 30 dni od vročitve. Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve.

Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Tožnik se pritožuje zgolj zoper sklep, torej le v delu, v katerem je bil njegov zahtevek za vračilo DMV s sklepom zavržen. Na podlagi 224. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUP) je tako delna odločba prvostopenjskega organa postala dokončna. Med strankami je sporno, ali gre v obravnavani zadevi za zamudo roka za vložitev zahteve za vračilo plačanega DMV. Na podlagi osmega odstavka 11. člena Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju: ZDMV) lahko upravičenec zahteva vračilo DMV pri davčnem organu v treh mesecih od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo davka. V danem primeru so pri tožniku nastopile okoliščine, na podlagi katerih bi lahko zahteval DMV že v oktobru 2010, saj iz mednarodne transportne listine (v nadaljevanju: CMR) 0273546 izhaja, da je obravnavano vozilo zapustilo območje Republike Slovenije 31. 10. 2013, odjava tega vozila iz evidence MRLV pa je bila opravljena 10. 6. 2013. Tožnik je vložil zahtevek za vračilo DMV šele 11. 2. 2014, kar pa je po preteku tri-mesečnega roka. Gre za materialni prekluzivni rok. Zamuda roka pomeni izgubo pravice. Tožnik ugovarja, da je zahtevo za vračilo DMV vložil v roku treh mesecev in kot dokaz prilaga račun, ki je bil izdan 7. 11. 2013. Neutemeljen je ugovor tožnika, da je narava njegovega posla takšna, da vozilo preide v lastništvo kupca šele po prejemu plačila in izdanem računu, kar pomeni, da so šele takrat izpolnjene okoliščine za vračilo DMV. Tožnik v danem tri-mesečnem roku iz osmega odstavka 11. člena ZDMV ni uveljavljal plačanega DMV na podlagi dokazila o plačilu davka v Republiki Sloveniji in predložitvi dokazil, da je vozilo zapustilo ozemlje Republike Slovenije. Že iz narave posla izhaja, kakšne listine bi lahko spremljale obravnavani posel. Obravnavano vozilo je zapustilo ozemlje Republike Slovenije 31. 10. 2013, kar izhaja iz CMR. Tožnik pa je zamudil zakonski trimesečni rok za uveljavljanje pravice do vračila plačanega DMV, ki je določen v osmem odstavku 11. člena ZDMV (enako tudi v odločbi Upravnega sodišča RS I U 791/2013 z dne 11. 3. 2014).

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vsebinsko izpodbija sklep prvostopenjskega organa, s katerim je ta zavrgel zahtevek tožnika za vračilo plačanega DMV od vozila s številko šasije SJNFEAJ10U2621248 v višini 250,58 EUR. Tožnik ugovarja, da je bilo v tem delu dejansko stanje napačno ugotovljeno in sicer, da je prepozno vložil zahtevek za vračilo plačanega DMV za predhodno navedeno vozilo. Račun za to vozilo, ki je bilo izvoženo v drugo državo članico EU, je tožnik izdal novembra 2013, vlogo za vračilo DMV pa je oddal februarja 2014. To pomeni, še v roku, ki ga predpisuje 11. člen ZDMV. Napačno je tudi sklicevanje na sodbo Upravnega sodišča RS z dne 11. 3. 2014, saj gre za drugačno situacijo. Datum CMR je v predmetni zadevi konec oktobra 2013, račun pa je bil izdan novembra 2013. Sporno je dejstvo, da tožnik ne more izdati računa brez DDV, preden je vozilo iznešeno v drugo državo članico. Tožnik je izdal račun šele v novembru 2013, ker je šele takrat prejel dokazilo o izvozu obravnavanega vozila v drugo državo članico EU. Torej bi se moralo kot datum nastanka okoliščin upoštevati mesec november 2013 in ne oktober 2013, kot to napačno ugotavlja davčni organ. Tako je bil napačno uporabljen materialni predpis. Tožnik tudi meni, da je bila zadeva neenakopravno obravnavana in navaja primere. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožniku odobri vračilo DMV v znesku 250,58 EUR oz. podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa naj toženi stranki naloži, da je tožniku dolžna povrniti stroške upravnega spora, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri dejanskem stanju, kot izhaja iz obrazložitve obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi iz obrazložitve obeh davčnih organov in jih posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa še dodaja:

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ kot prepozno zavrgel zahtevo tožnika za vračilo dela plačanega DMV z dne 11. 2. 2014 za motorno vozilo št. šasije SJNFEAJ10U2621248 v višini 250,58 EUR, ker je tožnik zamudil tri-mesečni rok iz osmega odstavka 11. člena ZDMV. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je v danem primeru dejansko šlo za zamudo materialnega prekluzivnega roka za vložitev zahteve za vračilo plačanega DMV iz osmega odstavka 11. člena ZDMV. V zadevi je tudi sporno, kdaj so pri tožniku nastopile okoliščine iz drugega odstavka 11. člena ZDMV, na podlagi katerih bi lahko tožnik zahteval vračilo plačanega DMV. Sporno je, ali so te okoliščine nastopile že v mesecu oktobru 2013 (kot to izhaja iz CMR za predmetno vozilo), kot meni prvostopenjski organ, ali pa šele v mesecu novembru 2013 (ko je bil izdan račun za predmetno vozilo), kot to meni tožnik.

Na podlagi osmega odstavku 11. člena ZDMV lahko upravičenec zahteva vračilo davka pri davčnem organu v treh mesecih od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo davka. Tudi po mnenju sodišča gre za materialni prekluzivni rok. Zamuda takšnega materialnega roka pa ima za posledico izgubo pravice, torej nastopi prekluzija.

Med strankama ni sporno, da je tožnik na podlagi 11. člena ZDMV pri davčnem organu 11. 2. 2014 vložil zahtevek za vračilo plačanega DMV za predmetno vozilo, dobavljeno v drugo državo članico EU. V skladu z drugim odstavkom 11. člena ZDMV kot dokazilo o tem, da je vozilo zapustilo ozemlje Republike Slovenije, glede na okoliščine primera, štejejo predvsem: dokazila o izvozu, ki ga izda oz. potrdi carinski organ, in iz katerega mora biti razvidno, da je motorno vozilo zapustilo carinsko območje EU, dokazilo o registraciji vozila v drugi državi članici EU ali drugi državi, dokazilo o dejanski dobavi oz. prenosu vozila v drugo državo članico EU, račun izdan kupcu v drugi državi članici EU in dokazilo o selitvi v drugo državo članico EU. Listine so naštete primeroma. Zadošča že ena od primeroma naštetih listin. Tožnik je predmetnemu zahtevku za vračilo plačanega DMV predložil različne listine. Med njimi je bil račun za predmetno vozilo z dne 7. 11. 2013 in tudi CMR za predmetno vozilo. Iz slednjega izhaja, da je zadevno vozilo zapustilo ozemlje Republike Slovenije 31. 10. 2013, kar med strankama ni sporno (datum iznosa iz Republike Slovenije). Tudi po presoji sodišča že iz CMR za predmetno vozilo izhaja datum, kdaj je to vozilo zapustilo ozemlje Republike Slovenije in je s tem podana okoliščina iz drugega odstavka 11. člena ZDMV. Iz evidence matičnega registra vozil (v nadaljevanju MRVL) pa je tudi razvidno, da je bilo obravnavano vozilo v Republiki Sloveniji registrirano z datumom prve registracije 28. 3. 2013, datum odjave vozila iz evidence pa je 10. 6. 2013. Tudi po mnenju sodišča je pravilno ugotovljeno dejansko stanje, glede na to, da iz CMR za obravnavano vozilo izhaja, da je to vozilo 31. 10. 2013 zapustilo ozemlje Republike Slovenije. Materialni trimesečni prekluzivni rok iz osmega odstavka 11. člena ZDMV se po presoji sodišča v obravnavanem primeru pravilno šteje od navedenega datuma. Tožnik je pri prvostopenjskemu organu vložil zahtevo za vračilo plačanega DMV 11. 2. 2014, kar med strankama ni sporno. Navedeni datum je tudi po presoji sodišča po preteku treh mesecev od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi tožnik lahko zahteval vračilo DMV (kot to določa osmi odstavek 11. člena ZDMV). Prvostopenjski organ je tako pravilno presodil pravočasnost vložitve zahteve za vračilo plačanega DMV za obravnavano vozilo. Pravilno je ugotovil, da je zahtevek za vračilo plačanega DMV za obravnavano vozilo v višini 250,58 EUR podan prepozno in je zato zahtevo tožnika z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrgel.

Sklicevanje tožnika, da zakon dopušča predložitev različnih dokazil, s katerimi se lahko dokazuje, da je vozilo zapustilo ozemlje Republike Slovenije, na drugačno odločitev ne vpliva. Po mnenju sodišča ni utemeljen ugovor tožnika, da vloge za vračilo DMV ni mogel vložiti, dokler kupcu ni izdan računa. Iz listin nesporno izhaja, da je tožnik razpolagal z CMR za predmetno vozilo, iz katerega je bilo razvidno, kdaj je to vozilo zapustilo območje Republike Slovenije (31. 10. 2013). Stališče tožnika, da zahteva za vračilo DMV ni popolna, dokler tožnik ne predloži računa, ni pravilno. Sodišče se s takšno razlago ne strinja, saj iz besedila zakonske določbe drugega odstavka 11. člena ZDMV izhaja, kaj je glede na okoliščine konkretnega primera potrebno šteti kot dokazilo, da je vozilo zapustilo ozemlje Republike Slovenije (enako stališče izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 791/2013). V obravnavanem primeru sta oba davčna organa pravilno ocenila, da so okoliščine konkretnega primera, zaradi katerih bi tožnik lahko zahteval vračilo plačanega DMV, nastopile že v mesecu oktobru 2013, kar izhaja iz predmetne CMR.

Ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 je sodišče odločalo brez glavne obravnave.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

06.01.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 888/2015
• sodba I U 664/2009
• sodba U 1786/2004