<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS sodba I U 145/2015

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Javne finance
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2015:I.U.145.2015
Evidenčna številka:UL0011368
Datum odločbe:15.09.2015
Senat, sodnik posameznik:Adriana Hribar Milič (preds.), mag. Slavica Ivanović Koca (poroč.), Bojana Prezelj Trampuž
Področje:DAVKI
Institut:zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - prepoved razpolaganja z delnicami - obrazložitev sklepa

Jedro

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da davčni organ ugotavlja, da obstoji nevarnost, da bo izpolnitev oziroma plačilo dodatno naložene davčne obveznosti onemogočeno ali precej otežena. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je drugi odstavek 111. člena ZDavP-2, kjer razlogi glede onemogočene ali otežene izpolnitve davčne obveznosti niso posebej navedeni kot pogoj za zavarovanje davčne obveznosti, kolikor pričakovana davčna obveznost presega 50.000 EUR, kar je tudi v obravnavanem primeru.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožniku izdal začasni sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti na način, da mu je prepovedal razpolaganje z delnicami družb A. d.d., B. d.d., C. d.d., D. d.d., E. d.d., F. d.d., G. d.d., H. d.d. in I. d.d., vpisane v Centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev pri KDD Centralna klirinško depotna družba d.d. Ljubljana, kot je navedeno (točka 1 izreka); družbi KDD Centralno klirinško depotna družba d.d. Ljubljana se odreja vpis zaznambe prepovedi razpolaganja z delnicami, kot je navedeno v točki 1 sklepa (točka 2 izreka). Zavarovanje na podlagi začasnega sklepa velja do dneva izpolnitve davčne obveznosti (točka 3 izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa; davčnemu organu posebni stroški postopka niso nastali (točki 4 in 5 izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je pri tožniku v davčnem inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju: DIN) davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) za obdobje od 1. 10. 2012 do 31. 12. 2012, na podlagi v postopku zbranih podatkov, pričakovana davčna obveznost presegla 50.000,00 EUR. Davčni organ navaja ugotovitve iz DIN. Zbrani podatki kažejo na dejstvo, da davčni obračun DDV za sporno obdobje ne temelji na resničnih in pravilnih podatkih. V zvezi z računi, povezanimi z nabavami nepremičnin do povezanih družb, izkazanih v spornem obdobju. Po ugotovitvah davčnega organa tožnik ni imel pravice uveljavljanja odbitka vstopnega DDV v višini 484.000,00 EUR, kar vse izhaja iz zapisnika z dne 8. 7. 2013. Davčni organ se sklicuje na drugi in četrti odstavek 111, drugi odstavek 114. člena, tretji odstavek 119. člena, prvi odstavek 121. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2).

Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Navaja določbe 111. člena ter 2. točko prvega odstavka 114. člena ZDavP-2. Davčni organ prve stopnje v zadostni meri navede, kako je prišel do ugotovitve, da naj bi obveznost tožnika znašala 484.000,00 EUR, kar je podrobneje obrazloženo tudi v zapisniku z dne 8. 7. 2013. Zavarovanje pa se tožniku ne more sprostiti, dokler davčna obveznost, za izpolnitev ali plačilo katere je bilo to zavarovanje predloženo, ne ugasne (prvi odstavek 122. člena ZDavP-2). Navedbe v zvezi z dejanskim obstojem obveznosti in njene višine bo tožnik lahko izpodbijal v pritožbi zoper odločbo, ki sledi opravljenemu postopku DIN (84. člen ZDavP-2).

Tožnik je vložil tožbo, v kateri izpodbija navedeni sklep. Tožbo vlaga iz razlogov bistvene kršitve pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 27. členu Zakona o upravnem sporu ( v nadaljevanju: ZUS-1). Dodatno utemeljuje tožbo tudi na podlagi argumentov in dokazov, ki jih je podal v pritožbi zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana z dne 19. 9. 2013. Davčnemu organu očita, da je zaradi zmotnih in subjektivnih ugotovitev v DIN izdal izpodbijani sklep, ki temelji na napačnih, neresničnih in subjektivnih ugotovitvah. Tožnika davčni organ želi po krivem obremeniti z dodatnim davčnim bremenom v višini 484.000,00 EUR ter mu s tem povzročiti veliko materialno škodo ter zmanjšati njegovo premoženje. V postopku je priložil verodostojne pisne listinske dokaze. V zvezi z nepremičninami na lokacijah … in na … navaja, da ju je nabavil izključno z namenom, da se izvaja z DDV obdavčljiva dejavnost. Zato je imel pravico do odbitka DDV v višini 440.000,00 EUR. Inšpektorici sta bili dobro seznanjeni s pretežno dejavnostjo tožnika in njegovih povezanih oseb, ki se ukvarjajo pretežno z obdavčljivo dejavnostjo dajanja nepremičnin v najem davčnim zavezancem s podpisano izjavo po 45. členu Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: ZDDV-1). Izpodbijani sklep ni obrazložen (tretji odstavek 111. člena ZDavP-2). Navaja prvi odstavek 111. člena ZDavP-2. Davčni organ ni navedel konkretnih razlogov, zakaj šteje, da bo izpolnitev davčne obveznosti precej otežena ali onemogočena, ampak zgolj pavšalno povzema zakonsko dikcijo. Tako prihaja do avtomatične izdaje odločbe, brez razlogov za njeno izdajo. Iz določbe 111. člena ZDavP-2 ni mogoče zaključiti, da ima davčni organ diskrecijsko pravico do primerov potencialne davčne obveznosti, ki presega znesek 50.000,00 EUR, lahko pa izda začasni sklep o zavarovanju. Izpodbijani sklep je nezakonit in brez zakonite podlage. Sodišču predlaga, da po izvedbi dokazov (ki jih posebej ne navaja) in glavni obravnavi izpodbijani sklep odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev izpodbijanega sklepa in odločbe. Dodaja, da zadošča, da davčni organ obrazloži verjeten obstoj davčne obveznosti. Glede obstoja obveznosti tožnik navedbe lahko uspešno uveljavlja v pritožbi zoper odločbo, ki bo sledila upravnemu nadzoru. Navedbe tožnika, da ni navedeno zakaj davčni organ šteje, da bo izpolnitev davčne obveznosti precej otežena ali onemogočena, si tožbena novota. Določba drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 je pričela veljati z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2F), ki se uporablja od 1. 1. 2013 dalje, po kateri mora prvostopenjski organ, kadar pričakovana obveznost presega 50.000,00 EUR. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno ali je davčni organ glede na okoliščine konkretnega primera, imel pravno podlago za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti v smislu 111. člena v povezavi z drugim odstavkom 114. člena in 119. členom ZDavP-2. V zadevi ni sporno, da je davčni organ izdal izpodbijani sklep pred izdajo odločbe. Davčni organ zahteva pred izdajo odločbe ali potekom roka za predložitev obračuna davka (zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti) po prvem odstavku 111. člena ZDavP-2, če je tako določeno z zakonom o obdavčenju ali če na podlagi podatkov iz uradnih evidenc oziroma drugih podatkov, ki jih davčni organ pridobi o zavezancu za davek, utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo. Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 pa davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali po poteku roka za predložitev obračuna davka, če obračun davka ni bil predložen, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR. Davčni organ zahteva zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti oziroma zavarovanje plačila davčne obveznosti s sklepom, v katerem tudi določi vrsto zavarovanja. Sklep mora biti obrazložen (tretji odstavek 111. člena ZDavP-2).

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa res izhaja, da davčni organ ugotavlja, da obstoji nevarnost, da bo izpolnitev oziroma plačilo dodatno naložene davčne obveznosti onemogočeno ali precej otežena, česar pa ne pojasni, kar tožnik očita tudi v tožbi. Vendar pa slednje na drugačno odločitev ne vpliva, saj je pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi drugi odstavek 111. člena ZDavP-2, kjer razlogi glede onemogočene ali otežene izpolnitve davčne obveznosti, niso posebej navedeni kot pogoj za zavarovanje davčne obveznosti, kolikor pričakovana davčna obveznost presega 50.000 EUR, kar je tudi v obravnavanem primeru. Tožnikovi očitki, da izpodbijani sklep v tem smislu ni obrazložen, zato niso utemeljeni. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa je pojasnjeno, da je pri tožniku opravljen DIN in izdan zapisnik, v katerem davčni organ ugotavlja, da tožnik v zvezi z računi, povezanimi z nabavami nepremičnin od povezanih družb v spornem obdobju ni imel pravice do uveljavljanja vstopnega DDV v višini 484.000,00 EUR in da davčni obračun za sporno obdobje ne temelji na resničnih in pravilnih podatkih. Tako je pojasnjeno, da pričakovana davčna obveznost znaša 484.000,00 EUR in ne držijo tožnikove navedbe, da izpodbijani sklep ni obrazložen.

Po povedanem tožbeni razlogi, da izpodbijani sklep ni obrazložen, ne držijo. Relevantni razlogi, ki se preizkušajo v tem postopku zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 so izkazani in je materialno pravo, ki se nanj s sklicujeta oba davčna organa tudi pravilno uporabljeno. Pravna podlaga, kot pravilno navajata oba davčna organa, za izdajo izpodbijanega sklepa je v drugem odstavku 111. člena ZDavP-2. Po navedenem členu davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali po poteku roka za predložitev obračuna davka, če obračun davka ni bil predložen, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000 EUR. Tako kot pravilno pojasni tudi toženka, gre za določbo, ki ne dopušča davčnemu organu diskrecijske pravice glede odločanja ali bo zahteval zavarovanje ali ne, saj glede na višino pričakovane davčne obveznosti davčni organ nima ne diskrecijske pravice, niti niso potrebni utemeljevanja razlogov v zvezi z oteženo izpolnitvijo plačila davčne obveznosti oziroma onemogočenim plačilom davčne obveznosti, v smislu prvega odstavka 111. člena ZDavP-21. Davčnemu organu v tem primeru tudi ni potrebno izkazovati dejanj davčnega zavezanca, s katerimi odtujuje, skriva ali drugače razpolaga s premoženjem (subjektivna nevarnost)2. V zadevi ni sporno, da pričakovani dolg tožnika presega 50.000,00 EUR, zato je po presoji sodišča prvostopenjski organ imel pravno podlago v določbi drugega odstavka 111. člena ZDavP-2, da izda izpodbijani sklep. Navedeno določbo je tudi pravilno uporabil. Zato sodišče glede na namen te zakonske ureditve po ZDavP-2F (ki velja od 1. 1. 2013), zavrača ugovor tožnika, ki se nanaša na nepravilno uporabo materialnega prava.

Tako kot pravilno navaja toženka v odgovoru na tožbo, bo glede samega obstoja obveznosti tožnik lahko uveljavljal ugovore v pritožbi zoper odločbo, ki bo sledila opravljenemu nadzoru (84. člen ZDavP-2). Zato navedbe tožnika, ki se nanašajo na ugotavljanje davčne obveznosti, ne morejo biti predmet presoje v tem upravnem sporu in jih sodišče kot brezpredmetne zavrača.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 95. člena ZUS-1, saj relevantne okoliščine v zadevi niso sporne.


Zveza:

ZDavP-2 člen 111, 114, 114/2, 119.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.01.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg5MjQ5