UPRS sodba I U 813/2012

Jedro

ZDDPO-2 določa, da se davek izračuna, odtegne in plača po stopnji 15% od dohodkov rezidentov in nerezidentov, ki imajo vir v Sloveniji, in sicer tudi od plačil za storitve nastopajočih izvajalcev ali športnikov, če ta plačila pripadajo drugi osebi. Dohodki od storitev nastopajočih izvajalcev ali športnikov, ki pripadajo drugi osebi, imajo vir v Sloveniji, če so storitve opravljene v Sloveniji. Davčna osnova za davčni odtegljaj iz 70. člena ZDDPO-2 je tako dohodek in ne dobiček, ki je dosežen iz posameznega posla.

Pogoji za davčno oprostitev iz tretjega odstavka 17. člena Mednarodne konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka med Slovenijo in Rusijo so podani le, če je - poleg tega, da gre za progam kulturnega sodelovanja - obisk v celoti financiran z javnimi sredstvi s strani države rezidentstva nastopajočega izvajalca. Da bi zadoščalo že financiranje v pretežnem delu, iz besedila konvencije ne izhaja. Pri tem gre izključno za financiranje konkretnega obiska oziroma gostovanja v drugi državi pogodbenici: stroškov prevoza, nastanitve, prehrane in drugih stroškov, vezanih na bivanje izvajalcev v državi gostiteljici, ne pa tudi na financiranje stroškov priprave predstav. V postopku ne zadošča potrdilo prejemnika dohodka o izpolnjevanju pogojev iz tretjega odstavka 17. člena konvencije, ampak mora biti izpolnjevanje pogojev izkazano z listinskimi dokazili. Kadar pogoji iz tretjega odstavka 17. člena konvencije niso izpolnjeni, ima Slovenija pravico do obdavčitve dohodka nastopajočega izvajalca glede na okoliščine primera na podlagi prvega oziroma drugega odstavka 17. člena konvencije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo Davčni urad Ljubljana zahtevku tožeče stranke za oprostitev davka od drugih dohodkov na podlagi tretjega odstavka 17. člena Mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčenja dohodka med Slovenijo in Rusijo (v nadaljevanju Konvencija), datum izplačila 30. 8. 2010 v znesku 88.000,00 EUR, ni ugodil. V obrazložitvi pojasnjuje, da je tožeča stranka kot zavezanec za plačilo davka, v skladu s tretjim odstavkom 260. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) za prejemnika dohodka A. vložila zahtevek za oprostitev davka od drugih dohodkov v skladu s tretjim odstavkom 17. člena Konvencije. Zahtevku je bila priložena izjava prejemnika dohodka z dne 7. 4. 2010 o financiranju in izjava izplačevalca dohodka o izpolnjevanju pogoja za oprostitev davka po tretjem odstavku 17. člena Sporazuma med Slovenijo in Rusijo. V nadaljevanju pojasnjuje vsebino 260. člena ZDavP-2 in 17. člena Konvencije. Iz zahtevka KIDO8 je razvidno, da tožeča stranka zahteva oprostitev davka od plačila za nastop gledališča iz Rusije za predstavi B. in C. v višini 88.000,00 EUR na podlagi tretjega odstavka 17. člena Sporazuma med Slovenijo in Rusijo. Dohodek, ki ga izplačuje tožeča stranka nastopajočemu izvajalcu rezidentu Rusije, tako ni oproščen plačila davka v Sloveniji, saj ne gre za financiranje s strani Ruske federacije, ampak s strani tožeče stranke. Zato se vlogi tožeče stranke za oprostitev plačila davka od drugih dohodkov ne ugodi.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT-499-14-90/2010-2 z dne 19. 4. 2012 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi povzema okoliščine, relevantne za presojo tega upravnega spora. Tudi po presoji drugostopnega organa pa v danem primeru ni izpolnjen pogoj za oprostitev davka oziroma plačila davčnega odtegljaja v Sloveniji v skladu z določbo tretjega odstavka 17. člena Konvencije. Ni namreč sporno, da obisk nastopajočih v Sloveniji ni bil v celoti financiran s strani Ruske federacije. Stroški za pripravo predstave, na katere se sklicuje pritožnik, so stroški, ki so povezani z vsemi gostovanji, ki jih opravi gledališče z omenjenimi predstavami. Ne gre torej za strošek posameznega obiska, ki je bil opravljen v Sloveniji. Stroške same priprave predstave dejansko nosi druga država, vendar pa so v dani zadevi merodajni stroški konkretnega obiska gostujočih v Sloveniji. V tem smislu pa pritožnik tudi sam poudarja, da so bili stroški v zvezi s tem obiskom plačani s strani tožeče stranke.

Glede sodbe tukajšnjega sodišča št. U 1674/2008 z dne 15. 12. 2010 pa drugostopni organ pojasnjuje, da v določbi tretjega odstavka 17. člena Konvencije ni uporabljen izraz „v pretežnem delu financira“, temveč izraz „v celoti financira“. Da bi bi bilo mogoče uporabiti določbo tretjega odstavka 17. člena Konvencije, bi v danem primeru prišlo v poštev le, če bi Ruska federacija financirala tožečo stranko, ki je krila stroške v zvezi z obiskom gostujočega gledališča. Pri tem še poudarja, da je predmet tega postopka odločanje o oprostitvi davka na podlagi določb mednarodne pogodbe. Zato vprašanje stroškov in s tem višina davčne osnove v tem postopku nista relevantna.

Tožnik v tožbi poudarja, da je v izpodbijani odločbi dejansko stanje ugotovljeno zmotno in nepopolno, zmotno pa je tudi uporabljeno materialno pravo. V nadaljevanju se sklicuje na 70. člen Zakona o davku od dohodka pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) ter 17. člen Konvencije. Pojasnjuje, da v zadevi ni sporno, da je v pogodbi med tožečo stranko in agentom iz Č. dogovorjeno, da tožeča stranka plača agentu 88.000,00 EUR za izvedbo dveh baletnih predstav A. dne 14. in 15. julija 2010. Tožeča stranka je ta sredstva pridobila iz javnih sredstev. Sporno pa je po njenem v zadevi, ali so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 17. člena Konvencije glede oprostitve plačila davka v Sloveniji. Pojasnjuje, da med Slovenijo in Rusijo kulturno sodelovanje poteka že vrsto let, kar ni sporno. Prav tako je pristojni organ Ruske federacije tudi na KIDO8 obrazcu potrdil, da so izpolnjeni pogoji glede rezidenstva nastopajočih. Glede financiranja obeh predstav pa pojasnjuje, da so ogromni stroški nastali že pri nastanku same baletne predstave. Znašali so najmanj 250.000,00 EUR in jih je v celoti financirala Rusija. Tožeča stranka meni, da pogoj, da država rezidenstva financira obisk, ne pomeni, da za nastop v drugi državi pogodbenici izvajalec ne sme prejeti nikakršnega plačila. V pogodbi dogovorjen znesek 88.000,00 EUR, ki ga je plačevala tožeča stranka, pokriva le del stroškov, ki so nastali pri pripravi in izvedbi predstav. Po mnenju tožeče stranke je že iz citiranega besedila tretjega odstavka 17. člena Konvencije razvidno, da ureja situacijo, ko nastopajoči prejmejo določen dohodek. Če bi bil pogoj, da se dohodek oprosti davka v Sloveniji le, če je gostovanje v celoti financirano z javnimi sredstvi Ruske federacije, uporaba te določbe nikoli ne bi prišla v poštev. Da je takšna uporaba materialnega prava nepravilna, je pritrdilo tudi Upravno sodišče v svoji sodbi U 1674/2008-14 z dne 15. 12. 2009. V njej je navedlo, da iz Konvencije ne izhaja zahteva, da je dohodek, za katerega se uveljavlja oprostitev, financiran s strani države rezidenstva. Tako se je Upravno sodišče strinjalo s stališčem tožeče stranke, da določba tretjega odstavka 17. člena Konvencije v primeru, da obisk oziroma nastop v celoti financira druga država pogodbenica, ne pomeni, da država pogodbenica, v kateri se nastop izvaja, ne sme kriti nobenih stroškov v zvezi s tem nastopom. Če bi tretji odstavek 17. člena Konvencije brali tako ozko, potem uporaba tega odstavka nikoli ne bi prišla v poštev. Če plačila ni, tudi ni podlage za oprostitev, prav tako ne za obdavčitev oziroma za davčni odtegljaj od dohodka z virom v Sloveniji po določbi 70. člena ZDDPO-2. Po mnenju tožeče stranke se po določbi tretjega odstavka 17. člena Konvencije omenjeni dohodek oprosti davka v Sloveniji, ker so se predstave opravile po programu kulturnega sodelovanja med državama. Vse stroške v povezavi z nastankom predstav, ki so tudi omogočili izvedbo dveh baletnih predstav v Sloveniji, pa je v celoti financirala Rusija. Takšna razlaga izhaja tudi iz komentarja Vzorčne konvencije OECD, v katerem je navedeno, da je v primerih, ko so dejavnosti nastopajočih izvajalcev v celoti ali pretežno financirane z javnimi sredstvi ene ali druge države pogodbenice, dohodek obdavčljiv le v državi pogodbenici, katere rezident je nastopajoči izvajalec. Tudi Ministrstvo za finance je v odgovoru št. 423-2/2008 z dne 6. 11. 2008 navedlo, da meni, da je namen tretjega odstavka 17. člena, da se dohodek nastopajočega umetnika obdavči samo v državi rezidenstva nastopajočega umetnika, saj je to tudi država, ki nastopajočega umetnika financira. Tožeča stranka tudi meni, da določbe tretjega odstavka 17. člena Konvencije ni pravilno razlagati tako, da se financiranje nanaša izključno na kritje stroškov, ki jih samo gostovanje neposredno povzroča. Na podlagi takšne razlage Konvencije bi namreč dosegli, da so preko davčnega odtegljaja obdavčeni neposredni stroški. V primeru, da bi navedene stroške obiska krila Rusija in bi znesek, ki bi ga plačala tožeča stranka predstavljal za prejemnika dobiček, bi po takšni razlagi materialnega predpisa bili izpolnjeni pogoji za oprostitev. Po takem pravilu bi torej plačilo stroškov bilo predmet davčnega odtegljaja, plačilo dobička pa ne. Predmet obdavčitve z davkom od dohodka pravnih oseb je v prvi vrsti dobiček, ne pa povračilo dokumentiranih stroškov. Pri nastopih, kot je bil nastop A., nobeden od udeleženih nima dobička, zato so takšni nastopi praviloma subvencionirani s strani držav, ker je sam nastop tako velike in priznane institucije, kot je A., v nacionalnem interesu. Tako tožeča stranka kot tudi A. sta ustanovljena za opravljanje nepridobitne dejavnosti. Po določbi 9. člena ZDDPO-2 pa so zavezanci, ustanovljeni za opravljanje nepridobitne dejavnosti, pod določenimi pogoji oproščeni plačila davka od dohodkov pravnih oseb. Gledališče davčnega odtegljaja, obračunanega in plačanega od dohodka, ki ga doseže z nastopi v Sloveniji, ne more uveljavljati v državi rezidenstva, ker je oproščen plačila davka in ne izkazuje pozitivne davčne osnove. Ker so rezidenti Slovenije po določbah ZDDPO-2 obdavčeni z davkom od dohodka pravnih oseb le od razlike med prihodki in davčno priznanimi odhodki, tožeča stranka meni, da ta pravica gre tudi nerezidentom, ki v Sloveniji dosega dohodek z virom v Sloveniji. A. je tako v Sloveniji dosegel dohodek v znesku 88.000,00 EUR, za dosego tega dohodka, pa je imel stroškov najmanj v višini 250,000,00 EUR.

Sodišče Evropske unije je v številnih sodbah poudarilo, da Pogodba EU nasprotuje nacionalni zakonodaji v skladu s katero prejemnik storitve, ki je dolžan plačati izvajalcu storitve, pri postopku odtegnitve na viru ne more odbiti stroškov poslovanja, ki so neposredno povezani s tem dohodkom. Pogodba EU nasprotuje razlikovanju med rezidenti in nerezidenti, kadar ne obstaja nikakršna objektivna razlika, ki bi opravičevala takšno različno obravnavanje. ZDDPO-2 je bil v letu 2008 dopolnjen tudi v delu, ki določa obračun in plačilo davčnega odtegljaja. Po tej dopolnitvi se davčni odtegljaj ne obračuna in ne plača od določenih dohodkov nerezidentov. Če nerezident v državi rezidenstva ne more uveljavljati v Sloveniji plačanega davka, nerezident ni v enakem položaju kot rezident Slovenije, saj v tem primeru ni mogoče svoje davčne obveznosti odbijati oziroma upoštevati v tujini plačanega davka v nobeni od obeh držav. Na podlagi opozorila Evropske komisije je Slovenija spremenila pravila obračuna davčnega odtegljaja za obresti in dividende v 70. členu ZDDPO-2 ter dopolnila 68. člen ZDoh-2 v delu, ki se nanaša na obdavčitev nastopajočih izvajalcev – nerezidentov. Ni pa spremenila pravila obračuna davčnega odtegljaja od dohodkov nastopajočih izvajalcev (pravnih oseb). Obveznost obračuna in plačila 15 % davčnega odtegljaja po določbi 5. točke prvega odstavka 70. člena ZDDPO-2 predstavlja kršitev Pogodbe Evropske unije, kadar nastopajoči izvajalec ne more uveljavljati davčnega odtegljaja v državi rezidentstva, ker s prihodki ne pokriva stroškov in je za primanjkljaj subvencioniran s strani države rezidentstva. Na neskladnost določbe 5. točke prvega odstavka 70. člena ZDDPO-2 z zakonodajo EU je tožeča stranka opozorila že v pritožbi. Meni, da je predmet tega postopka obveznost obračuna in plačila davčnega odtegljaja po določbi 5. točke prvega odstavka 70. člena ZDDPO-2, saj šele če Konvencija določa oprostitev po tretjem odstavku 17. člena Konvencije, te obveznosti tožeča stranka nima. V ZDDPO-2 in ZDavP-2 ni določenega posebnega postopka za uveljavljanje stroškov pri obračunu in plačilu davčnega odtegljaja za primere izplačila dohodkov nastopajočim izvajalcem. Tožeča stranka tudi meni, da se oprostitev ali dejstvo, da nastopajoči izvajalec s prihodki ne pokriva stroškov, lahko ugotovi v istem postopku. V postopku izdaje odločb dejansko stanje ni bilo ugotovljeno v celoti in popolnoma, saj davčni organi niso ugotovili, kolikšni stroški so A. nastali ter koliko prihodkov je realiziral z vsemi gostovanji. Potrebno bi bilo opraviti tudi poizvedbe pri omenjenem baletu o višini stroškov, ki so povezani z izvedbo dveh baletnih predstav ter o oprostitvi plačila davka od dohodkov pravnih oseb. Pri tem tožeča stranka opozarja še na določbo 76. člena ZDavP-2.

Tožeča stranka sodišču predlaga, da o zahtevku odloči na glavni obravnavi, saj v dosedanjem upravnem postopku sploh niso bili izvedeni dokazi glede višine vseh potrebnih stroškov za izvedbo spornih predstav. Meni tudi, da je potrebno dokaze, ki se nahajajo v spisu, presoditi drugače, kot je to storila tožena stranka. Tožeči stranki pa v dosedanjem postopku tudi ni dala možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so potrebni za sprejem pravilne in zakonite odločitve.

Glede na navedeno predlaga tudi, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o zadevi tako, da ugodi zahtevku tožeče stranke za oprostitev davka od drugih dohodkov. Podrejeno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v ponovni postopek davčnemu organu, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži v plačilo vse stroške tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve prvostopne in drugostopne odločbe. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj je dejansko stanje relevantno za presojo v tem upravnem sporu med strankama ni sporno.

Tožba ni utemeljena.

ZDDPO-2 v 12. poglavju Obdavčitev dohodkov z virom v Sloveniji v 70. členu določa, da se davek izračuna, odtegne in plača po stopnji 15 % od dohodkov rezidentov in nerezidentov, ki imajo vir v Sloveniji, in sicer tudi od plačil za storitve nastopajočih izvajalcev ali športnikov, če ta plačila pripadajo drugi osebi (5. točka prvega odstavka 70. člena ZDDPO-2). Pri tem ZDDPO-2 v dvanajstem odstavku 8. člena določa, da dohodki od storitev nastopajočih izvajalcev ali športnikov, ki pripadajo drugi osebi, imajo vir v Sloveniji, če so storitve opravljene v Sloveniji. Pomemben je še 11. člen ZDDPO-2, ki v 2. točki prvega odstavka 11. člena določa, da je predmet obdavčitve po tem zakonu tudi dohodek rezidenta in nerezidenta, za katerega je določena obveznost davčnega odtegljaja iz 70. člena tega zakona. Davčna osnova za davčni odtegljaj iz 70. člena ZDDPO-2 je tako prihodek in ne dobiček, ki je dosežen iz posameznega posla. V členih 259 in naslednjih ZDavP-2 je urejeno uveljavljanje ugodnosti iz mednarodnih pogodb o izogibanju dvojnega obdavčenja. Tako prvi odstavek 259. člena določa, da je v navedenih členih določen način plačila davka od dohodka nerezidentov, ki imajo vir v Republiki Sloveniji v primerih, ko nerezidenti uveljavljajo ugodnosti določene v mednarodni pogodbi. Če skladno z 260. členom ZDavP-2 plačnik davka izplača dohodek, ki je v skladu z mednarodno pogodbo obdavčen po nižji stopnji, kot je določeno z zakonom o obdavčenju oziroma s tem zakonom, ali je izplačani dohodek v skladu z mednarodno pogodbo oproščen davka v Republiki Sloveniji, prejemnik dohodka z namenom, da izkoristi ugodnosti določene v mednarodni pogodbi, plačniku davka predloži izpolnjen ustrezni zahtevek za zmanjšanje ali oprostitev davka, ki bi ga sicer plačal v skladu z Zakonom o obdavčenju oziroma s tem zakonom. Pri tem mora prejemnik dohodka plačniku davka predložiti zahtevek iz prvega odstavka tega člena preden je dohodek izplačan. 17. člen Konvencije v prvem odstavku določa, da se ne glede na določila Konvencije lahko dohodek, ki ga ustvari rezident države pogodbenice kot izvajalec z osebnimi dejavnostmi v tem statusu, opravljenimi v drugi državi pogodbenici, obdavči v drugi državi. Če takega dohodka ne dobi osebno izvajalec ali športnik temveč druga oseba, se ta dohodek, ne glede na določbe 7., 14. in 15. člena Konvencije, obdavči v državi pogodbenici, v kateri izvajalec ali športnik opravlja to dejavnost. Ne glede na omenjeno pa se v skladu s tretjim odstavkom 17. člena Konvencije dohodek, ustvarjen z osebnimi dejavnostmi izvajalca ali športnika v tem statusu, oprosti davka v državi pogodbenici, v kateri se te dejavnosti opravljajo, če se opravljajo po programu kulturnega sodelovanja in obiska, ki ga v celoti financira druga država pogodbenica ali upravna ozemeljska enota ali lokalni organ.

V danem primeru ni sporno, da se je gostovanje umetnikov iz Rusije opravilo po programu kulturnega sodelovanja med obema državama. Prav tako ni sporno, da konkretnega obiska, kot izhaja iz podatkov v spisu, ni financirala Ruska federacija. Ne glede na omenjeno, pa je med strankama sporna ugotovitev tožene stranke, da pogoji za davčno oprostitev po tretjem odstavku 17. člena Konvencije niso bili izpolnjeni.

Tudi po presoji sodišča so pogoji za davčno oprostitev iz tretjega odstavka 17. člena Konvencije podani le, če je, poleg tega, da gre za program kulturnega sodelovanja, obisk izkazano in v celoti financiran z javnimi sredstvi s strani države rezidenstva nastopajočega izvajalca, ki je v danem primeru Ruska federacija. Da bi zadoščalo že financiranje v pretežnem delu, kot to zatrjuje tožeča stranka, iz besedila Konvencije ne izhaja. Prav tako se financiranje iz tretjega odstavka 17. člena Konvencije po mnenju sodišča nanaša izključno na financiranje konkretnega obiska oziroma gostovanja v drugi državi pogodbenici, torej Sloveniji. Nanaša se na stroške prevoza, nastanitve, prehrane in drugih stroškov, vezanih na bivanje izvajalcev v državi gostiteljici, ne pa tudi na financiranje stroškov priprave predstav, ki jih sicer v tožbi navaja in dokazuje tožeča stranka. V postopku tudi ne zadošča potrdilo prejemnika dohodka o izpolnjevanju pogojev iz tretjega odstavka 17. člena Konvencije. To dejstvo mora biti v postopku z listinskimi dokazili (in torej ne zgolj z omenjenim potrdilom) tudi izkazano. Kadar pogoji iz tretjega odstavka 17. člena Konvencije niso izpolnjeni, ima Slovenija pravico do obdavčitve dohodka nastopajočega izvajalca glede na okoliščine primera na podlagi prvega oziroma drugega odstavka 17. člena Konvencije.

V postopku pred izdajo izpodbijane odločbe so bila po mnenju sodišča ugotovljena vsa dejstva, ki so potrebna za pravilno in zakonito odločitev. Zato je ugovor nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja neutemeljen. Davčni organ je presodil vse navedbe in dokaze, ki jih je v postopku predložila tožeča stranka in ki so za konkretni spor relevantni. Stališče tožeče stranke, da bi jo davčni organ pri izdaji odločbe moral seznaniti s svojimi ugotovitvami glede dejanskega stanja ni utemeljeno, saj temeljijo dejanske ugotovitve na dokazih, ki jih je v postopku predložila tožeča stranka sama.

Sodišče poudarja, da je predmet tega upravnega spora izključno presoja zakonitosti odločitve davčnih organov o vloženem zahtevku tožeče stranke za oprostitev davka na podlagi določb Konvencije in ne obveznost obračuna in plačila davčnega odtegljaja po določbi 5. točke prvega odstavka 70. člena ZDDPO-2, kot to želi prikazati tožeča stranka. V zvezi s trditvijo tožeče stranke, da po stališču Sodišča EU Pogodba EU nasprotuje nacionalni zakonodaji v primerih kot je slednji, pa sodišče pripominja, da tudi Konvencija v 17. členu govori o dohodku in ne dobičku. Vprašanje višine davčne osnove bi bilo za odločitev v zadevi relevantno šele po tem, ko bi se ugotovilo, da so pogoji za davčno oprostitev po Konvenciji podani. Slednje pa se v danem primeru ni zgodilo. Zato sodišče tožbenih navedb, ki so usmerjene v navedeno problematiko, ni bilo dolžno presojati, saj na odločitev v zadevi ne vplivajo.

Tudi iz sodbe U 1674/2008-14 z dne 15. 12. 2009 tukajšnjega sodišča ne izhaja, da bi bilo potrebno sporna določila Konvencije razlagati tako, kot to poskuša storiti tožeča stranka. Sodišče je v svoji sodbi nedvoumno zapisalo, da je tudi po njegovem določba tretjega odstavka 17. člena Konvencije jasna ter da je posledično pogoj za davčno oprostitev izpolnjen le, če je obisk izkazano v celoti financiran s strani države rezidenstva. Iz izjave z dne 7. 4. 2010 direktorja nastopajočega izvajalca A., izhaja, da je stroške za pripravo predstav B. in C. v višini 250.000,00 EUR (to je stroške za učenje vlog 55 nastopajočih njihovih kostumov priprave scene in odra) financirala Ruska federacija. Dohodek, ki ga izplačuje tožeča stranka nastopajočemu izvajalcu rezidentu Rusije v višini 88.000,00 EUR, pa ni oproščen plačila davka v Sloveniji, saj ne gre za financiranje s strani Ruske federacije, ampak izključno s strani tožeče stranke.

Glede na navedeno je po mnenju sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

04.03.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1248/2014
• UPRS Sodba I U 647/2021-17
• UPRS sodba I U 866/2012