Sodba X Ips 234/2013

Jedro

V primeru, ko določena fizična ali pravna oseba v okviru svoje dejavnosti za namene iz 44. ali 55. člena ZTro nabavlja trošarinske izdelke in nastopa v poslovanju s trošarinskimi izdelki na podlagi dovoljenja carinskega organa kot oproščeni uporabnik, deluje v režimu odloga plačila trošarine in je s tem podvržena v ZTro natančno določenim pravilom takega poslovanja, ki omogoča nadzor nad poslovanjem s trošarinskimi izdelki. Zato ista fizična ali pravna oseba ne more hkrati nabavljati istih trošarinskih izdelkov tudi izven režima odloga plačila trošarine.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Ljubljana, št. DT 42301-92/2012-10 z dne 12. 4. 2012. S to je navedeni organ zavrnil revidentov zahtevek za vračilo trošarine za leto 2011 za 23.882,61 litrov 100 vol % etilnega alkohola, ker zakonsko ni upravičen. Z zahtevkom je revident zahteval vračilo trošarine v vrednosti 238.826,00 EUR. Tožena stranka je revidentovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnila kot neutemeljeno z odločbo, št. DT-498-3-47/2012-2 z dne 10. 7. 2012.

2. Prvostopenjsko sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za odločitev navedla tožena stranka. Pritrdilo je stališču, da revident, ki je imel status oproščenega uporabnika, ki mu omogoča nabavljanje trošarinskih izdelkov brez plačila trošarine, nima pravice zahtevati vračila trošarine za količino trošarinskih izdelkov, ki presega količino iz dovoljenja carinskega organa. Tožbene ugovore je zavrnilo kot neutemeljene. Sklicevalo se je na določbe Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro), predvsem na peti odstavek 27. člena, 4. točko prvega odstavka 30. člena, ter na stališča, ki jih je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevah X Ips 470/2011 z dne 25. 10. 2012 in X Ips 22/2011 z dne 29. 3. 2012.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je revident vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z vrednostnim razlogom iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in ugodi zahtevku za vračilo trošarine oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo prvostopenjskemu sodišču, toženi stranki pa naloži v plačilo, revizijske stroške. Razlogi za zavrnitev njegovega zahtevek za vračilo trošarine so materialnopravno napačni. Status oproščenega uporabnika ni ovira za vložitev zahtevka za vračilo plačane trošarine. Takšno tolmačenje ZTro pomeni, da so imetniki dovoljenja glede količin, ki presegajo v dovoljenju navedeno količino, v neenakopravnem položaju glede na osebe, ki dovoljenja nimajo, saj slednji imajo pravico do vračila trošarine za izdelke, ki bili uporabljeni za namene iz 44. člena in 55. člena ZTro. Takšno razlikovanje je v nasprotju z 14. in 22. členom Ustave RS. V obravnavanem primeru je takšno razlikovanje toliko bolj neupravičeno, če se upošteva razlog, zaradi katerega je revident prekoračil količine iz dovoljenja (spremenila se je kapaciteta cistern, s katerim mu je dobavitelj dostavljal trošarinsko blago), in revidentovo ravnanje, ko je je ugotovil, da je presegel dovoljeno količino (za presežek količin je trošarino plačal). Zlorabe statusa oproščenega uporabnika mu ni mogoče očitati. Takšne okoliščine so bistveno drugačne od okoliščin v zadevi X Ips 470/2011 z dne 25. 10. 2012, kjer zavezanec za trošarino, ki je ravno tako imel status oproščenega uporabnika, za presežek količin trošarine ni plačal, kar pomeni, da je svoj status zlorabljal. Prvostopenjski sodbi revident očita tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1, ker stališče, da oproščeni uporabnik ne more poslovati tudi izven režima odloga plačila trošarine, ni zadosti obrazloženo.

4. V neobrazloženem odgovoru na revizijo tožena vztraja pri svojih razlogih in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta namreč znaša 238.826,00 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je bil revidentov zahtevek za vračilo trošarine utemeljeno zavrnjen.

9. Iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da je revident v decembru 2010, ko je nabavil trošarinske izdelke, imel dovoljenje carinskega organ za poslovanje kot oproščeni uporabnik takih trošarinskih izdelkov v režimu odloga plačila trošarine. Z nabavljeno količino trošarinskih izdelkov v decembru 2010 je presegel količine, odobrene v dovoljenju za oproščenega uporabnika. Zahteve za spremembo količine trošarinskih izdelkov, ki se lahko nabavljajo brez plačila trošarine za predpisane namene, revident ni vložil. Trošarina za presežene količine v decembru 2010 je bila na način samoprijave poravnana in nakazana v proračun dne 15. 4. 2011 s strani družbe P., d. d., Ljubljana, ki je trošarinske izdelke prodala revidentu. Dne 3. 1. 2012 je revident pri prvostopenjskemu organu vložil tu obravnavani zahtevek za vračilo trošarine za leto 2011, sklicujoč se na 4. točko prvega odstavka 30. člena ZTro.

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so dejanske okoliščine obravnavanega primera bistveno enake okoliščinam v zadevi X Ips 22/2011 z dne 29. 3. 2012, zato so razlogi za odločitev v tej zadevi enaki razlogom, ki jih je za odločitev navedlo v omenjeni zadevi.

11. Po določbi 4. točke prvega odstavka 30. člena ZTro ima pravico do vračila plačane trošarine oseba, ki je pridobila trošarinske izdelke po ceni z vključeno trošarino ali je bila trošarina zanje plačana ob uvozu oziroma ob vnosu iz druge države članice, uporabljeni pa so bili za namene iz 44. člena in iz prvega odstavka 55. člena ZTro. Iz prvega odstavka 44. člena ZTro izhaja, da je uporaba alkohola in alkoholnih pijač oproščena trošarine, če se uporablja kot surovina v proizvodnji tam navedenih izdelkov.

12. Trošarine so specifični davki, ki se plačujejo od določenih vrst blaga. ZTro za poslovanje s trošarinskimi izdelki ureja posebna pravila. Pri obravnavi nastanka trošarinske obveznosti je treba ločiti med dogodki, ki povzročijo nastanek obveznosti, in trenutkom, ko nastala obveznost zapade v plačilo (sprostitev v porabo). Ta dva instituta sta lahko medsebojno povezana, lahko pa pride do situacije, ko je trošarinska obveznost sicer nastala, vendar je plačilo trošarine odloženo dokler so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Gre za režim odloga plačila trošarine (6. do 12. člen ZTro), ki je povezan z režimom trošarinskih skladišč in režimom uporabe trošarinskih izdelkov v neobdavčljive namene (44. in 55. člen ZTro). Namen v ZTro predpisanih pogojev poslovanja s trošarinskimi izdelki oziroma načinih nadzora je, da se glede na naravo trošarinskih izdelkov v čim večji meri preprečijo davčne utaje oziroma zlorabe pri nabavi, izdelovanju ter prodaji teh izdelkov. Zato so v funkciji celovitega nadzora določeni tudi restriktivni ekonomski, prostorski in tehnični pogoji, tako za pridobitev trošarinskega dovoljenja kot tudi dovoljenja za oproščenega uporabnika trošarinskih izdelkov. Takšen namen zakonodajalca je jasno razviden tudi iz predloga Zakona o trošarinah (Poročevalec Državnega zbora, št. 30 z dne 8. 5. 1998).

13. Navedeni namen izhaja iz določb režima odloga plačila trošarine. V 7. členu so določeni natančni pogoji, pod katerimi se lahko gibljejo trošarinski izdelki pod režimom odloga plačila trošarine.(1) Po 11. členu ZTro oproščenemu uporabniku oziroma uvozniku režim odloga plačila trošarine preneha, ko mu je odpuščeno plačilo trošarine. V skladu z 2. točko tretjega odstavka 12. člena ZTro se oproščenemu uporabniku plačilo trošarine med drugim odpusti, če so bili trošarinski izdelki uporabljeni za namene iz 44. ali 55. člena ZTro in so bili določeni v dovoljenju carinskega organa iz 27. člena ZTro. Za pridobitev dovoljenja za oproščenega uporabnika mora fizična ali pravna oseba izpolnjevati strogo določene pogoje (26. člen ZTro), v dovoljenju pa se med drugim navede tudi količina trošarinskih izdelkov, ki se lahko nabavljajo brez plačila trošarine za predpisane namene. Sprememba količin trošarinskih izdelkov, ki se lahko nabavljajo brez plačila trošarine za predpisane namene, je mogoča na podlagi naknadnega zahtevka (peti odstavek 27. člena ZTro) oproščenega uporabnika. Kdaj dovoljenje preneha veljati, je določeno v 28. členu Ztro.

14. Iz navedenih določb ZTro po presoji Vrhovnega sodišča izhaja, da v primeru, ko določena fizična ali pravna oseba v okviru svoje dejavnosti za namene iz 44. ali 55. člena ZTro nabavlja trošarinske izdelke in nastopa v poslovanju s trošarinskimi izdelki na podlagi dovoljenja carinskega organa kot oproščeni uporabnik, deluje v režimu odloga plačila trošarine in je s tem podvržena v ZTro natančno določenim pravilom takega poslovanja, ki omogoča nadzor nad poslovanjem s trošarinskimi izdelki. Zato ista fizična ali pravna oseba ne more hkrati nabavljati iste trošarinske izdelke tudi izven režima odloga plačila trošarine. Drugačna razlaga bi bila v nasprotju z zakonskimi namenom izdajanja dovoljenj in določbami ZTro glede ureditve statusa in poslovanja oproščenega uporabnika.

15. Glede na navedeno je bilo po presoji revizijskega sodišča materialno pravo v obravnavani zadevi pravilno uporabljeno. Ker je revident ob nabavi trošarinskih izdelkov imel status oproščenega uporabnika za nabavo tovrstnih trošarinskih izdelkov na podlagi dovoljenja carinskega organa (izdanega na podlagi določbe 27. člena ZTro), je tudi pri nabavi tovrstnih trošarinskih izdelkov dolžan nastopati le v tej vlogi. S tem, ko je kot oproščeni uporabnik presegel količine, odobrene v dovoljenju za oproščenega uporabnika, mu ni prenehal status oproščenega uporabnika, saj mu dovoljenje ni prenehalo (28. člen ZTro), ampak se mu na podlagi določbe 2. točke tretjega odstavka 12. člena ZTro plačilo trošarine za te količine ne more odpustiti. Ker je imel status oproščenega uporabnika, mu tudi ni mogoče priznati pravice do vračila trošarine na podlagi 4. točke prvega odstavka 30. člena ZTro, saj se navedena določba po naravi stvari ne more nanašati na oproščenega uporabnika trošarinskih izdelkov, saj le ti v skladu z zakonom in na podlagi dovoljenja poslujejo v režimu odloga plačila trošarine. Zato tudi po presoji revizijskega sodišča revidentu utemeljeno ni bila priznana pravica do vračila trošarine na podlagi 4. točke prvega odstavka 30. člena ZTro.

16. Z navedenim je tudi odgovorjeno na revidentovo zatrjevanje, da bi moral biti glede količine, ki presega v dovoljenju odobreno količino, izenačen z osebami, ki nimajo statusa oproščenega trošarinskega uporabnika, ter da gre v nasprotnem primeru za kršitev ustavnega načela enakosti. Položaj osebe, ki ima status oproščenega uporabnika, je drugačen od položaja osebe, ki takšnega statusa nima, in zato je ureditev, ki določa različne pravne posledice teh položajev, utemeljena. Ali bo oseba zaprosila za položaj oproščenega uporabnika, je poleg tega njena izbira. Če se za to odloči in koristi ugodnosti tega statusa, je toliko bolj utemeljeno, da mora pristati na posledice, ki nastanejo zaradi kršitev tega statusa.

17. Glede na to, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi zavzelo enaka stališča kot revizijsko sodišče v tej zadevi, in ker jih je po presoji revizijskega sodišča tudi jasno obrazložilo, je treba kot neutemeljene zavrniti tudi revidentove očitke o neobrazloženosti izpodbijane sodbe.

18. Vrhovno sodišče je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.

19. Odločitev o stroških temelju na 165. členu v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

----

Op. št. (1): ZTro v 6. točka 4. člena definira oproščenega uporabnika trošarinskih izdelkov kot fizično oziroma pravno oseba, ki pod pogoji, določenimi s tem zakonom, pridobi dovoljenje carinskega organa, da lahko v okviru svoje dejavnosti za namene iz 44. in 55. člena tega zakona nabavlja trošarinske izdelke brez plačila trošarine.

Datum zadnje spremembe:

18.03.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba X Ips 22/2011
• VSRS Sodba X Ips 228/2016
• VSRS Sklep X DoR 128/2019-3