VSL sodba I Cpg 261/2013

Jedro

Pogodbene stranke skupnega sporazuma so pri oblikovanju tarife v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“. Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem. Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo.

Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim.

Kršitev avtorske oziroma sorodne pravice ima v civilnopravnem smislu za posledico uveljavljanje zahtevkov, ki temeljijo na neupravičeno pridobljeni koristi na strani uporabnika varovanih del in uveljavljanje civilne kazni ali odškodnine po drugem in tretjem odstavku 168. člena ZASP, ne pa naložitve dajatvene obveznosti sporočanja podatkov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijani III., V., VI. VII. in VIII. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in sicer na plačilo zapadlega nadomestila iz naslova javne priobčitve fonogramov v znesku 50,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo plačilo civilne kazni za neavtorizirano javno priobčevanje fonogramov v višini 93,84 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni do dne plačila (IV. točka izreka). V preostalem delu je zahtevek za plačilo nadomestila v znesku 108,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.2.2012 dalje do plačila (III. točka izreka) in zahtevek iz naslova civilne kazni v znesku 199,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka) zavrnilo. Prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo še zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala, da ji do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bosta pravdni stranki uredili medsebojna razmerja, mesečno poroča o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti (VI. točka izreka) ter zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala, da ji povrne stroške, ki so ji nastali zaradi njenega neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti, v skupnem znesku 325,48 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do dne plačila (VII. točka izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 26,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka za plačilo teh stroškov do dne plačila (VIII. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (III., V., VI., VII. točka izreka) in proti odločitvi o pravdnih stroških (VIII. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevkom tožeče stranke ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je plačilo pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je organizacija za kolektivno uveljavljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. V tožbi je očitala toženi stranki, da je pri opravljanju svoje dejavnosti javno priobčevala komercialne fonograme in s tem kršila avtorske pravice. Zoper toženo stranko je uveljavljala različne tožbene zahtevke. Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo nadomestila na temelju neupravičene obogatitve in na plačilo civilne kazni, delno pa je zahtevka zavrnilo. Zahtevek iz naslova stroškov, nastalih zaradi neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti tožene stranke in zahtevek obveznosti mesečnega poročanja o obsegu priobčevanja fonogramov do sklenitve ustrezne pogodbe pa je v celoti zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče je pri ugotavljanju višine nadomestila za uporabo fonogramov uporabilo tarifo iz Skupnega sporazuma o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 107/2006; v nadaljevanju: SS 2006 in tarifa iz SS 2006).

K odločitvi o nadomestilu za javno priobčitev fonogramov

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka predvajala fonograme pri opravljanju svoje dejavnosti. S tem je uporabljala avtorsko delo in je zanjo nastala obveznost plačila za uporabo fonograma (130. člena ZASP). Tožena stranka ni niti sklenila pogodbe o neizključnem prenosu pravice za uporabo dela, niti ni položila zneska, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija (158. člen ZASP). Tožena stranka je torej kršila obveznosti, ki jih ima po 130. členu ZASP.

7. Tožeča stranka je v letu 2005 sprejela Tarifo Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (Ur. l. RS, št. 68/2005). V 2. odstavku 1. člena navedene Tarife je bilo določeno, da kolikor so sklenjeni skupni sporazumi z reprezentativnimi združenji uporabnikov, veljajo tam dogovorjena nadomestila namesto nadomestil iz te Tarife. Tožeča stranka, Obrtna zbornica Slovenije in Gospodarska zbornica Slovenije (Združenje za turizem in gostinstvo) so leta 2006 sklenili skupni sporazum - SS 2006, ki je sestavljen iz dveh delov, Splošnega (I) in Tarifnega dela (II) in velja za vse uporabnike, ki so člani OZS ali/in ZTG GZS, ravno tako pa velja za vse druge uporabnike, ki priobčujejo javnosti varovana dela zavoda IPF v okviru svoje, s tem sporazumom določene obrtne in/ali obrti podobne dejavnosti ali s tem sporazumom določene gostinske dejavnosti (1. odstavek 5. člena splošnega dela SS 2006). Slednje pomeni, da tudi za toženo stranko velja SS 2006 v celoti, skupaj s tarifnim delom in ne Tarifa 2005.

8. Tožeča stranka je v pritožbi menila, da bi se za toženo stranko kot kršitelja morala uporabiti Tarifa 2005, češ, da zanjo ne morejo veljati nadomestila po tarifnem delu SS 2006, ker ni sklenila pogodbe oziroma ni ravnala v skladu z določilom 2. odstavka 4. člena SS 2006. Takšno pritožbeno materialnopravno mnenje pa ni pravilno. V določilu 4. člena SS 2006 so res urejena razmerja med uporabnikom in tožečo stranko pri sklepanju pogodb oziroma določena domneva o tem, kdaj se šteje, da je „ustrezna pravica prenesena“. Vendar pa (ne)ureditev razmerja med uporabnikom in tožečo stranko v splošnem delu SS 2006 še ne pomeni, da se tarifni del SS 2006, za določitev višine nadomestila, v primeru spora med pravdnima strankama zaradi neplačila nadomestila ne sme uporabiti.

9. Kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov avtorskih del (iz repertoarja kolektivne organizacije) lahko skleneta skupni sporazum (1. stavek 1. odstavka 157. člena ZASP). Za skupni sporazum je že ZASP določil obvezne sestavine. Skupni sporazum mora med drugim določati tarifo (1. točka 4. odstavka 157. člena ZASP) in pa okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti (3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP).

10. Skupni sporazum začne veljati za vse istovrstne uporabnike avtorskih del po objavi, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma (1. stavek 6. odstavka 157. člena ZASP). Sodišča so na skupni sporazum vezana (7. odstavek 157. člena ZASP). Pogodbene stranke skupnega sporazuma so pri oblikovanju tarife v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, kolikor se nanaša na tarifo, določen predvsem s 3. točko 4. odstavka 157. člena ZASP. Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“ (tako dobesedno 3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem. Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo.

11. Na pravilnost takšnega stališča kaže tudi 2. odstavek 158. člena ZASP, ki se nanaša le na tiste uporabnike del, ki prostovoljno položijo dolgovani znesek. V 2. odstavku 158. člena ZASP je določena le ena sama tarifa, s tem pa sta izključeni dve različni tarifi. V 2. odstavku 158. člena ZASP pa je pojasnjeno, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se šteje, da je bila pravica prenesena, potem pač ni mogoče govoriti o kršitvi pravice in tudi ni nobenega vsebinskega razloga za morebitno drugačno tarifo od tiste, ki velja za uporabnike sorodnih avtorskih pravic, ki so prostovoljno sklenili pogodbo.

12. Drugi odstavek 168. člena ZASP veže morebitno odškodnino na nadomestilo za zakonito uporabo. S tem, ko sta pogodbeni stranki skupnega sporazum dogovorili tarifo za določeno vrsto uporabnikov, sta posredno določili tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja katere od varovanih pravic. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmeno za uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma. Pritožnikovo stališče, da se v danem primeru uporablja Tarifa 2005 zato ni pravilno. Takšno stališče temelji na zmotnem prepričanju, da lahko tožeča stranka sama, ali v dogovoru s tretjim, določi posebno, najvišjo tarifo za vse tiste uporabnike fonogramov s področja osebne veljavnosti SS 2006, ki kršijo avtorsko pravico.

13. V tej zadevi je bila tožena stranka uporabnik fonogramov, ki pogodbe s tožečo stranko ni sklenila. Tožeča stranka lahko zahteva na temelju neupravičene obogatitve le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po SS 2006. Odločitev prvostopenjskega sodišča je torej materialnopravno pravilna (190 in 198. člen Obligacijskega zakonika, OZ).

Civilna kazen

14. Civilna kazen se lahko odmeri tako, da znaša največ 200 % nadomestila. Zahteva se jo lahko ne glede na to, ali je imetnik avtorske ali sorodne pravice zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo, ali ne. V 1. odstavku 168 člena ZASP je določeno, da veljajo za kršitve splošna pravila o povzročitvi škode, torej 131. in naslednji členi OZ. V 2. odstavku 168. člena ZASP pa je določeno, kako se škoda odmeri. Kršilec je dolžan plačati škodo v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo avtorskega dela (2. odstavek 168. člena ZASP).

15. Na 2. odstavek se navezuje 3. odstavek 168. člena ZASP, ki ureja posebni položaj, v katerem je bila kršena pravica namerno ali iz hude malomarnosti. Tudi v tem primeru je računska osnova za izračunavanje civilne kazni nadomestilo za uporabo avtorskega dela, le da je lahko povečano za do 200 %. V poštev pa pride le, kot že na podlagi 2. odstavka 168. člena ZASP, nadomestilo za zakonito uporabo. Nobenega razloga namreč ni, da bi za izjemno situacijo, ki nastane zaradi namernega ali iz hude malomarnosti storjenega kršenja pravice, veljal kakšen drug obračunski temelj, kot za kršitev iz (navadne) malomarnosti.

16. Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Zato določbe SS 2006, ki kažejo na morebitni drugačni namen tožeče stranke na eni strani, in še drugih skleniteljev tega sporazuma na drugi strani (4., 6. in 12. člen SS 2006), ne morejo vplivati ne na višino zahtevkov iz neupravičene obogatitve, ne na višino zahtevkov na temelju civilne kazni.

K odločitvi o dolžnosti mesečnega poročanja

17. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za mesečno poročanje o obsegu javnega priobčevanja fonogramov utemeljilo na neodpravljivi nesklepčnosti tožbe v tem delu.

18. V četrtem odstavku 159. člena ZASP uporabnikom varovanih del, ki ta dela uporabljajo brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, nalaga dolžnost enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. Dolžnost obveščanja je predpisana zaradi nadzora nad eksploatacijo avtorskih del ter uresničevanja materialnih avtorskih upravičenj. Opustitev te dolžnosti je določena kot prekršek sankcioniran z denarno globo (2. točka 1. odstavka 185. člena ZASP).

19. Vendar pa določba četrtega odstavka 159. člena ZASP tožeči stranki ne daje podlage za uveljavljanje civilnopravnega zahtevka, kot ga uveljavlja v tej pravdi. V 1. odstavku 158. člena ZASP je določeno, da uporabnik varovanih del lahko kadarkoli zahteva sklenitev pogodbe, če tega ne stori, pa je dolžan kolektivni organizaciji mesečno poročati o obsegu uporabe varovanih del in plačevati nadomestilo. Uporabniki, ki varovana dela uporabljajo, ne da bi s kolektivno organizacijo sklenili ustrezno pogodbo ter kolektivni organizaciji tudi ne sporočajo podatkov o uporabi varovanih del, ta dela uporabljajo brez dovoljenja in s tem kršijo materialno avtorsko oziroma sorodno pravico. Kršitev avtorske oziroma sorodne pravice pa ima v civilnopravnem smislu za posledico uveljavljanje zahtevkov, ki temeljijo na neupravičeno pridobljeni koristi na strani uporabnika varovanih del in uveljavljanje civilne kazni ali odškodnine po drugem in tretjem odstavku 168. člena ZASP, ne pa naložitve dajatvene obveznosti sporočanja podatkov. Navedeno pravno stališče je bilo že večkrat zavzeto v sodni praksi (na primer: sodbe in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 47/2011, I Cpg 24/2011, I Cpg 115/2011, I Cpg 212/2012).

20. Tudi s sklicevanjem na drugačno odločitev Višjega sodišča v Ljubljani v sodni odločbi I Cp 3199/2011 z dne 15.3.2012 pritožnica ne more uspeti, saj gre za izjemo od sicer uveljavljene sodne prakse, ki pa je sodišče v navedenem primeru sploh ni upoštevalo in razlogov za drugačno odločitev ni ustrezno obrazložilo.

21. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za bodoče mesečno poročanje je pravilna tudi iz razloga, ker sodišče toženi stranki lahko naloži, da opravi določeno dejanje le takrat, ko je ta obveznost zapadla do konca glavne obravnave (prvi odstavek 311. člena ZPP). Obveznost mesečnega poročanja v bodoče pa v času zaključka glavne obravnave še ni zapadla. Preuranjenega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na dejansko stanje, ki v času odločanja še ne obstaja, pa sodišče ne sme meritorno obravnavati.

22. Nesklepčnosti zahtevka na izpolnitev obveznosti tožene stranke do mesečnega poročanja torej ni mogoče odpraviti, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi 4. odstavka 318. člena ZPP in pritožnica s sklicevanjem na bistvene kršitve postopka, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje, ne more uspeti.

Stroški zaradi „neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti tožene stranke po 4. odstavku 159. člena ZASP“

23. Neutemeljena je tudi pritožba tožeče stranke glede zavrnitve zahtevka za povrnitev stroškov, ki so tožeči stranki nastali s terenskim preverjanjem tožene stranke, kot izhajajo iz priloženega stroškovnika podizvajalca, zaradi opustitve zakonske obveznosti poročanja o uporabi del. Tožeči stranki so navedeni stroški nastali, ker je tožeča stranka preverjala, ali tožena stranka izpolnjuje svojo obveznost poročanja, torej so navedeni stroški tožeči stranki nastali v zvezi z opravljanjem nalog, ki so določene v ZASP in ne zaradi konkretnega kršitvenega ravnanja tožene stranke. Odločitev sodišča prve stopnje je glede na povedano tudi v tem delu materialnopravno pravilna. Poleg tega pa mora tožeča stranka del nadomestila uporabnikov za javno priobčitev fonogramov, ki predstavlja njen prihodek, med drugim nameniti tudi za pokrivanje stroškov poslovanja, med katere sodijo tudi stroški, ki jih je tožeča stranka nepravilno opredelila kot svojo premoženjsko škodo (153. člen ZASP).

24. Pritožba je glede na zgoraj navedeno neutemeljena tudi v delu, v katerem se tožeča stranka pritožuje zoper odločitev o pravdnih stroških, kot posledici nepravilne odločitve sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu izpodbijane odločbe.

25. Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe tudi ni zasledilo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

26. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

11.12.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 366/2013
• VSL sodba I Cpg 394/2013
• VSL sodba I Cpg 681/2013