VSL sodba I Cpg 394/2013

Jedro

Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.

Upravičenec do plačila civilne kazni ima na izbiro glede višine odškodnine zahtevati odškodnino po splošnih pravilih o povrnitvi škode ali v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo te vrste.

Obveznost mesečnega poročanja v naprej pa v času zaključka glavne obravnave še ni zapadla in ga zato sodišče prve stopnje ni smelo meritorno obravnavati. Nesklepčnosti zahtevka na izpolnitev obveznosti tožene stranke do mesečnega poročanja torej ni mogoče odpraviti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijani II. in III.b., IV.b. in v V. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi proti izpodbijani VI. točki izreka pa se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu spremeni tako, da se v celoti glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 109,53 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude s plačilom pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15. dnevnega roka dalje do plačila“.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom spremembo tožbe dovolilo (I. točka izreka). Delno je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in sicer na plačilo zapadlega nadomestila za zakonito rabo fonogramov v znesku 210,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska 144,95 EUR tečejo od 13.4.2012 dalje in od zneska 144,95 EUR od 13.4.2012 dalje do plačila (III.a. točka izreka). V preostalem delu glede plačila zahtevanega nadomestila v višini 325,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.4.2012 dalje in od zneska 146,67 EUR od 10.12.2012 dalje do plačila, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III.b. točka izreka).

Hkrati je toženi stranka naložilo plačilo civilne kazni v višini 193,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni do dne plačila (IV.a. točka izreka). V preostalem delu pa je tožbeni zahtevek iz naslova civilne kazni v znesku 489,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni do dne plačila zavrnilo (IV.b. točka izreka).

Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 108,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka za plačilo teh stroškov do dne plačila (VI. točka izreka).

V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek na obveznost mesečnega poročanja tožene stranke o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti (II. točka izreka) in na plačilo zneska 353,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.4.2012 dalje do plačila, kot stroškov terenske kontrole iz naslova zatrjevane odškodninske odgovornosti tožene stranke (V. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni dele sodbe ( II., III.b., IV.b., V. točka izreka) in proti odločitvi o pravdnih stroških (VI. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevkom tožeče stranke ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je plačilo pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba glede glavne stvari (II., III.b., IV.b., V. točka izreka) ni utemeljena, delno je utemeljena glede pravdnih stroškov (VI. točka izreka).

5. Tožeča stranka je organizacija za kolektivno uveljavljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. V tožbi je očitala toženi stranki, da je v gostinskem prostoru v izmeri 31 - 50 m2 od avgusta 2010 do marca 2012 javno predvajala komercialne fonograme tako, da je kršila avtorske pravice. Zoper toženo stranko je uveljavljala različne tožbene zahtevke. Prvostopenjsko sodišče je delno zavrnilo tožbena zahtevka na temelju neupravičene obogatitve in na plačilo civilne kazni ter v celoti glede obveznosti mesečnega poročanja in plačila odškodnine za pridobivanje podatkov za obračunavanje nadomestil. Materialnopravni temelj za delno zavrnitev je bil glede obeh zahtevkov enak. Prvostopenjsko sodišče je uporabilo nižjo tarifo iz Skupnega sporazuma o višini nadomestil (Ur. l. RS, št. 107/2006; v nadaljevanju: SS 2006 in tarifa iz SS 2006) in ne višje Tarife Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov - Ur. l. RS, št. 68/2005, v nadaljevanju T 2005). Ker je uporabilo novejšo in nižjo tarifo, je prej navedenima tožbenima zahtevkoma le delno ugodilo.

Materialnopravni temelj za uveljavljanje zahtevkov

Nadomestilo za javno priobčitev fonogramov

6. Tožena stranka je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča predvajala fonograme v svoji gostinskem prostoru. Avtorsko delo je torej uporabljala. S tem je zanjo nastala obveznost plačila za uporabo fonograma (130. člena ZASP). Tožena stranka ni niti sklenila pogodbe o neizključnem prenosu pravice za uporabo dela niti ni položila zneska, ki ga po tarifi iz SS 2006 zaračunava kolektivna organizacija (158. člen ZASP). Tožena stranka je torej kršila svoje obveznosti, ki jih ima po 130. členu ZASP.

7. Tožeča stranka je v letu 2005 sprejela T 2005. Že v 2. odstavku 1. člena T 2005 je bilo določeno, da kolikor so sklenjeni skupni sporazumi z reprezentativnimi združenji uporabnikov, veljajo tam dogovorjena nadomestila namesto nadomestil iz te Tarife. Na eni strani tožeča stranka, na drugi strani pa Obrtna zbornica Slovenije in Gospodarska zbornica Slovenije (Združenje za turizem in gostinstvo) sta leta 2006 sklenili SS 2006. SS 2006 je sestavljen iz dveh delov, Splošnega (I) in Tarifnega dela (II) in velja za vse uporabnike, ki so člani OZS ali/in ZTG GZS, ravno tako pa velja za vse druge uporabnike, ki priobčujejo javnosti varovana dela zavoda IPF v okviru svoje, s tem sporazumom določene obrtne in/ali obrti podobne dejavnosti ali s tem sporazumom določene gostinske dejavnosti (1. odstavek 5. člena splošnega dela SS 2006). Slednje pomeni, da za toženo stranko velja SS 2006 v celoti, skupaj s tarifnim delom in ne Tarifa 2005.

Tožeča stranka je v pritožbi menila, da bi se za toženo stranko kot kršitelja morala uporabiti T 2005, češ, da zanjo ne morejo veljati nadomestila po tarifnem delu SS 2006, ker ni sklenila pogodbe oziroma ni ravnala v skladu z določilom 2. odstavka 4. člena SS 2006. Takšno pritožbeno materialnopravno mnenje pa ni pravilno. V določilu 4. člena SS 2006 so res urejena razmerja med uporabnikom in tožečo stranko pri sklepanju pogodb oziroma določena domneva o tem, kdaj se šteje, da je „ustrezna pravica prenesena“. Vendar pa (ne)ureditev razmerja med uporabnikom in tožečo stranko v splošnem delu SS 2006 še ne pomeni, da se tarifni del SS 2006, za določitev višine nadomestila, v primeru spora med pravdnima strankama zaradi neplačila nadomestila ne sme uporabiti, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov avtorskih del (iz repertoarja kolektivne organizacije) lahko skleneta skupni sporazum (1. stavek 1. odstavka 157. člena ZASP). Za skupni sporazum je že ZASP določil obvezne sestavine. Skupni sporazum mora med drugim določati tarifo (1. točka 4. odstavka 157. člena ZASP) in pa okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti (3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP).

Skupni sporazum začne veljati za vse istovrstne uporabnike avtorskih del po objavi, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma (1. stavek 6. odstavka 157. člena ZASP). Sodišča so na skupni sporazum vezana (7. odstavek 157. člena ZASP). Skupni sporazum ima torej poseben pravni pomen, ki ga približuje kolektivni pogodbi delovnega prava in pa podzakonskem aktu.

9. Pogodbene stranke skupnega sporazuma so v svojem oblikovanju tarife v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, kolikor se nanaša na tarifo, določen predvsem s 3. točko 4. odstavka 157. člena ZASP. Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“ (tako dobesedno 3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem.

10. Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.

11. Na pravilnost takšnega stališča kaže tudi 2. odstavek 158. člena ZASP, ki se nanaša le na tiste uporabnike del, ki prostovoljno položijo dolgovani znesek. V 2. odstavku 158. člena ZASP je določena le ena sama tarifa, s tem pa izključeni dve različni tarifi. V 2. odstavku 158. člena ZASP pa je pojasnjeno, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se šteje, da je bila pravica prenesena, potem pač ni mogoče govoriti o kršitvi pravice in tudi ni nobenega vsebinskega razloga za morebitno drugačno tarifo od tiste, ki velja za uporabnike sorodnih avtorskih pravic, ki so prostovoljno sklenili pogodbo.

12. Drugi odstavek 168. člena ZASP veže morebitno odškodnino na nadomestilo za zakonito uporabo. S tem, ko sta pogodbeni stranki skupnega sporazum dogovorili tarifo za določeno vrsto uporabnikov, sta posredno določili tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja katere od varovanih pravic. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmeno za uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma.

13. Pritožnikovo stališče, da se v danem primeru uporablja izključno T 2005, ki tudi ni znižana za 30 %, ni pravilno. Takšno zmotno stališče temelji na njenem prepričanju, da lahko tožeča stranka sama, ali v dogovoru s tretjim, določi posebno, najvišjo tarifo za vse tiste uporabnike fonogramov s področja osebne veljavnosti SS 2006, ki kršijo avtorsko pravico.

14. V tej zadevi je bila tožena stranka uporabnik fonogramov, ki pogodbe s tožečo stranko ni sklenila. Tožeča stranka lahko zahteva na temelju neupravičene obogatitve le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po SS 2006. Odločitev prvostopenjskega sodišča je bila torej materialnopravno pravilna (190 in 198. člen Obligacijskega zakonika, OZ).

Civilna kazen

15. Tudi za civilni delikt, in z njim povezano civilno kazen, je pravni temelj torej zakonski. V 1. odstavku 168 člena ZASP je določeno, da veljajo za kršitve splošna pravila o povzročitvi škode, torej 131. in naslednji členi OZ. V 2. odstavku 168. člena ZASP pa je določeno, kako se škoda odmeri. Kršilec je dolžan plačati škodo v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo avtorskega dela (2. odstavek 168. člena ZASP). To je torej najbolj splošno pravilo.

Na 2. odstavek se navezuje 3. odstavek 168. člena ZASP, ki očitno ureja le posebni položaj, v katerem je bila kršena pravica namerno ali iz hude malomarnosti. Tudi v tem primeru je računski temelj (računska osnova) za izračunavanje civilne kazni lahko nadomestilo za uporabo avtorskega dela, le da je lahko povečano za do 200 %. V poštev pa pride le, kot že na podlagi 2. odstavka 168. člena ZASP, nadomestilo za zakonito uporabo. Nobenega razloga namreč ni, da bi za izjemno situacijo, ki nastane zaradi namernega ali iz hude malomarnosti storjenega kršenja pravice, veljal kakšen drug obračunski temelj, kot za kršitev iz (navadne) malomarnosti. Da je zakonodajalec tako tudi hotel, kažeta skoraj enaki besedili 2. in 3. odstavka 168. člena ZASP.

Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Zato določbe SS 2006, ki kažejo na morebitni drugačni namen tožeče stranke na eni strani, in še drugih skleniteljev tega sporazuma na drugi strani (4., 6. in 12. člen SS 2006), ne morejo vplivati ne na višino zahtevkov iz neupravičene obogatitve, ne na višino zahtevkov na temelju civilne kazni.

V določilu 168. člena ZASP je določena možnost uveljavljanja zahtevka na plačilo odškodnine po splošnih pravilih o povzročitvi škode, če ni s tem zakonom drugače določeno. Upravičenec do plačila civilne kazni pa ima na izbiro glede višine odškodnine zahtevati odškodnino po splošnih pravilih o povrnitvi škode ali v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo te vrste. Nadalje je mogoče razlikovanje višine nadomestila glede na vrsto krivde (kršitev pravice je bila namerna ali storjena iz hude malomarnosti). Če pa je premoženjska škoda višja od civilne kazni pa ima upravičenec pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine.

Ureditev v ZASP se pri civilni kazni zgleduje po pogodbeni kazni iz 270. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sestavljajo jo kazensko pravni (povečanje honorarja za do 200% ne glede na nastanek škode) in odškodninski elementi (kršitev pravic, stopnja krivde).(1)

Od odškodnin se davek na dodano vrednost ne obračunava in ne plačuje (2). Odločitev sodišča prve stopnje, da tožeči stranki od prisojenega zneska civilne kazni ne pripada 8,5% DDV, je torej pravilna.

K odločitvi o dolžnosti mesečnega poročanja

16. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na dolžnost mesečnega poročanja o obsegu javnih priobčitev fonogramov zavrnilo zaradi neodpravljive nesklepčnosti (4. odstavek 318. člena ZPP).

17. Tožeča stranka v pritožbi utemeljuje svoje trditvene ugotovitve, da Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) izrecno ne določa, da je uporabnik dolžan s kolektivno organizacijo skleniti pogodbo kljub temu pa je pri javni priobčitvi fonogramov dolžan plačevati primerno nadomestilo (1. odstavek 130. člena ZASP). V takem primeru gre za neupravičeno pridobitev koristi na strani uporabnika varovanih del, katere plačilo upravičenec lahko od uporabnika zahteva na podlagi 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Zaradi kršitve avtorske pravice lahko upravičenec zahteva tudi plačilo civilne kazni ali odškodnino po 2. in 3. odstavku 168. člena ZASP.

18. V 4. odstavku 159. člena ZASP je določeno, da so uporabniki varovanih del, ki ta dela uporabljajo na podlagi ZASP brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, dolžne enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. Dolžnost obveščanja je predpisana zaradi nadzora nad eksplotacijo avtorskih del ter ob uresničevanju materialnih avtorskih upravičenj. Opustitev te dolžnosti je določena kot prekršek, ki se sankcionira z denarno globo (2. točka 1. odstavka 185. člena ZASP). Takšno stališče je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno zavzelo tudi stališče prve stopnje.

19. Ravnanje v nasprotju s tistim, ki ga terja dispozicija (zapoved) norme, pomeni pravno kršitev (dr. Gorazd Kušej, Uvod v pravoznanstvo, PF LJ 1970, stran 133). To lahko pomeni kaznivo dejanje ali prekršek, lahko pa hkrati civilni delikt, seveda, če izpolnjuje tudi znake civilnega delikta (na primer, če s kaznivim dejanjem nastane tudi škoda). Kršitve tistih zapovedi, ki hkrati ne pomenijo civilnih deliktov, sankcionira državni aparat s svojim monopolnim prisiljevanjem (ibidem, stran 139). Vprašanje ali je neporočanje zavezancev iz 4. odstavka 159. člena ZASP sploh sankcionirano kot prekršek, tako kot so sankcionirane nekatere druge kršitve dolžnega ravnanja zavezancev do kolektivnih organizacij (primerjaj 185. člen ZASP) za odločitev o tem delu tožbenega zahtevka ni pomembno. Pravno odločilnega pomena je le odgovor na vprašanje ali določilo četrtega odstavka 159. člena ZASP tožeči stranki daje zahtevek, ki ga lahko uveljavi v pravdnem postopku. Odgovor na to vprašanje pa je, kot je navedeno v nadaljevanju obrazložitve, negativen.

20. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo vse pomembne razloge v 8.točki, s katerimi se sodišče druge stopnje strinja.

21. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za bodoče mesečno poročanje je pravilna tudi zato, ker bi sodišče toženi stranki lahko naložilo, da opravi določeno dejanje le v primeru, če bi njena obveznost zapadla do konca glavne obravnave (prvi odstavek 311. člena ZPP). Obveznost mesečnega poročanja v naprej pa v času zaključka glavne obravnave še ni zapadla in ga zato sodišče prve stopnje ni smelo meritorno obravnavati. Če bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, bi se lahko zgodilo, da bi že dan po izdaji sodbe tožena stranka prenehala priobčevati komercialne fonograme pri opravljanju svoje dejavnosti. Zato tožeče stranke ne bi o ničemer obveščala, čeprav bi bila k temu zavezana na podlagi pravnomočne sodbe.

22. Nesklepčnosti zahtevka na izpolnitev obveznosti tožene stranke do mesečnega poročanja torej ni mogoče odpraviti. Zato je bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi 4. odstavka 318. člena ZPP.

Stroški zaradi „neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti tožene stranke po 4. odstavku 159. člena ZASP“

23. Zahtevek tožeče stranke iz naslova nastalih stroškov, ki naj bi jih utrpela s terenskim preverjanjem, obdelavo podatkov o neodzivnih uporabnikih, pozivanjem in opominjanjem, kot to izhaja iz stroškovnika podizvajalca, ki za tožečo stranko izvaja opravila, povezana z malimi uporabniki, je neločljivo povezan z zahtevkom dolžnostnega ravnanja tožene stranke, ki naj bi bila dolžna tožeči stranki mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti.

24. Te stroške pa je mogoče kvalificirati kot stroške pred pravdo, ki so nastali v zvezi z njeno pripravo, saj jih kot take opredeljuje tudi sama tožeča stranka (prim. točko VII. tožbenih trditev). Če so bili ti stroški potrebni za to, da je tožeča stranka zbrala podatke zaradi preverjanja (neizpolnjevanja toženkinih zakonskih dolžnosti), bi lahko to bili le stroški, ki jih je tožeča stranka imela pred pravdo in bi bilo treba opraviti presojo, ali se ti stroški lahko priznajo ali ne.

Zaradi navedene pravne narave njenega zahtevka, ki ga je treba opredeliti kot zahtevek na plačilo pravdnih stroškov, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da zato, ker tožeča stranka ni uspela z zahtevkom na podlagi določila 4. odstavka 159. člena ZASP, ni upravičena do plačila stroškov, povezanih s tem zahtevkom. Že iz tega razloga njen zahtevek po plačilu teh stroškov na podlagi določila 1. odstavka 154. člena ZPP, ni utemeljen. Poleg tega pa mora tožeča stranka del nadomestila uporabnikov za javno priobčitev fonogramov, ki predstavlja njen prihodek, med drugim nameniti tudi za pokrivanje stroškov poslovanja, med katere sodijo tudi stroški, ki jih je tožeča stranka nepravilno opredelila kot svojo premoženjsko škodo (153. člen ZASP).

O stroških prvo stopenjskega postopka

25. Tožeča stranka je res priglasila pravdne stroške za 69 fotokopij po Tarifni številki 6001 (prav 6000) Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), ki ji pripadajo, vendar v dejansko priloženih fotokopijah v spisu, ki jih sodišče prve stopnje res ni priznalo. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka tožbi priložila 15 fotokopij in je zato upravičena do plačila stroška za 30 fotokopij (15 x 2). Za fotokopiranje je tožeči stranki treba priznati za prvih 30 strani za vsako fotokopijo po 0,15 EUR za stran, torej 4,5 EUR. Tožeči stranki pripada namesto priglašenih (69 X 0,15 EUR = 10,35 EUR), pravilno (30 X 0,15 = 4,50 EUR) stroškov fotokopij. Tožeča stranka je uspela v 23,5 % in ji pripada še 1,05 EUR stroškov.

Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih (ZPreZP) (3) v 1. členu ureja ukrepe za odpravo plačilne nediscipline in se uporablja le v pogodbenih razmerjih med upniki in dolžniki (4). V konkretnem primeru pa je tožbeni zahtevek usmerjen ravno proti toženi stranki, ki pogodbe ni sklenila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke na povrnitev stroškov opominjanja tožene stranke po 11. členu ZPreZP.

Odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških je torej sodišče druge stopnje spremenilo le v delu stroškov za fotokopije (3. točka 365. člena ZPP). Zaradi jasnosti izreka o stroških pa je v izreku naveden znesek pravdnih stroškov, ki v celoti pripada tožeči stranki po spremembi v tej odločbi.

26. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno pomembne pritožbene trditve (1. odstavek 360. člena ZPP).

27. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe tudi ni zasledilo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu kot izhaja iz izreka, potrdilo (353. člen ZPP).

28. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela samo z neznatnim delom zahtevka (2,1 EUR), pa zaradi tega niso nastali posebni stroški, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške.

(1) Primerjaj: M. Trampuž in ostali, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1997, stran 390 .

(2) 13. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. list RS št.102/2012-čistopis besedila), po katerem se med drugim za plačilo odškodnine šteje tudi plačilo pogodbene kazni.

(3) Uradni list 18/2011(velja do 27.7.2012), sedaj ZPreZP-1(Uradni list 57/2012)

(4) 1. člen ZPreZP določa: 1) Ta zakon ureja ukrepe za odpravo plačilne nediscipline. 2) Ta zakon se uporablja za pogodbe, ki so sklenjene med gospodarskimi subjekti ali med gospodarskimi subjekti in javnimi organi, kadar mora ena stranka dobaviti blago ali opraviti storitev (v nadaljnjem besedilu: upnik), druga stranka pa izpolniti denarno obveznost (v nadaljnjem besedilu: dolžnik).

Datum zadnje spremembe:

11.12.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 366/2013
• VSL sodba I Cpg 261/2013
• VSL sodba I Cpg 681/2013