VSK sklep I Cp 804/2005

Jedro

Izjema od načela obligatornosti glavne obravnave v sporih majhne vrednosti je določena v členu 454 ZPP. Sodišče mora pri presoji, kdaj dejansko stanje ni sporno, upoštevati določbo 214. člena ZPP, ki določa, da ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala, dejstev, ki se po zakonu domnevajo in dejstev, ki so splošno znana. Dejstva, na katera sodišče prve stopnje opira svojo materialnopravno odločitev, niso zakonske domneve, ne splošno znana dejstva, niti jih tožena stranka med pravdo ni priznala oziroma navajala enakega dejanskega stanja kot tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zmotno ugotovilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno in je zato izdalo sodbo brez naroka za glavno obravnavo, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka sklep o izvršbi z dne 12.5.2004, in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 33.000,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje.

Zoper sodbo se pritožuje toženec po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da čeprav gre za spor majhne vrednosti, ni bilo pogojev za izdajo sodbe brez glavne obravnave, še manj pa brez izvedbe dokazov, ki jih je tožena stranka predlagala v svoji pravočasno vloženi vlogi z dne 4.4.2005. Če bi sodišče izvedlo le dokaz z vpogledom v pogodbo z dne 21.10.2002, kar je predlagala tudi tožeča stranka, vendar je v spis vložila le naročniško pogodbo in ne pogodbe o prodaji telefonskega aparata z dne 21.10.2002, predlagala pa jo je tožena stranka z dokaznim predlogom poizvedbe glede reklamiranja telefonov za 1 tolar in pogojev, bi ugotovilo, da je tožeča stranka ponujala omenjeni telefon NOKIA 3310 za prodajno ceno 1 SIT in je bil omenjeni telefonski aparat prodan za 1 SIT. Ta aparat namesto 1 SIT ne more biti kar 49.500,00 SIT, kot se navaja v izpodbijani sodbi, saj je bilo naročniško razmerje pravilno in pravočasno odpovedano z obrazložitvijo, da se tožeča stranka ne drži dogovorjenih pogojev. Če bi se izvedli še drugi z vlogo z dne 4.4.2005 predlagani dokazi, bi se ugotovilo, da je tožena stranka obvestila tožečo, da se ji izstavljajo računi za uporabo telefona kljub temu, da je po prvem računu, ki je bil previsok, odstranila kartico in o tem obvestila tožečo stranko. Izpodbijana sodba na eni strani ni izvedla po toženi stranki predlaganih dokazov, na drugi strani pa omenja, da med strankama ni sporno dejansko stanje oziroma ni drugih ovir za izdajo odločbe brez razpisa naroka in se sklicuje na 454. člen ZPP, kar poleg tega, da pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ima za posledico zmotno uporabo materialnega prava, pa tudi kršitev ene temeljnih ustavnih pravic tožene stranke iz 22. člena Ustave. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje, stroške pritožbe pa upošteva kot nadaljnje stroške pravde.

Pritožba je utemeljena.

Preizkus izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) je pokazal, da je sodišče prve stopnje zagrešilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ker je sodbo izdalo brez glavne obravnave, pa bi moralo opraviti glavno obravnavo. Pravilo je, da se sodbo lahko izda samo na glavni obravnavi, izjeme so možne le v zakonsko določenih primerih. Izjema od načela obligatornosti glavne obravnave v sporih majhne vrednosti je določena v členu 454 ZPP, ki določa, da če sodišče po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, brez razpisa naroka izda odločbo o sporu. Sodišče mora pri presoji, kdaj dejansko stanje ni sporno, upoštevati določbo 214. člena ZPP, ki določa, da ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala, dejstev, ki se po zakonu domnevajo in dejstev, ki so splošno znana. Le ta dejstva se lahko štejejo za nesporna, vsa ostala dejstva, ki niso sodno priznana dejstva, ne zakonite domneve, niti splošno znana dejstva, pa so sporna in jih je treba dokazati. Dejstva, na katera sodišče prve stopnje opira svojo materialnopravno odločitev, niso zakonske domneve, ne splošno znana dejstva, niti jih tožena stranka med pravdo ni priznala oziroma navajala enakega dejanskega stanja kot tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zmotno ugotovilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno in je zato izdalo sodbo brez naroka za glavno obravnavo, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj bi moralo opraviti glavno obravnavo, ker ni bila izpolnjena predpostavka za izdajo sodbe brez naroka iz 454. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje (1. odst. 354. člena ZPP) ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da opravi glavno obravnavo in po izvedenem dokaznem postopku odloči o zahtevku.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cpg 89/2004
• VSL sklep I Cp 184/2005
• VSL sklep I Cp 1627/2000