zapri pomoč

pomoč

Za pomoč pri uporabi spletnih strani sodstva se obrnite na:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Več informacij o piškotkih na sodisce.si


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

VS033495

Vrsta:Stališča in pravna mnenja
Država:Slovenija
Datum sprejema:18.06.1996
Datum prenehanja:
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:predkazenski postopek - pooblastila policije v predkazenskem postopku - posredovanje podatkov - poštna pošiljka
Izvor:načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 18.in 19.6.1996
Publikacija:Pravna mnenja VSS 1/96 str.20, obr.
Zveza:ZKP člen 143, 143/1, 148, 148/2, 150, 150/1, URS člen 35, 37
BESEDILO:

ORIGINAL:
Organi za notranje zadeve niso na podlagi 148. člena ZKP upravičeni zahtevati od poštnih delavcev, da jim sporočijo podatke, ki se nanašajo na poštne pošiljke, čeprav ne gre za podatke o vsebini pošiljke, temveč za druge podatke, ki so jih poštni delavci dolžni varovati. Zbiranje teh podatkov je dopustno le na podlagi odločbe sodišča.

Za izsleditev storilcev kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, morajo organi za notranje zadeve v skladu s kriminalistično stroko opraviti določena operativna opravila, za katera jih pooblašča zakon. V ta namen smejo po določbi 2.
odstavka 148. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) tudi zahtevati "potrebna obvestila od oseb". ZKP ne določa, na kaj
vse se lahko nanašajo ta obvestila. Toda iz drugih določb ZKP, pa tudi iz Ustave Republike Slovenije, izhaja, da v primerih, ko gre za pridobivanje takšnih podatkov, s katerimi se posega v ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine, te podatki lahko dobijo samo s privolitvijo tistega, na katerega se nanašajo oziroma na podlagi odločbe sodišča.

Tako morajo imeti organi za notranje zadeve za seznanitev z vsebino telefonskega pogovora ali drugih oblik komuniciranja s tehničnimi sredstvi (1. točka 1. odstavka 150. člena ZKP) pisno odredbo preiskovalnega sodnika, ki jo slednji lahko izda le ob pogojih, določenih v 151. in 152. členu ZKP. Poštne pošiljke, ki jih piše obdolženec ali so naslovljene nanj, lahko odpre le preiskovalni sodnik ob pogojih iz 223. člena ZKP. Po določbi 143. člena ZKP je upravljalec zbirke podatkov dolžan te podatke - tudi brez privolitve tistega, na katerega se ti podatki nanašajo - sporočiti sodišču, če so ti podatki sodišču neizogibno potrebni za kazenski postopek.

Kot sporno pa se je v praksi pojavilo vprašanje, ali so na podlagi omenjenega splošnega pooblastila po 2. odstavku 148. člena ZKP organi za notranje zadeve pooblaščeni, da od delavcev pošte zahtevajo posredovanje določenih podatkov, ki se ne nanašajo na samo vsebino poštne pošiljke, temveč na druge podatke, ki so lahko pomembni za odkritje kaznivega dejanja in storilca, kot so na primer: podatki o naslovniku ali pošiljatelju poštne pošiljke, podatki o času oddaje ali sprejema pošiljke, številu pošiljk, njihovi obliki in teži, podatki o klicanih telefonskih številkah, času klicev, dolžini pogovorov in podobno. Tudi za te podatke je namreč po 8. členu Zakona o poštnih, telegrafskih in telefonskih storitvah (Uradni list SFRJ, št. 2/86) - ki se smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije - poštnim delavcem prepovedano, da jih sporočajo neupravičenim osebam. Postavlja se torej vprašanje ali so organi za notranje zadeve zgolj na podlagi določbe 2. odstavka 148. člena ZKP upravičeni, da zahtevajo te podatke od poštnih delavcev, ali pa lahko te podatke dobijo le na podlagi odločbe sodišča.

Po določbi 2. točke 2. odstavka 8. člena citiranega (zveznega) Zakona o poštnih, telegrafskih in telefonskih storitvah je za navedene podatke zagotovljena enaka nedotakljivost tajnosti poštnih pošiljk, kot je zagotovljena za samo vsebino poštnih pošiljk. Ni moč trditi, da ta določba zakona nekdanje SFRJ nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije (tudi predlog novega zakona o poštnih storitvah, ki je že v parlamentarni proceduri, ima enako določbo). Po samem zakonu se torej tajnost pisem in drugih poštnih pošiljk nanaša ne samo na njihovo vsebino, temveč tudi na določene druge podatke, ki so v zvezi s poštnimi pošiljkami. Te druge podatke zakon šteje za tako pomembne, da jih glede varovanja njihove tajnosti izenačuje z vsebino pisma oziroma poštne pošiljke. Zato v širšem pomenu pojem tajnosti pisem in drugih poštnih pošiljk vključuje tudi takšne druge podatke, ki so v
zvezi s poštnimi pošiljkami. Iz tega sledi zaključek, da se lahko za potrebe kazenskega postopka v te druge podatke poseže le ob pogojih in po postopku, ki so z zakonom predpisani za poseg v tajnost pisem in drugih občil.

Po določbi 35. člena Ustave je vsakomur zagotovljeno varstvo njegove zasebnosti. Po določbi 37. člena Ustave pa je zagotovljena tajnost pisem in drugih občil. Samo zakon lahko predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstvo tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države. Ustava torej določa za poseg v nedotakljivost človekove zasebnosti iz 35. člena enake pogoje kot za poseg v pravico do varstva tajnosti pisem in drugih občil iz 37. člena Ustave, saj je v bistvu kršitev tajnosti pisem samo specifična oblika neupravičenega posega v človekovo zasebnost. Ustava ne določa, kaj vse spada pod "pravico do
zasebnosti". To je stvar zakonske ureditve in sodne prakse, vključno s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je v več svojih odločbah zavzelo stališče, kdaj gre za nedopusten poseg v človekovo pravico do zasebnosti, ki jo zagotavlja v svojem 8. členu Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, mednarodne pogodbe št. 7/94). Obravnavani drugi podatki, ki so v zvezi s poštnimi pošiljkami, so, kot je bilo že rečeno, po zakonu o poštnih, telegrafskih in telefonskih storitvah izenačeni s podatki, ki se nanašajo na vsebino poštnih pošiljk. Gre namreč za podatke, ki so tudi po svoji naravi takšni, da se z njihovim sporočanjem oziroma njihovo pribavo posega v človekovo zasebnost. V tem smislu je na primer tudi Evropsko sodišče (v zadevi Malone) zavzelo stališče, da je vodenje registra klicanih telefonskih številk in njihovo posredovanje policiji brez soglasja prizadete osebe neupravičen poseg v zasebnost.

Varstveni objekt kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil po 150. členu Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ) je samo vsebina tajnosti pisem in drugih pošiljk ne pa tudi obravnavani drugi podatki. Ta določba KZ se torej nanaša samo na tajnost pisem v najožjem pomenu te besede. Toda to še ne pomeni, da drugi neupravičeni posegi v človekovo zasebnost niso kaznivo dejanje. Tako bi sporočanje drugih podatkov v zvezi s poštnimi pošiljkami lahko pomenilo kaznivo dejanje neupravičene izdaje poklicne skrivnosti po 153. členu KZ. Tudi to govori proti stališču, da bi lahko - brez odločbe sodišča - organi za notranje zadeve zahtevali obravnavane podatke od delavcev pošte.

Iz povedanega izhaja, da ne glede ali sporne podatke štejemo kot podatke, za katere je zagotovljeno varstvo tajnosti pisem in drugih občil v širšem pomenu besede, ali kot podatke, s katerimi se posega v človekovo zasebnost, teh podatkov organi za notranje zadeve ne morejo zahtevati od pošte zgolj na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 148. člena ZKP, temveč le na podlagi odločbe sodišča. Ker pa ZKP pridobivanja teh drugih podatkov ni posebej uredil, bi sodišče lahko takšno odločbo izdalo le na podlagi smiselne uporabe 143. člena ZKP ali v okviru ukrepa iz 1. točke 1. odstavka 150. člena ZKP (kot oblika nadzorstva komuniciranja s tehničnimi sredstvi), oziroma na podlagi neposredne uporabe določbe 37. člena Ustave.



Šteje se, da podpisnik soglaša s podpisanim.
Subscribens consentire subscriptis censetur.