Sodba I Up 1379/2005

Jedro

Če je iz prosilčeve prošnje za azil očitno, da ni utemeljena, kar je tudi v primeru, ko je iz nje očitno, da prosilcu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu uveljavljenega pravnega standarda, se zavrne v tako imenovanem pospešenem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB 1, Uradni list RS, št. 134/03 in 86/05 - odl. U. S.) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.9.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker je ugotovila, da mu v njegovi izvorni državi očitno ne grozi preganjanje, ter odločila da mora Republiko Slovenijo zapustiti v roku 24 ur od pravnomočno končanega azilnega postopka.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke in razlogom, ki jih je zanjo navedla. Tudi samo je menilo, da glede na tožnikove navedbe v prošnji za azil, da je izvorno državo zapustil zaradi tega, ker ni želel služiti vojaškega roka in da bi bil zaradi izogibanja služenju vojaške obveznosti zaprt za najmanj 15 let in bi bil v zaporu mučen, in glede na poročilo Notranjega ministrstva Velike Britanije iz aprila 2005, iz katerega izhaja, da se po turškem kazenskem zakonu res kaznuje izogibanje služenju vojaškega roka in dezerterstvo v mirnem času, vendar je najvišja predpisana zaporna kazen tri leta, tožnikove izjave niso verodostojne in ne izkazujejo utemeljenega subjektivnega strahu pred preganjanjem, kot ga določa Ženevska konvencija in ki se je kot pravni standard uveljavilo v upravno-sodni praksi. Prvostopno sodišče je pojasnilo tudi, zakaj v obravnavanem primeru ni opravilo glavne obravnave, čeprav jo je tožnik v tožbi zahteval.

Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnik pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnih predpisov. Meni, da sodišče, glede na to, da ni opravilo glavne obravnave in ga ni zaslišalo, ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Navaja, da je bil prisiljen zapustiti izvorno državo, ker bi moral na služenje vojaškega roka, vojake pa v Turčiji mučijo in silijo k težkemu delu. Oblast ga šteje za dezerterja in bi dobil zaporno kazen najmanj 15 let in bi ga v zaporu mučili. Če bi ga sodišče zaslišalo, bi se dejansko stanje razjasnilo do te mere, da bi se lahko ugotovilo, da bi bilo življenje tožnika v primeru ponovne vrnitve v izvorno državo ogroženo, ter da bi bil po vsej verjetnosti likvidiran. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in naloži prvostopnemu sodišču ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

Tudi po presoji pritožbenega sodišča so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odločanje tožene stranke v tako imenovanem pospešenem postopku, in sicer na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tožena stranka je namreč iz tožnikove prošnje za azil in s primerjavo okoliščin, ki jih v prošnji navaja za razlog za zapustitev izvorne države, s poročilom Notranjega ministrstva Velike Britanije iz aprila 2005, pravilno ugotovila, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. To je preganjanje v smislu pravnega standarda, ki se je na podlagi knjige Zakon o statusu begunca (avtor James C. Hathaway) in Direktive sveta Evropske Unije o minimalnih standardih za klasifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in vsebina priznane zaščite, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 (Uradni list EU, št. L 304/12 z dne 3.9.2004, v nadaljevanju Direktiva) ter Priročnika UNCHR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca izoblikoval v upravno-sodni praksi v Republiki Sloveniji. V smislu navedenega je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic s strani državnih organov oziroma drugih, zoper katere država preganjancu ne nudi ustrezne zaščite. Za takšno preganjanje se tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more šteti zakonska obveza, ki velja v tožnikovi izvorni državi, namreč obvezno služenje vojaškega roka in zagrožena zaporna kazen za izogibanje služenju vojaškega roka in dezerterstva v mirnem času, to je najvišja predpisana zaporna kazen tri leta, kot je to po podatkih spisov določeno v kazenskem zakonu v Turčiji. Tudi pritožbeno sodišče namreč glede na objektivno poročilo Notranjega ministrstva Velike Britanije iz aprila 2005, katerega ugotovitvam tožnik niti ne ugovarja, ne more šteti tožnikovih izjav, da je iz izvorne države pobegnil zaradi izogibanja služenju vojaškega roka in pred kaznijo, ki mu zaradi tega grozi, to je najmanj 15 let zaporne kazni, pri čemer bi bil v zaporu mučen, ni moglo šteti za verodostojne. Dejstvo, da se hoče izogniti služenju vojaškega roka, ki je po zakonu obvezno, in so za izogibanje predpisane sankcije, ki pa tudi po presoji pritožbenega sodišča niso nerazumno hude, tudi po presoji pritožbenega sodišča niso razlogi za utemeljen strah pred preganjenjem v izvorni državi v smislu ZAzil.

Pritožbeno sodišče tudi meni, da prvostopno sodišče s tem, ko je odločalo na seji in ne po opravljeni glavni obravnavi, kot je to predlagal tožnik, ni napravilo absolutne bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, saj neoprava glavne obravnave v obravnavanem primeru ne bi mogla vplivati na odločitev (4. odstavek 72. člena ZUS). V obravnavanem primeru gre namreč za presojo zakonitosti upravnega akta tožene stranke, izdanega v pospešenem postopku, pri čemer se tak postopek opravi le, če je že iz prosilčeve prošnje za azil očitno, da je ta neutemeljena, med drugim tudi, če iz nje ne izhaja, da bi mu v izvorni državi grozilo preganjanje (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil). Tudi presoja upravnega akta v upravnem sporu je torej praviloma vezana le na presojo okoliščin, ki so bile navedene v prosilčevi vlogi, in okoliščin, ki izhajajo iz objektivnih podatkov o stanju v njegovi izvorni državi, razen, če bi tožnik v tožbi navedel druge okoliščine oziroma druga dejstva in predlagal drugačne dokaze, kot jih je navajal v prošnji za azil. Tega pa tožnik v obravnavanem primeru ni storil. Tožbo in pritožbo je vložil med drugim tudi zaradi napačne oziroma nepopolne ugotovite dejanskega stanja, vendar ni navedel, v čem je dejansko stanje napačno ali nepopolno ugotovljeno in tudi ni navedel drugačnih okoliščin oziroma predlgal dokazov, ki naj bi jih sodišče na obravnavi izvedlo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 923/2006
• Sodba I Up 1247/2006
• Sodba I Up 1115/2006