Sklep II Ips 545/92

Jedro

Če je zapustnik napravil več izvodov oporoke, ki so vsi originali, zadostuje uničenje le nekaterih, če je ugotovljeno, da je bila njegova volja preklicati oporoko. Tudi oporoka v več izvodih je vsebinsko ena oporoka.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je oporoka pok. A. z dne 28.2.1987, neveljavna. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da pokojni ni uničil vseh izvodov oporoke, drugega razloga za njeno neveljavnost pa tožeča stranka ni zatrjevala.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je pritožbeno sodišče napravilo drugačne dokazne zaključke kot prvostopno sodišče. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pokojni ni mogel napraviti nove oporoke, ker je bil telesno močno oslabljen in ga je prehitela smrt, sodišče druge stopnje pa je z drugačnimi zaključki preseglo svoje pristojnosti in s tem bistveno kršilo določbe ZPP. Stališče sodišča druge stopnje je tudi sicer nesprejemljivo. Zapustnik je jasno pokazal, da svojo oporoko v korist tožene stranke preklicuje. Pri tem ne more biti odločilno, da ni uspel priti do tistega izvoda oporoke, ki je ostal v posesti tožencev in ki ga nista hotela izročiti. Zapustnik je hotel napraviti drugo oporoko na sodišču, česar pa zaradi telesne oslabelosti ni več mogel storiti. Z drugačnim stališčem je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Ne glede na to pa bi bila tožnikom s takšno odločitvijo storjena velika krivica. Zapustnik je tožencema brez razloga zapustil veliko premoženje. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdi ter toženi stranki naloži v plačilo vse pravdne stroške tožeče stranke.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP). Predlaga, da jo sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Revizija je utemeljena.

Po 99. členu zakona o dedovanju (ZD) lahko oporočitelj prekliče pisno oporoko tudi tako, da jo uniči.

Ali je bila oporoka v konkretnem primeru uničena ali ne, je najpogosteje dejansko vprašanje. Če oporoke ni več, ker je fizično ni več, potem je praviloma uničena. Toda uničenje oporoke je tudi izraz volje. Oporočitelj hoče, da oporoke ni več. Vsebinsko gre za način preklica. V 99. členu ZD je to posebej poudarjeno. Zato preklica ni, če do uničenja pride slučajno, brez volje preklicati oporoko. Po 77. členu ZD ima po naključju ali z dejanjem koga drugega uničena oporoka učinek veljavne oporoke. To pomeni, da je pri fizičnem uničenju bistvenega pomena ugotovitev, ali je oporočitelj hotel oporoko uničiti. Vprašanje ali je bila oporoka uničena ali ne, je torej deloma tudi pravno vprašanje.

Ko oporočitelj napravi več izvodov oporoke, ki so po naravi vsi originali (vsi izpolnjujejo pogoje za veljavnost pisne oporoke pred pričami in so po vsebini enaki), je bistveno predvsem to, da je zapustnik v tem primeru izrazil eno samo poslednjo voljo in s tem dejansko (vsebinsko) napravil eno samo oporoko. To dejstvo je potrebno upoštevati tudi pri razsoji o tem, ali je zapustnik potem to oporoko uničil ali ne.

Do uničenja posameznih izvodov oporoke lahko pride na več načinov. Če je zapustnik tisti, ki uniči le nekatere med njimi, sta razloga najpogosteje dva. Prvi je ta, da oporočitelj v nekem trenutku uniči "odvečne" izvode, ker je poskrbel za varno hrambo svoje oporoke. V tem primeru seveda ne gre za uničenje oporoke.

Drugi razlog pa je ta, da oporočitelj želi oporoko uničiti, vendar mu drugi izvodi (originali) v tistem trenutku niso dosegljivi. Med strankami ni sporno, da je zapustnik uničil dva od treh izvodov oporoke. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je oporočitelj s svojim ravnanjem pri prvi tožnici jasno izrazil svojo voljo, da želi oporoko uničiti in da je s tem dejanjem oporoko ne glede na to, da obstaja še en izvod, preklical. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev podprlo še z naslednjimi ugotovitvami: da je zapustnik že dan po zapisu oporoke zahteval dva izvoda nazaj zato, da ju bo raztrgal, da ju je potem res uničil, da toženca do smrti pokojnika zanj nista skrbela, da sta uživala njegova zemljišča tako, da sta še naprej plačevala najemnino ter da se sama nista štela za dediča, temveč sta se želela poplačati za trud na drug način (6. stran sodbe sodišča prve stopnje).

Sodišče druge stopnje na pritožbo tožencev navedenih dejstev ni presojalo, ker je uničenje oporoke, napravljene v več izvodih, materialnopravno drugače presojalo. Kot pravno odločilni za uničenje takšne oporoke je štelo le dejstvi, da niso bili uničeni vsi izvodi ter da je zapustnik imel še dovolj časa za pravno veljaven preklic oporoke. Uničenje le dveh izvodov bi lahko imelo takšen učinek le, če bi pokojnik napravil novo oporoko ali obstoječo pisno preklical. Ker tega ni storil, je oporoka še vedno veljavna.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje kljub zahtevku, ki se glasi na ugotovitev, da je oporoka neveljavna, materialno pravo zmotno uporabilo. Za razsojo v tem sporu je bistveno vprašanje, ali je zapustnik hotel oporoko, ki je bila sestavljena v treh enakovrednih izvodih, uničiti ali ne in ali je to voljo pokazal na enega od načinov, ki takšno odločitev povsem razvidno izražajo. Sodišče prve stopnje je voljo zapustnika ugotavljalo z vsemi razpoložljivimi dokazi. Ko je ugotovilo, da je bila zapustnikova volja jasna in da jo je tudi nedvoumno pokazal ter da sta njegovo voljo po uničenju oporoke razumela tudi toženca, je tožbenemu zahtevku ugodilo, čeprav je ostal en izvod še cel. Sodišče druge stopnje pa je pritožbi tožencev ugodilo, ne da bi se ukvarjalo z vsemi, na prvi stopnji ugotovljenimi dejstvi, ki so bila za ugotovitev zapustnikove volje odločilnega pomena. Zaradi drugačne uporabe materialnega prava prvostopne sodbe ni preizkusilo v celoti. Ker pa je za odločitev prav zapustnikova volja ob uničenju dveh izvodov oporoke odločilna, je na drugi stopnji zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Revizijsko sodišče je zato moralo drugostopno sodbo razveljaviti (2. odstavek 395. člena ZPP). Sodišče druge stopnje bo moralo pri ponovnem reševanju pritožbe preizkusiti prvostopno sodbo v celoti, zlasti pa odgovoriti na vsa pravno odločilna vprašanja, ki zadevajo voljo zapustnika ob uničenju dveh izvodov oporoke. Preizkusiti bo moralo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje in odgovoriti na vprašanje ali se je zapustnik res premislil, ali ga je res postalo sram in je zato naslednji dan šel k svojima otrokoma (1. in 4. tožeči stranki) ter tam izrazil svojo voljo, da bo premoženje zapustil tožnikom, to pa na ta način, da je vrgel njemu dosegljiva izvoda oporoke v ogenj. V tem kontekstu bo moralo preizkusiti tudi ugotovitve o izjavah zapustnika, da bo šel na sodišče ter o ravnanju tožencev po tem dogodku. Šele nato bo lahko razsodilo ali je pritožba tožene stranke utemeljena ali ne.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je torej podan. Revizijsko sodišče pa ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je ugotovitve o pokojnikovem zdravstvenem stanju in njegovih namenih iz prvostopne sodbe pravilno povzelo, le da jim je zaradi drugačne uporabe materialnega prava dalo drugačno težo.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 598/2000
• VSL sodba I Cp 3225/2015
• Sodba in sklep II Ips 5/2006