Sodba II Ips 544/92

Jedro

Zakonec, ki se ni strinjal z razpolaganjem skupne stvari, lahko po 52. členu ZZZDR zahteva razveljavitev pogodbe, sklenjene med drugim zakoncem in tretjo osebo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 22.400,00 SIT, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Ugotovilo je, da je kupoprodajna pogodba, ki sta jo sklenila toženca za osebni avtomobil, neveljavna, ter da sta toženca dolžna tožeči povrniti njene pravdne stroške. Tožbeni zahtevek na izročitev listine o nakupu vozila pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu zavrnilo in tožečo stranko obsodilo na plačilo pravdnih stroškov tožene stranke na prvi in drugi stopnji.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko ni ugotovilo, da je sporna pogodba neveljavna. Drugi toženec v času nakupa ni bil v dobri veri, tožnica pa tudi ni dala soglasja za prodajo. Poleg tega sta toženca v pogodbi navedla ceno v protivrednosti 6000 DEM, čeprav je bila stvar vsaj trikrat več vredna. Takšno ravnanje je v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava in morale. Zato sporna pogodba ne more biti veljavna. Tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa jo spremeni in potrdi odločitev prvostopnega sodišča ter tožnici prisodi tudi vse stroške postopka.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Tožeča stranka v reviziji utemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče druge stopnje je napačno uporabilo zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Zmotno je menilo, da zakonec, ki ni dal soglasja za prodajo skupne stvari, nima obligacijskopravnega zahtevka na razveljavitev pogodbe, sklenjene med njegovim zakoncem in tretjo osebo.

Če en zakonec s pogodbo razpolaga s posamezno stvarjo skupnega premoženja, in sicer brez soglasja drugega zakonca, gre za ravnanje v nasprotju s 1. odstavkom 52. člena ZZZDR. Po tej določbi zakonca skupno premoženje upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno. Za skupno gospodarjenje in razpolaganje gre tedaj, ko zakonca nastopata skupaj, pa tudi tedaj, ko navzven nastopa le eden od njiju, vendar s soglasjem in ob upoštevanju koristi drugega.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvi toženec stvar prodal brez soglasja tožnice. Pred sporno prodajo se torej prvi toženec s tožnico ni sporazumel o (skupnem) razpolaganju s stvarjo, ki sodi v skupno premoženje. S tem je kršil 52. člen ZZZDR. To pa pomeni, da bi sklenjena pogodba tožnico zavezovala le, če bi jo pozneje odobrila. Ker je ni, jo je kot neveljavno lahko izpodbijala. Prav to je tožnica s svojo tožbo tudi storila.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke na razveljavitev sklenjene pogodbe ugodilo. Pri tem se je pravilno sklicevalo na 52. člen ZZZDR. Pravilno pa je tudi ravnalo, ko je razveljavilo pogodbo v celoti in ne le glede 1/2 prodane stvari. Toda pri tem se je zmotno sklicevalo na 54. člen ZZZDR in zmotno menilo, da je sporna pogodba nična.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je s 54. členom ZZZDR uzakonjena prepoved razpolaganja z nedoločenim deležem na skupnem premoženju, ne pa razpolaganje s posamezno stvarjo, ki sodi v skupno premoženje zakoncev. Varnost pravnega prometa je narekovala ureditev, ki pod določenimi pogoji dovoljuje razpolaganje s posamezno stvarjo, ki sicer sodi v skupno premoženje, vendar tako, da obenem varuje zakonca, ki se s takšnim razpolaganjem ni strinjal. Pogodba, sklenjena v nasprotju z 52. členom ZZZDR je torej le izpodbojna, ne pa nična. Izpodbojna pa je v celoti, če zakonca deležev na skupnem premoženju še nista določila oz. razdružitvenega postopka še nista sprožila. Razpolaganje s posamezno stvarjo iz skupnega premoženja namreč ne more biti razlog za ugotavljanje celotnega skupnega premoženja in deležev na njem kot predhodnega vprašanja, če stranki tega nista posebej zahtevali oz. se s tem strinjali. Namen postopka za razveljavitev pogodbe je vrnitev v prejšnje stanje, ki naj šele omogoči postopek za ugotavljanje deležev in kasnejšo delitev skupnega premoženja. Razlog za razveljavitev pogodbe kot celote je torej prav tako v 52. in ne v 54. členu ZZZDR. Razlogi v drugostopni sodbi, ki zadevajo vprašanje ničnosti sporne pogodbe, so zato pravilni.

Sodišče druge stopnje pa ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je ugotovilo, da tožeča stranka nima aktivne legitimacije za izpodbijanje pogodbe. Pri tem se to sodišče napačno sklicuje na 112. člen ZOR. ZZZDR je v razmerju do ZOR specialni predpis in kot takšnega ga je treba uporabiti za razmerja, ki nastanejo z razpolaganjem s stvarmi skupnega premoženja zakoncev.

Glede napotitve tožnice na uveljavitev stvarnopravnega zahtevka na vrnitev stvari od nedobrovernega posestnika (37. in 43. člen ZTLR) pa revizijsko sodišče ugotavlja naslednje: Stvarnopravno varstvo ima skupni lastnik tedaj, ko so za to izpolnjeni pogoji. Pogosto bo to tudi v primeru, ko bo šlo za razpolaganje s stvarjo skupnega premoženja. Toda v tej pravdi sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili (in to v postopku tudi ni bilo sporno), da je tožnica prodano stvar že vzela nazaj v svojo posest. Tako je varstvo, ki bi ga imela kot skupni lastnik, že realizirala (če ne celo prekoračila). Drugi toženec pa je avtomobil registriral na svoje ime in je zoper tožnico vložil tožbeni zahtevek na izročitev stvari. Če pogodba ni nična in če tudi ni sporazumno ali po samem zakonu razdrta, jo je potrebno izpodbijati s tožbo, kar je tožnica tudi storila.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče reviziji ugodilo. Ker je odločitev na prvi stopnji v obsegu, v katerem jo je tožena stranka izpodbijala v pritožbi, pravilna, sodišče druge stopnje pa jo je spremenilo na podlagi 4. točke 373. člena ZPP, je revizijsko sodišče potem ko je ugotovilo, da so ugotovljena vsa za razsojo odločilna dejstva (morebitna prenizka cena za to odločitev ni pomembna), drugostopno sodbo spremenilo. Na podlagi 1. odstavka 395. člena ZPP jo je spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Ker je tožeča stranka z revizijo uspela, je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 166. člena ZPP moralo odločiti o stroških vsega postopka.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 446/98
• Sodba II Ips 351/98
• Sodba II Ips 355/2003