Sklep II Ips 541/92

Jedro

Ko je sodišče ugotovilo, da gre za nedoločen zahtevek, je pravilno ravnalo, ko je tožečo stranko pozvalo, da tožbo dopolni. Tožeča stranka se je na poziv odzvala tako, da je sodišču poslala vlogo, v kateri je svoje zahteve še bolj zameglila. Sodišče prve stopnje je na to pravilno uporabilo 4. odstavek 109. člena ZPP in tožbo zavrglo, sodišče druge stopnje pa to odločitev kot pravilno potrdilo.

Opustitev vrnitve bi bila lahko pomembna le v primeru, če bi sodišče štelo prvotno vlogo za umaknjeno. Toda sodišče ni odločalo o umiku, temveč o zavrženju prispele in po mnenju tožeče stranke dopolnjene vloge (tožbe).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožeče stranke in tožečo stranko obsodilo na plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopni sklep potrdilo. Sodišči sta oprli svojo odločitev na 4. odstavek 109. člena ZPP.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog po 385. členu ZPP. V reviziji trdi, da bi sodišče lahko ravnalo po 109. členu le, če bi nepopolno vlogo vrnilo stranki v dopolnitev. O umiku bi bilo mogoče govoriti šele, če tožnica take vrnjene vloge ne bi v roku popravila in vrnila sodišču. Iz spisa izhaja, da vloga tožeči stranki ni bila nikoli vrnjena. Zgolj poziv, da naj stranka vlogo precizira, ne opravičuje sodišče, da jo zavrže. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je to storilo, tej napaki pa se je pridružilo tudi sodišče druge stopnje. Zato tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče oba sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvenih kršitev določb ZPP, ki naj bi jih po zatrjevanju tožeče stranke zagrešili sodišči prve in druge stopnje, sodišči nista storili.

Tožeča stranka je vložila tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala ugotovitev deleža na "vrednosti adaptacij" v nepremičnino. Svoj zahtevek je opredelila kot stvarnopravni zahtevek. Ugotovitev (solastninskega) deleža pa je mogoče zahtevati le na individualno določeni stvari (nepremičnini, v katero so bila vlaganja izvršena), kar adaptacija sama po sebi ni. Ker tožeča stranka svojih vlaganj tudi ni izrazila v denarju in s tem tudi ni postavila obligacijskopravnega zahtevka, je ostal njen zahtevek nedoločen in sodišče o njem ni moglo odločati.

Ko je sodišče ugotovilo, da gre za nedoločen zahtevek, je pravilno ravnalo, ko je tožečo stranko pozvalo, da tožbo dopolni. Tožeča stranka se je na poziv odzvala tako, da je sodišču poslala vlogo, v kateri je svoje zahteve še bolj zameglila. Sodišče prve stopnje je na to pravilno uporabilo 4. odstavek 109. člena ZPP in tožbo zavrglo, sodišče druge stopnje pa to odločitev kot pravilno potrdilo.

Bistvena kršitev ZPP je bila po mnenju tožeče stranke storjena s tem, ko sodišče nepopolne vloge tožeči stranki ni vrnilo. Toda tožeča stranka je na poziv sodišča poslala novo vlogo. S tem je postala prvotna vloga za odločanje nepomembna in vprašanje njene vrnitve ali nevrnitve brezpredmetno. Opustitev vrnitve bi bila lahko pomembna le v primeru, če bi sodišče štelo prvotno vlogo za umaknjeno. Toda sodišče ni odločalo o umiku, temveč o zavrženju prispele in po mnenju tožeče stranke dopolnjene vloge (tožbe). Četudi torej sodišče prvotne vloge tožeči stranki ni vrnilo, s tem ni storilo nobene bistvene kršitve ZPP.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen v zvezi s 4. odstavkom 400. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Ip 3205/2011
• Sklep I Up 580/2008
• Sodba U 291/95-4