Sodba II Ips 445/2006

Jedro

Napak oporočiteljičine volje v pomenu določbe prvega odstavka 60. člena ZD ob napravi oporoke sodišči prve in druge stopnje resda nista ugotovili; vendar to ni v nikakršni opreki z ugotovitvijo sodišč prve in druge stopnje o okrnjenosti voljne komponente oporočiteljičine sposobnosti za razsojanje v pomenu določb prvega in drugega odstavka 59. člena ZD, ki se presoja glede na osebna stanja oporočitelja (ne pa glede na učinke zunanjih dejavnikov v pomenu določb 60. člena istega zakona).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnikov in razsodilo, da je neveljavna pisna oporoka pred pričami oporočiteljice G. Š., sestavljena v odvetniški pisarni odvetnika S. G. 13.3.1998, s katero je oporočiteljica vse svoje premoženje zapustila tožencu, svoja otroka – tožnika pa razdedinila. Tako je odločilo na podlagi ugotovitve, da je bila oporočiteljica (rojena 6.2.1914 in umrla 16.9.2001, ki se je 6.6.1998 poročila z 32 let mlajšim tožencem) zaradi psihomotorne epilepsije in njenih posledic za osebnost, epileptične psihoze in delne demence bolezensko spremenjena in zaradi nekritičnosti in sugestibilnosti ob sestavi oporoke ni bila sposobna za razsojanje in ni mogla svobodno oblikovati svoje volje; štelo je, da je oporočiteljica ob testiranju sicer posedovala intelektualno komponento sposobnosti za razsojanje, ne pa tudi voljne komponente.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo, s katero jo izpodbija (po njegovih navedbah) iz vseh revizijskih razlogov. V reviziji domala dobesedno ponovljeno niza vse svoje trditve in stališča, ki jih je že predstavil v dosedanjem postopku, vendar nanje po njegovem mnenju praktično ni dobil odgovora – tudi ne v razlogih sodbe sodišča druge stopnje, ki jih dojema le kot ponavljanje že v sodbi sodišča prve stopnje vsebovanih razlogov. Meni, da je odločitev o neveljavnosti oporoke, kljub ugotovitvi oporočiteljičine sposobnosti napraviti oporoko, arbitrarna in protiustavna, glede na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 370/83 pa tudi obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Če je bila oporočiteljica v tolikšni meri razsodna, da je bila sposobna napraviti oporoko (pri njej izrecno ugotovljena neokrnjena intelektualna komponenta razsodnosti) in če njeno testiranje po izrecnih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje ni bilo obremenjeno z grožnjo, silo, zvijačo oziroma zmoto, je po mnenju toženca oporoka veljavna; drugačna odločitev, izpodbijana z revizijo, naj bi zatorej bila oporečna tako s procesnopravnega kot tudi z materialnopravnega vidika, saj tožnika nista uspela dokazati nobenega od zatrjevanih razlogov za neveljavnost oporoke, izrek pravnomočne sodbe pa nasprotuje njenim razlogom. Sicer pa je po slednjih razlog za neveljavnost oporoke pomanjkanje voljne komponente v oporočiteljičinem razpolaganju za primer smrti, odsotnost katere v tožbi sploh ni bila zatrjevana. To pomeni, da je bilo odločeno izven okvira v tožbi ponudene trditvene podlage; a tudi če bi sodišče v trditvah tožnikov imelo podlago za to, kar opredeljuje kot „voljno komponento“, bi moralo upoštevati določbo prvega odstavka 60. člena Zakona o dedovanju, po kateri je podana odsotnost volje oporočitelja le, če je bil z grožnjo ali silo prisiljen napraviti oporoko, ali če jo je napravil zaradi zvijače ali ker je bil v zmoti – česar pa sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili. Toženec predlaga razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Neutemeljen je revizijski očitek, da je izpodbijana pravnomočna odločitev oprta na dejansko in pravno podlago zunaj trditvene podlage tožeče stranke, saj sta tožnika izpodbijala oporoko tudi (in predvsem) na podlagi določbe drugega odstavka 59. člena Zakona o dedovanju (ZD) in ne le na podlagi določbe prvega odstavka 60. člena istega zakona. Napak oporočiteljičine volje v pomenu določbe prvega odstavka 60. člena ZD ob napravi oporoke sodišči prve in druge stopnje resda nista ugotovili; vendar to ni v nikakršni opreki z ugotovitvijo sodišč prve in druge stopnje o okrnjenosti voljne komponente oporočiteljičine sposobnosti za razsojanje v pomenu določb prvega in drugega odstavka 59. člena ZD, ki se presoja glede na osebna stanja oporočitelja (ne pa glede na učinke zunanjih dejavnikov v pomenu določb 60. člena istega zakona). Materialnopravno pravilno je namreč stališče sodišč prve in druge stopnje, da je pogoj za oporočno sposobnost nujno kumulativna prisotnost obeh sestavin (intelektualne in voljne) oporočiteljeve sposobnosti za razsojanje; ta je podana, če oporočitelj (1.) zmore pravilno dojeti pomen oporoke in njene (pravne) posledice (t.i. intelektualna sestavina kot sposobnost, obstoj katere je bil pri oporočiteljici v obravnavanem primeru ugotovljen) in če je (2.) zmožen ravnati v skladu s tem dojemanjem, torej zmožen izraziti svojo pravo voljo (t.i. voljna sestavina). Glede slednje pa sta sodišči prve in druge stopnje v obravnavanem primeru za oporočiteljico ugotovili, da je bila v času testiranja zaradi psihomotorne epilepsije in njenih posledic za osebnost, epileptične psihoze in delne demence bolezensko spremenjena do stopnje nekritičnosti in sugestibilnosti v tolikšni meri, da ni mogla svobodno oblikovati svoje volje in da je torej odsotnost nujno potrebne voljne komponente pri njej odraz bolezenskega stanja in okoliščin biološke narave. Gre za dejanske ugotovitve v pravnomočni sodbi, ki jih v postopku z revizijo ni mogoče uspešno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP) in kar velja glede na vsebino revizijskih navedb tako za toženčevo grajo dokazne ocene, izpodbijane s poudarki na iz celotnega konteksta iztrganih pasusih mnenja izvedenca psihiatra in njihovem prikrojevanju toženčevim intencijam, kot tudi za sprenevedavo prikazovanje nekonsistentnosti v pravnomočni sodbi ugotovljenih dejstev s pomočjo navidezno konstruiranih procesnih kršitev. Brezplodno pa bi končno bilo tudi še ugibanje o namenu toženca, ki ga hoče doseči s ponovnim prepisovanjem sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 370/83 v reviziji, saj v tem postopku izpodbijana pravnomočna odločitev ni v nikakršni opreki z njo; zaradi boljše primerljivosti pa bi toženca kazalo napotiti na že zavzeto stališče o upoštevnih sestavinah oporočiteljeve razsodnosti kot pogoja za oporočno sposobnost v sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 596/2004.

Po obrazloženem se tako izkaže, da je bilo treba toženčevo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti. Odločitev o zavrnitvi revizije zajema tudi temu ustrezno odločitev o toženčevih stroških postopka z revizijo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 419/2014
• VSRS sodba II Ips 198/2015
• Sodba II Ips 658/92