Sodba II Ips 271/2008

Jedro

Ugotovljeno je bilo tudi, da sta se pravdni stranki izrecno dogovorili za daritev (in ne za drugačno razpolaganje) gostilne, zato med njima ni bilo nesporazuma o naravi pogodbe ali o predmetu in tako situacija po določbi 63. člena ZOR ni nastala. Revidentka tudi nima prav, da bi moralo biti v darilni pogodbi izrecno zapisan razlog daritve, saj to ni bistvena sestavina darilne pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila predmet darilne pogodbe z dne 2.8.2000 nekdanja parc. št. 284/3 k.o. ..., v zemljiško knjigo vpisana kot stavbišče v izmeri 760 m2 in sadovnjak 90 m2 v vložek št. 63 k.o. ..., ki je bila z odločbo Geodetske uprave RS št. ... z dne 9.11.2001 ukinjena in sedaj v naravi obsega poslovno stavbo, gostilno J. v izmeri 197 m2, pokrito teraso 44 m2, tlakovano dvorišče 202 m2, netlakovano dvorišče 346 m2, lopo 5 m2, vse na sedanji parc. št. 287/1 k.o. ... ter tlakovano dvorišče 7 m2, netlakovano dvorišče 20 m2 in gospodarsko poslopje 9 m2, vse na sedanji parc. št. 287/3 k.o. ... Toženka je na svoje stroške dolžna dovoliti geometrsko parcelacijo, ki bo vzpostavila meje nekdanje parc. št. 284/3 k.o. ..., na podlagi katere bo iz delov sedanjih parc. št. 287/1 in 287/3 k.o. ... nastala nova parcela ter zanjo tožnici izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino. Odločilo je tudi, da je toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 453.846 SIT.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča toženka izpodbija z revizijo. Navaja, da nikjer v darilni pogodbi ni bilo izrecno zapisano, da se podarja gostilna. V kolikor bi se pravdni stranki o tem zares sporazumeli, bi morali to izrecno zapisati v pogodbi, sicer ne bi bilo pravno upoštevno. Da toženka ni podarila gostilne, je potrdil tudi izvedenec V. P., katerega izvedensko mnenje sta nižji sodišči napačno ocenili. Napačna je ocena nižjih sodišč, da je neresnična izpoved toženke o tem, da v sporni pogodbi gostinski lokal ni bil zajet. Toženka tega ni zatrjevala, pač pa, da tožnici ni podarila gostinskega lokala. Da gostinskega lokala ni podarila, je jasno tudi iz aneksa k darilni pogodbi. Cenitveno poročilo, na katerega se sklicujeta nižji sodišči, je bilo izdelano 24.11.2000, torej tri mesece po sklenitvi darilne pogodbe, zato je napačen zaključek nižjih sodišč, da je bilo darilo izvedeno na podlagi cenitvenega poročila, oziroma da je zaradi tega toženka vedela, da je predmet darilne pogodbe gostilna. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z zemljiškoknjižnimi izpiski z dne 21.2.2002. Očita tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker naj bi bili zaključki nižjih sodišč v nasprotju z listinami in izpovedbo toženke. Napačno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v 47. členu določa, da je pogodba, katere predmet je nedoločen ali nedoločljiv, nična, prav tako pa je pogodba nična tudi, če ni podlage (52. člen ZOR). Če je med strankama nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi oz. predmetu, pa pogodba ne nastane (63. člen ZOR). Pomen vseh navedenih določil in drugega odstavka 28. člena ZOR, ki določa, da mora biti izjava volje svobodna in resna, kažejo na to, da mora sodišče v primerih razlaganja spornih določil pogodb ugotoviti voljo pogodbenikov, pri čemer je treba po določbah 101. člena ZOR nejasna določila v neodplačni pogodbi razlagati v smislu, ki je manj težak za dolžnika oziroma iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti v skladu z načeli obligacijskega prava (drugi odstavek 99. člena ZOR). V konkretnem primeru ob sklenitvi darilne pogodbe na strani toženke ni obstajala prava volja za sklenitev darilne pogodbe glede gostilne.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski odločbi z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski odločbi. Med omejene razloge izpodbijanja spada tudi prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP, po katerem z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so v revizijski fazi postopka stranke in sodišče vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in so prestala preizkus na pritožbeni stopnji. Revizijskih trditev, ki tem dejstvom ugovarjajo, jih dopolnjujejo, presegajo, predrugačijo ali kakorkoli obhajajo (npr. da gostilna ni bila predmet darilne pogodbe z dne 2.8.2000, da sta nižji sodišči napačno razumeli mnenje izvedenca geodetske stroke V. P. in izpovedbo toženke, da je cenitveno poročilo z dne 24.11.2000 brez teže, saj je bilo izdelano tri mesece po sklenitvi darilne pogodbe, itd.), revizijsko sodišče ne sme obravnavati. Neutemeljeni so tudi očitki glede protispisnosti, saj z njimi revidentka dejansko graja dokazno oceno nižjih sodišč. Pritožbeno sodišče se je opredelilo tudi do vseh relevantnih pritožbenih navedb toženke.

Odločitev je materialnopravno pravilna. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da sta pravdni stranki dne 2.8.2000 sklenili darilno pogodbo, s katero je toženka tožnici podarila parcelo št. 284/3, v zemljiški knjigi vpisano kot stavbišče v izmeri 760 m2 in sadovnjak 90 m2 v vložek št. 63 k.o. ..., kar v naravi predstavlja objekt, v katerem je gostinski lokal J., z zemljiščem okrog tega objekta (razen 5 m2 prizidka te gostilne, ki sega čez mejo na sosednjo parcelo), da pa izvedba te pogodbe v zemljiški knjigi zaradi vmesne prenumeracije(1) ni bila mogoča. Razlog za takšno toženkino ravnanje je bil predvsem strah, da bi tožnica gostilno, za katero je toženka delala 20 let, prodala. Revizijski očitki, da predmet darilne pogodbe ni bil določen oziroma določljiv, kar bi imelo za posledico ničnost po določbah 47. člena ZOR, tako niso utemeljeni. Ugotovljeno je bilo tudi, da sta se pravdni stranki izrecno dogovorili za daritev (in ne za drugačno razpolaganje) gostilne, zato med njima ni bilo nesporazuma o naravi pogodbe ali o predmetu in tako situacija po določbi 63. člena ZOR ni nastala. Revidentka tudi nima prav, da bi moralo biti v darilni pogodbi izrecno zapisan razlog daritve, saj to ni bistvena sestavina darilne pogodbe.(2) Izjava volje o daritvi je bila podana in zapisana in so nasprotne revizijske navedbe v nasprotju z ugotovitvami nižjih sodišč. Dejstvo, da je bila nepremičnina v darilni pogodbi označena s parcelno številko, in ni bilo izrecno zapisano, da gre za gostilno, ob ugotovitvi, da sta se pogodbeni stranki pred zapisom darilne pogodbe sporazumeli prav o daritvi gostilne, ne pomeni, da je pogodba zaradi tega nejasna, zaradi česar bi bilo treba uporabiti interpretacijsko določbo 101. člena ZOR. Za razlago pogodb je namreč uveljavljena teorije volje, s katero se v primeru spornosti pogodbenih določil lahko korigira in dopolnjuje razlaga, do katere bi prišli le s preučevanjem tega, kako se volja kaže v izjavi.(3)

Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženkino revizijo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

-----.-----

Op. št. (1): Parc. št. 284/3 k.o. ... je bila razdeljena v parc. št. 284/4, 287/1, 287/2 in 287/3, vse k.o. ... Op. št. (2): Primerjaj Plavšak, N., Juhart, M. in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 465. Op. št. (3): Glej sklep VS RS, opr. št. III Ips 54/2002.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 1/2003
• VSL sodba I Cp 2117/2010
• Sodba II Ips 145/2003