Sodba II Ips 101/2006

Jedro

Zaradi majhne medsebojne oddaljenosti ob nastopu nevarne situacije prvotožencu ni mogoče očitati, da je zaradi neskrbnosti nanjo reagiral nekoliko prepozno in napačno, čeprav se reakcija za nazaj kaže kot objektivno slabša od vožnje naravnost in zaviranja. Navedeno pa v ničemer ne relativizira ugotovitve, ki je odločilna: da je prvotoženec napačno reagiral na nevarno situacijo, ki jo je povzročil tožnik. Protipravnost ravnanja je treba vedno obravnavati v povezavi z krivdo, ki je v konkretnem primeru na prvotoženčevi strani ni. Tudi vzročno zvezo je treba presojati celovito. In v konkretnem primeru takšna presoja ne more temeljiti zgolj na dejstvu, da je voznik tovornjaka zapeljal v levo in da je prišlo do trčenja na voznem pasu voznika avtomobila, pač pa tudi na ugotovitvi, da je prvotoženec, ki je do tedaj vozil popolnoma v skladu s prometnimi predpisi, v levo zapeljal zato, ker je tako reagiral na nevarno situacijo, ki jo je povzročil tožnik. Pravno relevanten vzrok tožnikove škode je zato prav njegovo lastno ravnanje.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne.

Reviziji toženih strank se ugodi. Sodba drugostopenjskega sodišča se v delu, s katerim je bilo ugodeno pritožbi tožnika proti sodbi prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da se pritožba zavrne tudi v tem delu in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik mora toženima strankama povrniti 1.677,40 EUR (401.972 SIT) stroškov pritožbenega in revizijskega postopka v 15 dneh.

Obrazložitev

Tožnik M. E. kot voznik osebnega avtomobila in prvotoženec S. S. kot voznik tovornega vozila, zavarovanega pri drugotoženi zavarovalnici, sta bila udeležena v prometni nesreči, ki se je pripetila 20.5.1997 v Podplatu. Tožnik je v trčenju utrpel premoženjsko in nepremoženjsko škodo in je s tožbo zahteval odškodnino zanjo. Prvostopenjsko sodišče je njegov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker je presodilo, da je za škodo odgovoren tožnik sam. Drugostopenjsko sodišče je o temelju odločilo drugače: tožnikovi pritožbi je delno ugodilo in toženi stranki z vmesno sodbo zavezalo, da mu morata plačati polovico odškodnine za pretrpljeno škodo, v preostalem je pritožbo zavrnilo (tožnik je namreč uveljavljal, da sta za njegovo škodo v celoti odgovorni toženi stranki) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v odločitev o višini odškodnine.

Sodbo drugostopenjskega sodišča z revizijama izpodbijajo tožnik ter obe toženi stranki.

Tožnik uveljavlja vse revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP). Meni, da vmesno sodbo lahko izda samo sodišče prve stopnje, ker je sicer strankam vzeta možnost pritožbe. Sodišče druge stopnje je z izdajo vmesne sodbe kršilo določbe 315. in 358. člena ZPP. Nadalje trdi, da se delna ugoditev pritožbi in delna zavrnitev pritožbe tožnika ter izdaja vmesne sodbe med seboj pojmovno izključujejo, da je izrek vmesne sodbe nejasen, nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju ter da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, predvsem o točki trčenja in o vzročni zvezi med ravnanjem voznika tovornjaka in tožnikovo škodo. Obširno pojasnjuje svoje prepričanje o protipravnosti ravnanja voznika tovornjaka in kot popolnoma protispisen označuje zaključek, da naj bi sam „rahlo izsiljeval prednost“, trdi, da gre za pravni standard in pritožbenemu sodišču očita, da vsebine tega pravdnega standarda ni pojasnilo. Zato izpodbijana vmesna sodba sploh nima razlogov o tem, ali je tožnik prednost izsilil ali ne in poudarja, da njemu ni mogoče očitati nikakršnega protipravnega ravnanja. Zaradi zapisa v izpodbijani sodbi, da je „tožnik rahlo izsilil prednost, vendar ne v tolikšni meri, da bi se moral voznik tovornjaka umikati v levo; kljub rahlemu izsiljevanju tožnika je v končni fazi povzročil trčenje voznik tovornjaka z neracionalnim reagiranjem in z nepotrebno vožnjo na nasprotni vozni pas, čeprav je imel voznik tovornjaka, kljub rahlemu izsiljevanju tožnika kar dve možnosti preprečiti trčenje: z vožnjo naravnost ali s takojšnjim zaviranjem“, je prepričan o tem, da za nastalo škodo ni niti soodgovoren. Zaključi z grajo izvedenskega mnenja cestnoprometne stroke, češ da to ni napravljeno na podlagi „resničnega stanja stvari“, ampak na podlagi netočne skice, saj cesti v križišču ležita pod drugačnim kotom, kot je bil upoštevan, to pa je odločilno za izračun relevantnih dolžinskih in časovnih razdalj.

Toženi stranki sodbo pritožbenega sodišča v zase neugodnem delu izpodbijata zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Povzemata dejanske ugotovitve, na katerih sodba temelji ter posebej izpostavljata ugotovitev, da je voznik tovornjaka začel zavijati na levi vozni pas takrat, ko je bilo vozilo tožnika na njegovem voznem pasu ter da zaradi zaviranja in usmerjenosti tovornjaka v levo z volanom tovornjaka ni mogel manevrirati. Zato je sodba, da sta za nezgodo odgovorna oba udeleženca po enakih delih, napačna. Drugostopenjsko sodišče prvotožencu ne očita, da bi bilo njegovo ravnanje protipravno oziroma nedopustno. Očita mu le domnevno neracionalno reagiranje in nepotrebno zavijanje na nasprotni vozni pas, s čemer naj bi prispeval k nastanku nesreče. Takšen način ugotavljanja njegove sokrivde je zmoten: 178. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR) temelji na krivdni odgovornosti. Podani morajo biti vsi elementi civilnega delikta, ravnanju prvotoženca pa ni mogoče pripisati protipravnosti ravno zato, ker je na levo začel zavijati zato, ker je bil na njegovem voznem pasu tožnik s svojim osebnim avtomobilom. Bistveno je še, da je voznik tovornjaka vozil po prednosti cesti v okviru predpisane hitrosti, na nastalo kritično situacijo, ki jo je povzročil tožnik, pa je reagiral na način, na kakršnega bi reagiral vsak normalno skrben voznik. Pavšalna ocena pritožbenega sodišča o njegovi neracionalni reakciji in nepotrebni vožnji na nasprotni vozni pas ne more imeti materialnopravne teže in ne more biti podlaga za ugotovitev prvotoženčeve sokrivde. Tudi vzročne zveze med ravnanjem voznika tovornjaka in tožnikovo škodo ni. Če se tožnik ne bi odločil za protipredpisno in nevarno vključevanje z neprednostne na prednostno cesto, do nezgode sploh ne bi prišlo. Vzrok škode je izključno v tožnikovem ravnanju.

Revizija tožnika je bila vročena toženima strankama, revizija toženih strank pa tožniku, obe reviziji pa sta bili poslani Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Tožnikova revizija je neutemeljena, revizija toženih strank pa je utemeljena.

Pravna podlaga za ugotavljanje odškodninske odgovornosti je v konkretnem primeru glede na čas nastanka škodnega dogodka določba 178. člena ZOR, po kateri se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti; če je krivda obojestranska, pa odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je drugostopenjsko sprejelo kot pravilne (ker sicer sodbe ne bi moglo spremeniti – 358. člen ZPP) so dokončne in je revizijsko sodišče zaradi izrecne prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz tretjega odstavka 370. člena ZPP nanje vezano. Zato so neupoštevne vse tiste tožnikove revizijske trditve, s katerimi graja zaključke o odločilnih dejstvih ali oceno dokazov, na katerih ti zaključki temeljijo (na primer oceno mnenja izvedenca dr. P.).

Ugotovljeno je, da je prvotoženec tovornjak vozil po prednostni cesti Pečica – Tekačevo pravilno po desni strani s hitrostjo 57 km/h ob omejitvi hitrosti na 60 km/h. Tožnik se je z osebnim avtomobilom tej cesti približeval po neprednostni cesti iz smeri Mestinja. Pred križiščem je ustavil, nato pa zapeljal na prednostno cesto v levo, to je v smer, iz katere mu je nasproti vozil tovornjak. Ko je tožnik avtomobil zapeljal na vozni pas tovornjaka, je bil ta oddaljen 47 m, ko je avto v celoti zasedel tovornjakov vozni pas, pa 29 m. Ko sta bili vozili med seboj oddaljeni 24 m in je bil avtomobil še vedno na tovornjakovem voznem pasu, je voznik tovornjaka, ki je zaviral, zavil v levo na nasprotni vozni pas. Zaradi zaviranja in usmerjenosti tovornjaka v levo, voznik z volanom ni mogel več učinkovito manevrirati in sta tovornjak in osebni avto trčila na avtomobilistovem voznem pasu.

Način avtomobilistove vožnje z neprednostne na prednostno cesto sta obe nižji sodišči ovrednotili kot izsiljevanje prednosti, le da sta mu pripisali različen pomen (prvostopenjsko odločilnega, drugostopenjsko pa nekoliko manjšega) pri ugotavljanju vzroka trčenja: drugostopenjsko sodišče je namreč menilo, da sta vzroka trčenja „rahlo“ izsiljevanje prednosti avtomobilista in vožnja tovornjaka po nasprotnem voznem pasu in (v manjši meri) prepozno zaviranje; vzroka na strani obeh udeležencev prometne nesreče je glede na vsebino izpodbijane sodbe očitno ocenilo kot enakovredna.

Toda v konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je prvotoženec pred nastopom nevarne situacije tovornjak vozil pravilno po svoji desni strani in s hitrostjo, nižjo od najvišje dovoljene, torej povsem skladno s predpisi; z zavijanjem v levo na nasprotni vozni pas je reagiral na nevarnost, ki jo je s tem, ko je z neprednostne zapeljal na prednostno cesto, ne da bi ga pred tem pustil mimo, čeprav je vozil po prednostni cesti, povzročil prav tožnik. Takšen način vožnje, izsiljevanje prednosti, predstavlja eno hujših kršitev cestno prometnih predpisov. Matematični izračun oziroma časovno potna analiza je sicer pokazala, da bi lahko trčenje preprečila v prvi vrsti tožnik, pa tudi voznik tovornjaka, če ne bi zavil v levo in če bi prej pričel z zaviranjem. Vendar pa ravnanja prvotoženca ni mogoče opredeliti kot krivdnega: ko je prednji del avtomobila zapeljal na njegov vozni pas, je bil od njega oddaljen 47 m, ko je avtomobil njegov vozni pas zasedel v celoti, pa 29 m. Res je, da bi v primeru, če bi takoj pričel z zaviranjem in bi še nadalje vozil po svojem voznem pasu, tožnik odpeljal mimo brez trčenja. Toda zaradi majhne medsebojne oddaljenosti ob nastopu nevarne situacije prvotožencu ni mogoče očitati, da je zaradi neskrbnosti nanjo reagiral nekoliko prepozno in napačno, čeprav se reakcija za nazaj kaže kot objektivno slabša od vožnje naravnost in zaviranja. Navedeno pa v ničemer ne relativizira ugotovitve, ki je odločilna: da je prvotoženec napačno reagiral na nevarno situacijo, ki jo je povzročil tožnik. Protipravnost ravnanja je treba vedno obravnavati v povezavi z krivdo, ki je v konkretnem primeru na prvotoženčevi strani ni. Tudi vzročno zvezo je treba presojati celovito. In v konkretnem primeru takšna presoja ne more temeljiti zgolj na dejstvu, da je voznik tovornjaka zapeljal v levo in da je prišlo do trčenja na voznem pasu voznika avtomobila, pač pa tudi na ugotovitvi, da je prvotoženec, ki je do tedaj vozil popolnoma v skladu s prometnimi predpisi, v levo zapeljal zato, ker je tako reagiral na nevarno situacijo, ki jo je povzročil tožnik. Pravno relevanten vzrok tožnikove škode je zato prav njegovo lastno ravnanje. Zato je presoja drugostopenjskega sodišča, da morata toženi stranki tožniku plačati odškodnino za polovico škode, ki jo je utrpel zaradi škodnega dogodka, materialnopravno zmotna.

Iz razlogov, ki so pojasnjeni zgoraj, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo kot neutemeljeno v celoti zavrnilo, reviziji toženih strank pa je ugodilo tako, da je ponovno vzpostavilo materialnopravno pravilno sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP). Ker je vmesno sodbo, ki jo je izdalo drugostopenjsko sodišče, odpravilo, se mu ni bilo treba ukvarjati s presojo utemeljenosti tožnikovih očitkov o procesnih kršitvah, s katerimi naj bi bila obremenjena.

Obe tožnikovi pravni sredstvi sta bili neuspešni. Zato mora toženima strankama (poleg stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, ki so odmerjeni s sodbo prvostopenjskega sodišča) povrniti še stroške pritožbenega in revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Dejansko utrpljene in potrebne stroške toženih strank v postopku s pravnimi sredstvi je revizijsko sodišče odmerilo skladno z odvetniško in taksno tarifo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 898/2008
• VSL sodba II Cp 628/2009
• Sodba II Ips 118/2000