Sodba in sklep II Ips 70/2006

Jedro

Ustaljeno stališče sodne prakse je, da mokre stopnice same po sebi niso nevarna stvar. Lahko bi v posamičnem primeru postale nevarne zaradi specifičnih konkretnih okoliščin, vendar dejanske ugotovitve v tej pravdni zadevi takega zaključka ne omogočajo.

Ponovno vračanje na zatrjevano drug vzrok tožnikovega padca, ki ni bil uveljavljan v pritožbi, pomeni tako imenovano preskakovanje pravnih sredstev in je zato neupoštevno.

Izrek

Revizija proti odločitvi o premoženjski škodi se zavrže, v ostalem pa zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je 19.6.2000 poškodoval pri padcu po stopnicah, ker je bila po njegovih trditvah zadnja stopnica polita s tekočino, najverjetneje z vodo. Zahteval je plačilo 2.850.000 SIT (sedaj 11.892,84 EUR) odškodnine za nepremoženjsko škodo in 200.000 SIT (sedaj 834,58 EUR) za premoženjsko škodo. Za škodo naj bi objektivno in krivdno odgovarjal toženkin zavarovanec. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaradi določenih razlik v izpovedi tožnika in priče ocenilo, da tožnikova izpoved o poteku škodnega dogodka ni verodostojna. V drugem sklopu razlogov pa se je ukvarjalo z vprašanjem, ali so tudi sicer (zatrjevano) mokre stopnice nevarna stvar in glede na konkretno ugotovljene okoliščine odgovorilo negativno. Dogodek je pripisalo tožnikovi nepazljivosti. Tudi krivdna odgovornost ni podana, saj toženkinemu zavarovancu ni mogoče očitati nobenega nedopustnega ravnanja. Zato je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritrdilo je drugemu sklopu razlogov prvostopenjskega sodišča in poudarilo ustaljeno sodno prakso, da mokre stopnice same po sebi niso nevarna stvar, ugotovljene značilnosti konkretnih stopnic pa tudi niso take, da bi utemeljevale drugačno presojo niti o objektivni niti o krivdni odgovornosti. Zato je zavrnilo kot pravno nepomembne pritožbene trditve glede prvega sklopa razlogov prvostopenjske sodbe o razhajanjih med izpovedbama tožnika in priče.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge, predlaga pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Po povzemanju razlogov obeh sodb najprej zatrjuje, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do dela pričine izpovedi o tem, da je do zdrsov oziroma padcev, vsaj lažjih, na teh stopnicah že prihajalo. Tožnik je utemeljeno zatrjeval, da je stopnišče precej strmo, stopnice pa so ozke, saj ne sprejmejo celotne površine podplata, ter o tem predlagal izvedenca ustrezne stroke. Ta naj bi strokovno ugotavljal obstoj dejanske podlage za presojo obeh vrst odgovornosti, kamor spada tudi ocena zdrsnosti na konkretni površini, saj je zdrsnost na različnih podlagah različna. Tožnik zatrjuje, da sodišče ni prepričljivo obrazložilo, zakaj ni upoštevalo navedb priče, ni podalo prepričljivih razlogov za svojo odločitev, češ da naj bi bilo splošno znano dejstvo o razliki med možnostjo zdrsa na mokri tkanini in na drugih površinah. Ker je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zaslišanje priče in izvedenca, pritožbeno sodišče pa ni utemeljilo, zakaj so razlogi prvostopenjskega sodišča sprejemljivi, je bilo kršeno tako procesno kot materialno pravo, posledično pa nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija glede odločitve o premoženjski škodi ni dovoljena, glede odločitve o nepremoženjski škodi pa ni utemeljena.

O nedovoljenem delu revizije:

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja. Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB3) je dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 4.172,92 EUR (prej 1.000.000 SIT). Če tožnik zoper toženca uveljavlja več zahtevkov, katerih podlaga je različna, je treba skladno z drugim odstavkom 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP pravico do revizije presojati po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in za premoženjsko škodo imata različno dejansko in pravno podlago. Ker tožnik za premoženjsko škodo zahteva plačilo zneska 834,58 EUR (prej 200.000 SIT), revizija v tem delu ni dovoljena.

O neutemeljenem delu revizije:

Nevarna stvar je po določbi drugega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78 in naslednji, v zvezi s prehodno določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika) tista, od katere izvira večja nevarnost za okolico. Gre za pravni standard, katerega vsebino napolnjuje sodišče v konkretnih življenjskih primerih. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč, da je v sodni praksi v podobnih primerih sprejeto ustaljeno stališče, da mokre stopnice same po sebi niso nevarna stvar. Lahko bi v posamičnem primeru postale nevarne zaradi specifičnih konkretnih okoliščin, vendar dejanske ugotovitve v tej pravdni zadevi takega zaključka ne omogočajo. Sodišči sta namreč ugotovili, da so bile stopnice, na katerih je padel tožnik, oblepljene s tekstilom, da je bil na njih protizdrsni trak, zaradi varnosti pa je bila ob stopnicah tudi ograja, kar vse je dobro razvidno iz fotografij v spisu. Prvostopenjsko sodišče je tudi poudarilo, da so bile zgrajene v skladu s predpisanimi standardi. Tudi če je bila prva stopnica mokra zaradi polite vode, kot je izpovedal tožnik, ta okoliščina ni povzročila toliko večje zdrsnosti, da bi šlo za nevarno stvar. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da je splošno znana in na življenjske izkušnje oprta ter zato sprejemljiva presoja, da s tekstilom obložene mokre stopnice niso bolj zdrsne (spolzke) od stopnic iz drugih materialov (npr. kamen, linolej itd.). Presoja je lahko kvečjemu obratna. Zanjo sodišče ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja in ni bilo dolžno postaviti „ustreznega“ izvedenca, kot zmotno meni revizija.

Tožnik se v reviziji vrača na trditev iz prvostopenjskega postopka, da so bile stopnice prestrme in preozke za varno hojo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile stopnice zgrajene v skladu s predpisanimi standardi. Tega tožnik v pritožbi ni izpodbijal in tudi ni vztrajal pri trditvi, da naj bi bil vzrok njegovega padca v prestrmih ali preozkih stopnicah. Zato se pritožbeno sodišče s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Po drugem odstavku 350. člena ZPP pritožbeno sodišče preizkuša izpodbijano sodbo v mejah tistih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa pazi le na določene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in pravilno uporabo materialnega prava. Tako je ravnalo tudi v tej zadevi. Z revizijo se izpodbija drugostopenjska sodba. Zato v njej ni mogoče uveljavljati okoliščin izven meja pritožbenega preizkusa. Ponovno vračanje na zatrjevano drug vzrok tožnikovega padca, ki ni bil uveljavljan v pritožbi, pomeni takoimenovano preskakovanje pravnih sredstev in je zato neupoštevno.

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Trditve o neupoštevanju dela izpovedi priče, pomanjkljivih in hkrati neprepričljivih razlogih o tem delu, nepravilni zavrnitvi dokaznih predlogov (priče, izvedenec), pomenijo prav to, torej nedovoljeno uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. S to mislijo zaključi tudi sama revizija. Pod procesni očitek bi bilo mogoče pogojno uvrstiti le revizijsko trditev o pomanjkanju razlogov v pritožbeni sodbi, zakaj so zaključki in stališča prvostopenjskega sodišča sprejemljivi, vendar je očitek neutemeljen. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do vseh tistih pravno pomembnih dejstev in vprašanj, do katerih se je bilo dolžno opredeliti, njegovi razlogi pa so tudi materialnopravno pravilni.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe, ki zajema tudi odločitev o tožnikovih priglašenih revizijskih stroških.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 733/2010
• VSRS Sodba II Ips 17/2019
• Sodba II Ips 297/2011