Sodba in sklep II Ips 821/2005

Jedro

Zaradi kršitve osebnostnih (nepremoženjskih) pravic je mogoče oškodovancu prisoditi odškodnino samo, če se posledice te kršitve manifestirajo v obliki katere od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode (primerjaj Boris Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Obligacijska razmerja II, ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1990, stran 225). Poseg v osebnostne pravice sam po sebi torej v nobenem primeru ni pravno priznana škoda; predstavlja lahko le pravno relevanten vzrok (izvor) duševnih bolečin. Ni namreč relevantno vsakršno duševno trpljenje, pač pa le tisto, ki izvira iz zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti, okrnitve svobode ali pravice osebnosti ter smrti ali posebno hude invalidnosti bližnjega (200. in 201. člena ZOR).

Odgovornost države za škodo, ki jo povzroči državni organ s protipravnim ravnanjem, temelji na določbi prvega odstavka 26. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Pravkar navedena ustavna norma pove, da država odgovarja za škodo, ki jo povzroči njen organ takrat, ko deluje kot oblast. Če te norme ne bi bilo, odgovornosti države za oblastveno ravnanje njenih organov ne bi bilo. Toda čeprav je določba 26. člena URS umeščena v oddelek o temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah, tja umeščene določbe pa se uporabljajo neposredno, jo je treba uporabljati v povezavi s splošnimi pravili odškodninskega prava.

Izrek

Revizija M. K. zoper sodbo in sklep (1. in 2. odstavek izreka) se zavrže.

Revizija ml. K. K. in C. C. proti sklepu (2. odstavek izreka) se zavrže, proti sodbi (1. odstavek izreka izpodbijane odločbe) pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke vseh treh tožnikov, da jim mora tožena stranka plačati odškodnino in sicer prvi tožnici v višini 1.000.000.000 SIT, drugemu tožniku v višini 80.000.000 SIT in tretji tožnici 38.300.000 SIT, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Zavezalo jih je toženi stranki nerazdelno povrniti 255.200 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbo, s katero so takšno sodbo tožniki v celoti izpodbijali, je drugostopenjsko sodišče zavrnilo; s sklepom je zavrnilo tudi pritožbo tožnikov proti sklepoma, s katerima jim je bilo naloženo plačilo sodne takse za tožbo, predlog za odlog plačila pa je bil zavrnjen.

Tožniki sodbo in sklep pritožbenega sodišča izpodbijajo z revizijo. Uveljavljajo revizijske razloge „bistvenih kršitev pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 29/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) pred sodiščem druge stopnje, bistvenih kršitev pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, zlasti še iz 14. točke ter zmotne uporabe materialnega prava“ ter predlagajo razveljavitev izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve drugemu sodniku sodišča prve stopnje v novo sojenje ali razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje le-temu ali spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti, vključno z zavezo toženi stranki tožnikom povrniti pravdne stroške. Povzemajo odločitve obeh nižjih sodišč in podajajo svoje prepričanje o tem, katera dejstva so odločilna (pa so bila nepopolno ali zmotno ugotovljena) in svoje materialnopravno videnje zadeve, ki se ne ujema z naziranjem nižjih sodišč, poleg tega pa zatrjujejo procesne kršitve v postopku pred obema nižjima sodiščema, ki da so bile zagrešene z izključitvijo javnosti glavne obravnave, z opustitvijo zaslišanja prič A. A. in B. B. ter drugega tožnika in tretje tožnice, z napačno oceno izvedenih dokazov, s sprejemom dejanskih zaključkov, ki nasprotujejo listinskim dokazom in drugim nespornim dejstvom in podobno.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (373. člen ZPP).

Revizija M. K. zoper izpodbijana sodbo in sklep (1. in 2. odstavek izreka izpodbijane odločbe) v celoti ter ml. K. K. in C. C. zoper sklep (2. odstavek izreka izpodbijane odločbe) se zavrže.

Po določbi prvega odstavka 384. člena ZPP je mogoče vložiti revizijo samo zoper tisti sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Sklep, ki se nanaša na stroške postopka, ni takšen sklep, zato revizija zoper njega ni dovoljena, nedovoljeno revizijo pa Vrhovno sodišče zavrže (377. člen ZPP). Zato je moralo tako postopati tudi v konkretnem primeru, ko sta tožnici izpodbijali sklep, s katerim je drugostopenjsko sodišče zavrnilo njuno pritožbo zoper sklepa, s katerima je prvostopenjsko odločilo o dolžnosti plačati sodno takso za sodbo in za pritožbo in zavrnilo predlog za odlog plačila sodne takse ter odločilo o višini takse za sodbo.

Revizija M. K. pa je v celoti nedovoljena, ker jo je vložil po pooblaščenki, ki ni odvetnica. Po določbah tretjega in četrtega odstavka 86. člena ZPP namreč lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja procesna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Navedeno ne velja le v primerih, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Glede na to je smela pooblaščenka ml. K. K., ki je hkrati njena zakonita zastopnica in ima opravljen pravniški državni izpit, revizijo vložiti le za prvo tožnico, ne pa tudi za drugega tožnika. Njegova revizija je zato v celoti nedovoljena in jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. čl. ZPP).

Revizija ml. K. K. in C. C. zoper sodbo ni utemeljena.

Splošno pravilo odškodninskega prava je, da vsak povzročitelj sam odgovarja za škodo, ki jo povzroči drugemu. Izjeme veljajo le za tiste primere, ki so z zakonom posebej predpisani, na primer odgovornost staršev za škodo, ki jo povzroči njihov mladoletni otrok, odgovornost delodajalca za škodo, ki jo povzroči delavec na delu ali v zvezi z delom tretji osebi in podobno. Odgovornost države za škodo, ki jo povzroči državni organ s protipravnim ravnanjem, temelji na določbi prvega odstavka 26. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Pravkar navedena ustavna norma pove, da država odgovarja za škodo, ki jo povzroči njen organ takrat, ko deluje kot oblast. Če te norme ne bi bilo, odgovornosti države za oblastveno ravnanje njenih organov ne bi bilo. Toda čeprav je določba 26. člena URS umeščena v oddelek o temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah, tja umeščene določbe pa se uporabljajo neposredno, jo je treba uporabljati v povezavi s splošnimi pravili odškodninskega prava. V konkretnem primeru, ko naj bi škodo povzročili delavka v zemljiški knjigi s prepozno in z napačno vknjižbo pravic prve tožnice ter njej nadrejena vodja zemljiške knjige, predsednica Okrajnega sodišča in pravosodni minister oziroma ministrica, ki da niso ustrezno ukrepali (vsak proti svojemu hierarhično podrejenemu v pravkar navedenem nizu) z opustitvijo preprečitve nastanka škode, takšno splošno pravilo odškodninskega prava predstavlja določba prvega odstavka 172. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR), ki ureja odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Ta določba ne predstavlja samostojne pravne podlage za odgovornost države; njena funkcija je v tem, da ravnanje delavca pravne osebe pripiše pravni osebi.

Da nastane nepogodbeno razmerje odgovornosti za škodo, morajo biti kumulativno izpolnjene vse predpostavke civilnega delikta: 1.) ravnanje mora biti nedopustno (škodljivo dejstvo), 2.) nastati mora (pravno priznana) škoda, 3.) podana mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo in 4.) podana mora biti odgovornost.

Sodišče prve stopnje je tožbena zahtevka revidentk zavrnilo prvenstveno zato, ker škoda, za katero tožniki zahtevajo odškodnino, ni pravno priznana škoda, nato pa tudi zato, ker je sodilo, da ravnanje zgoraj navedenih oseb, za katere bi sicer odgovarjala država, v nasprotju z njunim prepričanjem, ni bilo protipravno, C. C. pa, dodatno, sploh ni aktivno legitimirana. Sodišče druge stopnje je takšno presojo sprejelo kot pravilno.

Zaključki drugostopenjskega sodišča so materialnopravno pravilni. Sodišče lahko odškodnino prisodi samo za tisto škodo, ki je pravno priznana. Čeprav o reviziji M. K. revizijsko sodišče ne more vsebinsko odločati, zaradi jasnosti dejanske podlage spora preostalih dveh revidentk povzema tožbene trditve o okoliščinah oziroma načinu nastanka škode vseh treh. Tožniki so odškodnino zahtevali za škodo, ki so jo utrpeli (kar so v postopku večkrat poudarili) za:

– „čakanje na sklep o zavarovanju parcele št. 2399/32 k.o. ... pred odtujitvijo in obremenitvijo v korist mladoletne stranke – tožnice od 5.8.1998 do 12.12.1998, s čemer je bilo ogroženo varstvo lastninske pravice mladoletne tožnice, – nezakonito samovoljno „podaritev“ parcele št. 2399/55, last tožnika M. K., ki je čakala na vknjižbo po predlogu sklepa z dne 6.8.1998 na njegovo ime, mladoletni K. K. in ustvarjanje zmešnjave v zemljiški knjigi obema strankama v postopku (medtem je parcela mladoletne tožnice K. K. ostala brez zavarovanja pred odtujitvijo in obremenitvijo), – nedopustna ravnanja vodje zemljiške knjige v konkretni zadevi, – nereagiranje predstojnice Okrajnega sodišča v Ljubljani A. A. na urgenco zakonite zastopnice mladoletne tožnice z dne 6.10.1998, – odkrito podporo navedenih nezakonitih relacij v zemljiški knjigi in za opustitev disciplinskih postopkov v zvezi z navedenimi nezakonitostmi zoper referentko D. D. in vodjo zemljiške knjige E. E. s strani predstojnice Okrajnega sodišča v Ljubljani A. A., kot tudi za njeno povezovanje drugačnega položaja mladoletne stranke v postopku, kot ga določajo zakoni, s službo zakonite zastopnice mladoletne stranke na sodišču, – neukrepanje Ministrstva za pravosodje, ministrov T. M. in ministrice B. B. zoper predstojnico Okrajnega sodišča v Ljubljani A. A. v smislu 64. člena Zakona o sodiščih, kot tudi za opustitev uvedbe disciplinskih postopkov zoper njo, kot tudi zaradi opustitve kazenske ovadbe zoper njo in – čakanje na vknjižbo lastninske pravice mladoletne tožnice in tožnika M. K. pri vložku št. 1993 k.o. ... (predlog je bil vložen 6.8.1998, skupaj s predlogom za vknjižbo parcel tožnika M. K. št. 2399/95 in št. 2389/2, sklep o vknjižbi za ti dve parceli je tožnik M. K. prejel že januarja 1999), o njem pa je bilo odločeno šele dne 13.11.2000.“

Škodo, za katero sta zahtevali odškodnino, sta revidentki sami opredelili kot nepremoženjsko. V času, ko je prišlo do ravnanja ali opustitev, ki so po njunem prepričanju protipravni, je veljal ZOR, ki je pravno področje nepremoženjskih škod sistematično urejal; nepremoženjsko škodo je opredelil v 155. členu, ki je določal, da je nepremoženjska škoda povzročitev telesnih bolečin ali duševnih bolečin ali strahu drugemu. Sedaj veljavni Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001, v nadaljnjem besedilu OZ) k navedenim oblikam pravno priznanih nepremoženjskih škod dodaja še novo: okrnitev ugleda pravne osebe. V reviziji tožnici trdita, da so organi slovenskega pravosodnega sistema nedopustno posegli v njune osebnostne pravice oziroma da so prizadeli njuno pravico do osebnega dostojanstva, pravico do svobode in pravico do dobrega imena ter jima resno ogrozili pravno varnost. Toda sama kršitev osebnostnih pravic v slovenskem odškodninskem pravu ni (zadostna) podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Zaradi kršitve osebnostnih (nepremoženjskih) pravic je mogoče oškodovancu prisoditi odškodnino samo, če se posledice te kršitve manifestirajo v obliki katere od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode (primerjaj Boris Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Obligacijska razmerja II, ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1990, stran 225). Poseg v osebnostne pravice sam po sebi torej v nobenem primeru ni pravno priznana škoda; predstavlja lahko le pravno relevanten vzrok (izvor) duševnih bolečin. Ni namreč relevantno vsakršno duševno trpljenje, pač pa le tisto, ki izvira iz zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti, okrnitve svobode ali pravice osebnosti ter smrti ali posebno hude invalidnosti bližnjega (200. in 201. člena ZOR). Trpljenja duševnih bolečin pa, kot pravilno opozarja pritožbeno sodišče, tožnici do zaključka glavne obravnave oziroma do izteka rokov iz 286. člena ZPP sploh nista zatrjevali; šele v pritožbi sta prvikrat navedli, da jima je bil „skažen vsakršen notranji mir, ko sta prejemali uradno pošto z očitno protipravno vsebino, zaradi česar sta bili zaskrbljeni, kaj bo s sicer obče gledano nespornimi premoženjskimi pravicami mladoletne tožnice (in drugo-tožnika)“. Da bi s tem, ko je pravkar povzeto pritožbeno trditev štelo za nedovoljeno pritožbeno novoto, kršilo procesne predpise, se drugostopenjskemu sodišču ne očita.

Tožba je bila tako že od vložitve nesklepčna, saj tožnici dejanskih trditev, s katerimi bi odpravili opisano materialno-pravno pomanjkljivost, nista dopolnili; zato so bili njuni zahtevki neutemeljeni in pravilno zavrnjeni že iz tega razloga. Pomembno je, da nesklepčnost ni posledica iz nezadostnega poznavanja pravnih predpisov revidentk izvirajoče vrzeli v opisu dejanskega stanja (kar bi bilo mogoče odpraviti s skrbnim materialnim procesnim vodstvom), pač pa posledica uveljavljanja odškodnine za škodo, ki ni pravno priznana (česar tudi s skrbnim materialnim procesnim vodstvom ni mogoče odpraviti). In ker škoda, za katero sta tožnici zahtevali odškodnino, ni pravno priznana, elementi civilnega delikta pa morajo biti podani kumulativno, se nižjima sodiščema z vprašanjem protipravnosti sploh ni bilo treba ukvarjati. Zato so nepomembne vse tiste navedbe, ki v reviziji prevladujejo in so namenjene graji presoje, da osebe oziroma inštitucije, za katere odgovarja država in ki naj bi revidentkama povzročile škodo, niso ravnale protipravno. Revizijsko sodišče ne glede na navedeno (predvsem zaradi prizadetosti revidentk in zmotnega razumevanja temeljnih elementov civilnega delikta) pojasnjuje, da je pravilno stališče obeh nižjih sodišč, da ni mogoče vsake pomote, do katere pride v procesu sodnega odločanja, subsumirati pod pravni pojem protipravnosti kot elementa civilnega delikta. Seveda je zaželeno, da bi bilo pomot čim manj. Toda pričakovanje, da do pomote ne bo nikoli prišlo, je nerealno in nerazumno. Nenazadnje je prav zaradi nerazumnosti takšnega pričakovanja zakonodajalec predvidel različne načine odprave pomot (ki so odvisni od vrste in teže pomot) ter jih vgradil v sodne postopke s procesnimi zakoni. Tako je formalne napake (na primer pisne pomote) mogoče odpraviti s popravnimi sklepi, vsebinske napake in procesne kršitve pa predvsem v postopkih z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. V konkretnem primeru so bili opravljeni zemljiškoknjižni vpisi, predlagani v korist prvih dveh tožnikov. Pomota, ki se je pripetila tako, da je bila namesto M. K. kot lastnica pri parceli št. 2399/55 k.o. ... vpisana mladoletna K. K., ni bila storjena v njeno škodo in je bila nesporno odpravljena. Saniralo jo je zemljiškoknjižno sodišče samo. Pri odločanju o predlogu za vknjižbo in pri vknjižbi sami je torej zemljiškoknjižno sodišče sicer res storilo napako, vendar njegovega ravnanja ni mogoče ovrednotiti kot protipravnega v smislu, ki ga materialno pravo daje protipravnosti kot predpostavki civilnega delikta. Nenamerno zagrešena pomota pač po posledicah ne more biti izenačena z namenoma zagrešeno.

Vsi drugi očitki se nanašajo na potek (po prepričanju revidentk predolgega) časa od vložitve zemljiškoknjižnih predlogov do odločitve o njih. V zvezi s tem revizijsko sodišče v celoti sprejema presojo nižjih sodišč o tem, da v obravnavano pravico revidentk ni bilo poseženo; ta presoja je utemeljena z materialnopravno pravilnimi argumenti, narekujejo pa jo dejanske ugotovitve, da zemljiškoknjižno sodišče nikakor ni kršilo vrstnega reda odločanja o zemljiškoknjižnih predlogih v škodo ml. K. K. (nasprotno: odločilo je predčasno in tudi o predlogih M. K. je odločilo v časovnem okviru siceršnjega reševanja drugih zadev).

Dejanskih ugotovitev nižjih sodišč z revizijo, ki je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni odločbi, ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ta prepoved se nanaša tudi na oceno dokazov o relevantnih dejstvih. Zato zmotna dokazna ocena ne predstavlja procesne kršitve, kot zmotno uveljavlja revizija. In tudi kot procesna kršitev opredeljena trditev, da dejanski zaključki nižjih sodišč nasprotujejo listinskim dokazom in nespornim dejstvom, v obravnavani zadevi vsebinsko pomeni v revizijskem postopku nedovoljeno grajo dejanske podlage izpodbijane sodbe.

Končno je materialnopravno pravilno tudi naziranje nižjih sodišč o pomanjkanju aktivne legitimacije C. C.. Sama ni bila predlagateljica oziroma stranka v nobenem od zemljiškoknjižnih postopkov, iz katerih po tožbenih trditvah izhaja domnevna škoda vseh treh tožnikov. V njih je sodelovala le kot zakonita zastopnica mladoletne tožnice. Slednja je (čeprav zastopana po zakoniti zastopnici) samostojna nosilka pravic in obveznosti. Zakonita zastopnica v obravnavanih zemljiškoknjižnih postopkih ni bila prizadeta zaradi kršitve lastnih pravic, krog posrednih oškodovancev, ki so (pod pogojem, da je škoda pravno priznana) upravičeni do odškodnine, pa je ZOR omejil le na točno določene oškodovance, med katere C. C. ne spada (kot posredni oškodovanci so do odškodnine upravičeni ožji družinski člani v primeru smrti svojca ali v primeru posebno težke invalidnosti; primerjaj 201. člen ZOR oziroma 180. člen sedaj veljavnega OZ). Imenovana torej ne bi bila upravičena do odškodnine za škodo, ki jo je po njenem prepričanju utrpela (poleg nje tudi) ml. K. K., čeprav bi bila njena škoda pravno priznana (pa, kot že rečeno, ni).

Revidentki sta uveljavljali revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP po prvem odstavku 370. člena istega zakona. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člena ZPP). Slednje pomeni, da revizijsko sodišče opravi formalnopravni preizkus pravnomočne sodbe samo, če revident tiste procesne kršitve, ki po določbah prvega odstavka 370. člena ZPP predstavljajo (dovoljen) revizijski razlog, uveljavlja izrecno in obrazloženo. Ta standard je dosežen, če je ravnanje, ki je po oceni revidenta procesno napačno, konkretizirano navedeno. Revizijska trditev, da je bila zagrešena absolutna bistvena kršitev procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato, ker da se je sodišče druge stopnje sklicevalo na sodne zaostanke, ni konkretizirana in razumljiva do te mere, da bi jo bilo mogoče obravnavati in nanjo odgovoriti. Na del revizijskih trditev o procesnih kršitvah je bilo že odgovorjeno, ko je bilo pojasnjeno, da napačna dejanska konkluzija, katere del je tudi dokazna ocena, ne pomeni kršitve procesnih pravil. Kot uveljavljanje revizijskega razloga iz prvega odstavka 370. člena ZPP je razumeti tudi očitek o neupravičeni opustitvi zaslišanja prič A. A. in B. B. ter drugega tožnika in tretje tožnice kot pravdnih strank. Opustitev izvedbe predlaganih dokazov se, odvisno od vsake konkretne situacije, lahko (ne nujno) kaže ali kot vrzel ali napaka v dejanskih ugotovitvah ali kot procesna kršitev. Po določbi 213. člena ZPP obsega dokazovanje vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo; o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Skladno z razpravnim načelom in načelom povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP) je odločitev o izvedbi dokazov pogojena s trditvami in podajo dokaznega predloga za ugotovitev njihove resničnosti, nato pa še z relevantnostjo dejstev, na katera se trditve nanašajo. Sodišče prve stopnje je predlog za zaslišanje zgoraj navedenih prič in strank zavrnilo, ker dejstva, pomembna za odločitev, niso bila sporna (5. stran sodbe), v pritožbi pa so tožniki grajali le opustitev zaslišanja priče B. B., a je to grajo drugostopenjsko sodišče zavrnilo s pravilnim argumentom, da dokazni predlog ni bil ustrezno substanciran (236. člen ZPP). Revizijske trditve, da bi priči B. B. in A. A. izpovedali o lastnem neukrepanju v smislu zaščite tožnikov v zemljiškoknjižnem postopku, stranki pa o obsegu škode, te pomanjkljivosti za nazaj ne morejo sanirati; prav nasprotno: utrjujejo oceno, da dejstva, o katerih naj bi imenovani izpovedali – zaradi odsotnosti pravno priznane škode – niso odločilna. Zato ni šlo za nedopustno zavrnitev dokaznih predlogov, ki bi pomenila kršitev ustavne pravice do izjave v postopku (22. člen URS) oziroma kršitve načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Absolutna bistvena kršitev procesnih pravil iz 13. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je bila v nasprotju z zakonom izključena javnost glavne obravnave, pa je kot revizijski razlog izrecno izključena (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

Dovoljeno, a neutemeljeno revizijo ml. K. K. in C. C. zoper sodbo je zato revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep II Ips 796/2005
• Sodba in sklep II Ips 104/2006
• Sodba in sklep II Ips 851/2006