Sodba II Ips 258/2008

Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 8.277,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 7.192,89 EUR z zamudnimi obrestmi. V ostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugotovitvijo, da je za nastalo škodo v celoti odgovoren zavarovanec tožene stranke, ali pa je zanjo odgovoren vsaj v večji meri. Sklicuje se na mnenje izvedenca prometne stroke in meni, da voznik tovornjaka (tudi zaradi alkoholiziranosti) ni bil zbran za vožnjo in ni pravilno ocenil prometne situacije. Tožnik je namreč, preden je začel z zavijanjem v levo, nakazal svoj manever z razporeditvijo proti sredini cestišča. Upoštevati je treba tudi okoliščino, da je do dogodka prišlo v naselju in da je voznik tovornjaka v fazi prehitevanja in preden je prišlo do trčenja, vozil s hitrostjo 88 km/h. Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo se revizija sklicuje na mnenje izvedenca kirurške stroke in meni, da pri odmeri višine odškodnine ni prišlo do izraza načelo individualizacije. Sodišče druge stopnje pa je celo znižalo po prvem sodišču odmerjeno odškodnino za telesne bolečine in strah. Glede odškodnine zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti je tožnik navedel, kakšne so posledice poškodbe in kakšne duševne bolečine zaradi trajnih posledic prestaja. Zato bi mu bilo treba priznati celotno zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Glede podlage tožbenega zahtevka, torej tudi glede porazdelitve odgovornosti tožnika in zavarovanca tožene stranke z nastalo škodo, izpodbijana sodba in revizija izhajata iz istih dejanskih okoliščin: iz časovno potne analize, ki jo je opravil izvedenec prometne stroke na podlagi policijsko ugotovljenih sledov in drugih podatkov, nahajajočih se v spisu Občinskega sodnika za prekrške v Lendavi. Odgovornost v razmerju 60 % : 40 % v tožnikovo škodo je pravilno ugotovljena. Primarni vzrok za nastanek prometne nesreče in škode je v ravnanju tožnika samega. Časovno potna analiza, ki jo je opravil izvedenec prometne stroke, kaže, da je voznik tovornega vozila pričel s prehitevanjem tožnikovega vozila vsaj 3,1 sekunde pred trenutkom trčenja, medtem ko je od trenutka, ko je tožnik pričel z zavijanjem proti levi, do trenutka trčenja potekel čas okrog 1,9 sekunde. To pogojuje zanesljivo sklepanje dejanske narave, da je bilo tovorno vozilo v trenutku, ko je tožnik pričel z zavijanjem proti levi, že v fazi prehitevanja. Zato ni mogoče sprejeti teze, da je za nesrečo in škodo v celoti odgovoren voznik tovornega vozila, ali da je njegova odgovornost bistveno višja od ugotovljene. Ta je v tem, da je prekoračil tedaj dovoljeno hitrost v naselju, ki je bila omejena s 60 km/h, vozil pa je tudi pod vplivom alkohola. Obe kršitvi cestno prometnih predpisov sta v izpodbijani sodbi v zadostni meri in v pravilnem razmerju do nastanka škode upoštevani. Ob vožnji v mejah dovoljene hitrosti tovornega vozila bi se namreč kljub tožnikovi kršitvi cestno prometnih predpisov dogodek morda odvijal drugače in z manjšimi posledicami. Vendar pa poudarek na dejstvu, da je tožnik začel z zavijanjem na levo, ko je tovorno vozilo za njim že bilo v fazi prehitevanja, ne omogoča korekcije porazdelitve odgovornosti v škodo voznika tovornjaka. V tem okviru je bila glede na širino cestišča v izpodbijani sodbi relativizirana trditev, da naj bi se tožnik že pred zavijanjem v levo pomaknil proti sredini in s tem nakazal svoj manever. O temelju tožbenega zahtevka je torej pravilno odločeno, zaradi česar izpodbijani sodbi v tem delu ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava.

Materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno tudi v obsegu presoje o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo. Izpodbijana sodba je pri tem izhajala iz temeljnega načela za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je v individualizaciji višine odškodnine in načelu njene objektivne pogojenosti. Upoštevana so bila tudi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Škode, ki jo je utrpel tožnik, ni mogoče uvrstiti med škode večjega obsega. Utrpel je pretres možganov, rane na glavi, levi ustnici, udarnine prsnega koša ter zlom vratnega vretenca. Slednja poškodba je tista, ki v največji meri pogojuje obstoj trajnih posledic in s tem duševnih bolečin zaradi nestabilnosti dveh vretenc, motenje gibljivosti vratu in težav pri raznih opravilih in prisilni drži. Sodišče druge stopnje je ravnalo prav, ko je navedeni odškodninski postavki dalo največjo težo in iz tega naslova dosodilo odškodnino v znesku 10.432,32 EUR (2.500.000 SIT). Primerjava s podobnimi škodami in odškodninami zanje pokaže, da odškodnine iz tega naslova ni mogoče zviševati.

Tožnik je bil zaradi poškodb zadržan na zdravljenju od dne 22.11.1992 do 5.12.1992, pol leta pa je nosil mavčno vratno opornico. Redne hude fizične bolečine so postopoma prešle v občasne, te pa se pri obremenitvah lahko pojavijo kot lahke tudi v bodoče. Obstoječa sodna praksa s primerljivimi škodami in odškodninami zanje utemeljujejo odškodnino iz tega naslova v višini 6.259,38 EUR (1.300.000 SIT), kakor je to ugotovilo sodišče druge stopnje. Tudi denarna odškodnina za strah v znesku 1.043,23 EUR (250.000 SIT) v zadostni meri odraža satisfikacijo za tožnikovo prizadetost zaradi primarnega strahu ob nesreči in sekundarnega strahu zaradi izida zdravljenja, predvsem pa je primerljiva z drugimi primeri sodne prakse. Zato skupno dosojene odškodnine v znesku 17.734,93 EUR (4.250.000 SIT) ni mogoče zviševati. Ob upoštevanju tožnikove soodgovornosti za nastalo škodo v višini 60 % je potemtakem pravilno odločeno, da mu mora tožena stranka plačati znesek 7.192,89 EUR z zamudnimi obrestmi od zneskov, kakor so navedeni v izpodbijani sodbi.

Zavrnitev revizije temelji na določbi 378. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 345/2006
• Sodba II Ips 583/2005
• Sodba II Ips 661/2006