Sodba II Ips 379/2005

Jedro

V času gradnje po uveljavitvi ZTLR je lahko nedobroverni graditelj z gradnjo na tujem zemljišču originarno pridobil lastninsko pravico le izjemoma pod pogoji iz 25. člena navedenega zakona (glej Poročilo VS SL, št. II/1987 str. 19-20), v nobenem primeru pa ni mogel na tak način pridobiti lastninske pravice nedobroverni graditelj z gradnjo na tujem zemljišču spričo pravnega pravila paragarafa 418 ODZ v času pred uveljavitvijo ZTLR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnikov, s katerim sta terjala naj se ugotovi, da sta solastnika pritličnega objekta površine 47,16 m2, ki stoji na severozahodni strani stanovanjske hiše na parc. št. 807/4, vpisani v vl. št. 1138 k.o. ..., do 9/10 ter da mora toženec izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo po geodetski odmeri pritličnega objekta s pripadajočim zemljiščem možna vknjižba solastninske pravice tožnikov, vsakega do polovice; upoštevaje uspeh strank v pravdi glede na njen izid je tožnikoma naložilo obveznost plačila toženčevih stroškov postopka v znesku 120.750 SIT (sedaj 503,88 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta tožnika vložila revizijo. Izpodbijata jo v celoti „iz revizijskih razlogov po 370. členu ZPP“. Sodišču druge stopnje očitata, da ni izčrpalo njune pritožbe v smeri uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar bi moralo storiti neodvisno od pravne kvalifikacije. V nadaljevanju tožnika v reviziji navajata, da sta v tožbi zatrjevala, da sta dobila dovoljenje lastnika zemljišča za gradnjo garaže in garažo z lastnim delom in sredstvi tudi zgradila. Tedanji lastnik zemljišča (pravni prednik toženca) je soglašal z gradnjo garaže in pri njej z delom celo tudi sam sodeloval. Zato bi morali sodišči prve in druge stopnje po revizijskih navedbah tožnikov „ugotoviti obstoj pogojev za skupno graditev, ki je poseben pravni temelj za pridobitev izvirne lastnine pridobiteljev po deležih prispevka. Šlo je torej za obligacijskopravno razmerje (sporazum, soglasje, dogovor o skupni graditvi, ker dovoljenje izraža soglasje nadrejenega), ki lahko pripelje do stvarnopravnih upravičenj“. O teh okoliščinah sodišče ni izvajalo dokazov, kar pomeni, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ker je sodišče druge stopnje soglašalo z argumenti sodišča prve stopnje, je tudi samo zmotno uporabilo materialno pravo; v svoji sodbi je napačno povzelo, da sta tožnika stališče o materialnopravni podlagi tožbenega zahtevka v pravnih pravilih paragrafa 418 ODZ zavzela že v tožbi, res pa je, da sta to zatrjevala v pritožbi (po njunem „priznanju“ v reviziji napačno). Da je torej šlo za dogovor, je po mnenju tožnikov razvidno že iz dejstva, da tedanji lastnik zemljišča gradnji ni nasprotoval, prav tako pa tudi ne poznejši posesti drugega tožnika, ki je v zgrajeni garaži opravljal obrt. Sodišče prve stopnje je sicer vpogledalo v priloženi spis opr. št. P 356/89 in pojasnilo, da spričo izpovedb v navedeni pravdi zaslišanih prič in strank ni mogoče slediti trditvam tožnikov, da sta sama zgradila sporno garažo; prav zato bi moralo biti po mnenju tožnikov tem postopku razčiščeno, ali sta tožnika na podlagi dogovora o skupni gradnji pridobila izključno lastninsko pravico ali solastninski delež. Predlagata razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 90/2005) vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, ter Vrhovnemu državnemu tožilcu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Edino materialnopravno vprašanje, ki ga je bilo treba glede na trditve tožnikov razrešiti v postopku na prvi stopnji, je bilo vprašanje originarne pridobitve lastninske pravice nedobrovernega graditelja z gradnjo na tujem zemljišču, ki je bila v celoti zaključena še pred uveljavitvijo Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) z dnem 1.9.1980. Tožbene trditve, da sta tožnika gradila z dovoljenjem tedanjega lastnika zemljišča, omogočajo namreč le sklep, da nista bila v dobri veri, da gradita na svojem; niso pa te trditve terjale širše oziroma drugačne presoje o morebitnem obstoju še kakšne pravne (npr. obligacijskopravne) podlage za pridobitev lastninske pravice na derivativni način. Zgoraj nakazano vprašanje originarne pridobitve lastninske pravice z gradnjo nedobrovernega graditelja na tujem zemljišču je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno razrešilo - v skladu z enotno judikaturo za primere originarne pridobitve lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču v času pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika 1. januarja 2003 (s katerim je bila takšna možnost pridobitve lastninske pravice graditelja sploh ukinjena): v času gradnje po uveljavitvi ZTLR je lahko nedobroverni graditelj z gradnjo na tujem zemljišču originarno pridobil lastninsko pravico le izjemoma pod pogoji iz 25. člena navedenega zakona (glej Poročilo VS SL, št. II/1987 str. 19-20), v nobenem primeru pa ni mogel na tak način pridobiti lastninske pravice nedobroverni graditelj z gradnjo na tujem zemljišču spričo pravnega pravila paragrafa 418 ODZ v času pred uveljavitvijo ZTLR (glej odločbe VS RS opr. št. II Ips 216/2005, II Ips 584/2006 in druge), kar velja tudi za obravnavani primer glede na neizpodbojne dejanske ugotovitve o času gradnje, o katerih tudi sicer ni bilo nobenega spora med pravdnima strankama.

Stališče sodišča prve stopnje je sprejelo kot pravilno tudi sodišče druge stopnje. Ne glede na stadij postopka (s pritožbo), v katerem sta tožnika sploh prvič poskušala smiselno uveljaviti tudi možnost obstoja obligacijskopravne podlage za pridobitev njune lastninske pravice (s trditvami, da bi sodišče prve stopnje „moralo upoštevati voljo in namen pogodbenih strank, to je tožeče stranke in pok. K.“, saj bi „na podlagi njihove pravne volje bilo moč ugotoviti, da sta tožeči stranki s soglasjem pok. K. gradili in zgradili sporno garažo na zemljišču pok. K., ki je na podlagi tega dogovora postala njuna lastnina“), je pravilno razlogovanje sodišča druge stopnje, da noben predpis ne omogoča originarne pridobitve lastninske pravice z gradnjo na podlagi „soglasja“ in da bi morala tožnika zatrjevati in dokazati, da je med njima in pokojnim J. K. obstajal sporazum o skupni gradnji ali pa darilna pogodba glede zemljišča, na katerem sta zgradila garažo. V tej obrazložitvi sodišča druge stopnje je že vsebovan odgovor tudi na sedanji (v bistvu ponovljeni) revizijski očitek tožnikov, saj slednja nista nikoli (zlasti ne pravočasno in tudi ne v reviziji) zatrjevala ali celo dokazala njunega dogovora z lastnikom zemljišča v vsebini kakršnekoli spremembe lastništva zemljišča zaradi njune gradnje, ki bi edini lahko pomenil upoštevni pravni naslov (kot eden izmed obeh nujnih pogojev) za veljavno pridobitev lastninske pravice na derivativni način. Glede na to tudi ni bilo nikakršne potrebe po odgovoru v razlogih izpodbijane sodbe na pritožbeni očitek o pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi z obsegom vlaganj in prispevkov h gradnji garaže (revizijsko uveljavljan očitek procesnopravne narave), saj ta dejstva niso bila pomembna za pravilno odločitev spričo že pojasnjenih materialnopravnih izhodišč; v obrazložitvi sodbe mora namreč sodišče druge stopnje presoditi le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Ker uveljavljani reviziji razlogi, vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP), niso podani, je bilo treba revizijo tožnikov na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Datum zadnje spremembe:

19.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1499/2015
• VSC sodba Cp 488/2014
• Sodba II Ips 135/2002