Sodba II Ips 348/2005

Jedro

Ročno privijanje matic – četudi s premerom 60 mm – na ohišju neobratujočega stroja z 20 do 25 cm dolgo in s tem namenom nanje že nameščeno ročico (z možnostjo uporabe ustreznih nastavkov za njeno podaljšanje) ni dejavnost, pri kateri bi bilo tveganje za nastanek škode večje od običajnega in pri kateri bi bile presežene tiste nevarnosti, s katerimi se odrasel človek sicer srečuje pri opravilih z orodjem, katerega delovanje in učinke delovanja uravnava z lastno silo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Prva tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka v zvezi z odgovorom na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo zahtevek tožnika, s katerim je od toženih strank terjal nerazdelno plačilo 6,900.000 SIT (sedaj 28.793,19 EUR) s pripadki kot skupno odškodnino za nepremoženjsko škodo, nastalo mu pri delu kot delavcu (vzdrževalcu strojev) prve tožene stranke, ki je bila zavarovanka druge tožene stranke; ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval 16.10.1995, ko je na električni stiskalnici, ki ni bila v pogonu, privijal eno izmed matic na ohišju stroja, da je med privijanjem prišlo do poškodbe, pozneje diagnosticirane kot „odtrganje narastišča desne dvoglave nadlaktne mišice“, in da je šlo za privijanje matice s premerom 60 mm, ki je bila prav s tem namenom opremljena z 20 do 25 cm dolgo ročko, medtem ko so bili za primer potrebe po uporabi večje sile pri privijanju oziroma odvijanju matic delavcem na voljo ustrezni pripomočki – 2,5 do 4 m dolgi nastavki (cevi) za podaljšanje ročice, z naknadno uporabo katerih sta tožnik in njegov sodelavec uspela priviti matico že po poškodbi tožnika. Izhajajoč iz teh ugotovitev je sodišče prve stopnje v obširni obrazložitvi svoje sodbe izključilo tako objektivno kot tudi krivdno odgovornost prve tožene stranke za tožniku nastalo škodo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Kot revizijski razlog uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Tožnik v reviziji, enako kot v pritožbi, vztraja pri mnenju o objektivni odgovornosti tožene stranke za nastalo mu škodo in hipotetično niza različne možne situacije, v katerih bi se utegnila električna stiskalnica izkazati kot potencialni vir nevarnosti in ki bi jo že zato bilo treba obravnavati kot nevarno stvar. Po mnenju tožnika že sam pristop k delu na takem stroju oziroma njegovo popravilo pomeni tveganje nastanka škode, za katero je glede na določbo 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih odškodninsko odgovorna tožena stranka. Tožnik predlaga razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 do 90/2005) vročena toženima strankama, izmed katerih je nanjo odgovorila le prva tožena stranka, ki je predlagala zavrnitev revizije, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 73. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja odgovarja delodajalec (v danem primeru prva tožena stranka in hkrati zavarovanka druge tožene stranke) za škodo delavca pri delu ali v zvezi z delom po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Odškodninsko odgovornost je urejal tedaj veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), in sicer kot krivdno ali objektivno. Skladnemu stališču sodišč obeh stopenj o neobstoju slednje v obravnavanem primeru (ki jo sicer zatrjuje tožnik) se pridružuje tudi revizijsko sodišče in ga ocenjuje kot materialnopravno pravilno. Ročno privijanje (in torej ne „odvijanje“ kot to navaja v nasprotju z neizpodbojnimi dejanskimi ugotovitvami v pravnomočni sodbi revident) matic – četudi s premerom 60 mm – na ohišju neobratujočega stroja z 20 do 25 cm dolgo in s tem namenom nanje že nameščeno ročico (z možnostjo uporabe ustreznih nastavkov za njeno podaljšanje) namreč ni dejavnost, pri kateri bi bilo tveganje za nastanek škode večje od običajnega in pri kateri bi bile presežene tiste nevarnosti, s katerimi se odrasel človek sicer srečuje pri opravilih z orodjem, katerega delovanje in učinke delovanja uravnava z lastno silo. Zato je brez slehernega pomena za odločitev izdatno revizijsko nizanje različnih namišljenih situacij, v katerih bi se utegnila električna stiskalnica izkazati za potencialni vir nevarnosti, saj spričo neizdbojnih dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi (tretji odstavek 370. člena ZPP) in lastnih trditev samega tožnika nobena od teh ni bila v obravnavanem primeru vzrok za tožniku nastalo škodo. To pa hkrati pomeni, da je končno jalovo tudi tožnikovo revizijsko zavzemanje za nujnost uporabe določbe 173. člena ZOR, saj nanjo po obrazloženem ni mogoče opreti sklepa o odgovornosti tožene stranke za škodo tožnika.

Ker uveljavljani (in spričo določbe 371. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti upošteven) revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je bilo treba tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka prve tožene stranke v zvezi z odgovorom na revizijo temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP, saj jih glede na vsebino revizije in odgovora nanjo ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške, odločanje o tožnikovih stroških revizijskega postopka pa je odpadlo, ker ti niso bili priglašeni.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 659/2004
• Sodba II Ips 422/99
• Sodba II Ips 623/2004