Sodba II Ips 464/2005

Jedro

Po tožniku zatrjevan prispevek k pridobitvi toženkine stanovanjske pravice (s priskrbitvijo dveh lažnih potrdil in s podkupovanjem) bi utegnil biti upošteven le v morebitnem kazenskem postopku zoper njega, zanesljivo pa to ne more biti upošteven prispevek k pridobitvi skupnega premoženja v pomenu določbe drugega odstavka 51. člena ZZZDR.

Vlaganja, ki niti po trditvah tožnika niso privedla do stvaritve nove stvari ali novega dela prejšnje stvari ne morejo imeti stvarnopravnih posledic v pomenu določbe 21. in naslednjih členov tedaj veljavnega ZTLR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev tožnikove solastninske pravice v deležu 5/6 in za izstavitev listine za vknjižbo njegove solastninske pravice v tem obsegu na stanovanju, natančneje opredeljenem v izrek prvostopenjske sodbe povzetem zahtevku tožnika, ki ga je pod pogoji iz Stanovanjskega zakona 9.12.1992 kupila toženka kot dotedanja imetnica stanovanjske pravice. Tako je odločilo z obrazložitvijo, da tožnik ni izkazal pravne podlage za pridobitev solastninske pravice na stanovanju ne po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, niti po tedaj veljavnem Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, kakšnem drugem predpisu ali morda po pogodbi oziroma dogovoru s toženko.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (to je glede odločitve o zavrnitvi njegovega zahtevka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji obširno ponavlja historični potek dogodkov, ki so toženki sploh omogočili odkup spornega stanovanja pod ugodnimi pogoji iz tedaj veljavnega Stanovanjskega zakona in ki so se zgodili kot posledica izključno njegovih aktivnosti tako še v času trajanja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank kot tudi že po njenem razdrtju, ko je tožnik hotel doseči prepis lastništva spornega stanovanja na svoje ime v skladu s tem, kar je bilo med pravdnima strankama tudi sicer že ves čas dogovorjeno. Nepremičnina, ki sta jo v času trajanja zunajzakonske skupnosti kupili pravdni stranki, je njuno skupno premoženje; kot tako bi morali ob pravilni uporabi materialnega prava šteti sporno stanovanje po mnenju tožnika tudi sodišči prve in druge stopnje. Slednji zato predlaga spremembo pravnomočne sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 43/2006) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Iz v postopku z revizijo neizpodbojnih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP) izhaja, da je pod pogoji iz tedaj veljavnega Stanovanjskega zakona (SZ) sporno stanovanje kot imetnica stanovanjske pravice kupila toženka po dne 9.12.1992 sklenjeni in nikoli pozneje izpodbijani prodajni pogodbi, da se je to zgodilo zanesljivo že po razdrtju sleherne skupnosti pravdnih strank (naj si bo zunajzakonske v pomenu določbe 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR ali kakršnekoli drugačne) in da ob prenehanju slednje pravdni stranki „nista imeli skupnih sredstev, ki bi jih porabili za nakup stanovanja“ (dejanska ugotovitev v začetku zadnjega odstavka na 4. strani sodbe sodišča prve stopnje). Zato je jalovo revizijsko zavzemanje tožnika za nujnost obravnavanja spornega stanovanja kot premoženja, pridobljenega v času trajanja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank – s posledico uporabe z določbo drugega odstavka 51. člena ZZZDR predvidenega stvarnopravnega režima glede tako pridobljenega premoženja kot skupnega. Drugačnega sklepanja tudi ne terja tožnikovo sklicevanje na njegove aktivnosti v smeri dodelitve spornega stanovanja toženki kot enega izmed pogojev za pridobitev stanovanjske pravice še pred uveljavitvijo SZ, ki jih je morala ona izkazovati. Sicer pa bi po tožniku zatrjevan prispevek k pridobitvi toženkine stanovanjske pravice (s priskrbitvijo dveh lažnih potrdil in s podkupovanjem) utegnil biti upoštevan v morebitnem kazenskem postopku zoper njega, zanesljivo pa to ne more biti upošteven prispevek k pridobitvi skupnega premoženja v pomenu določbe drugega odstavka 51. člena ZZZDR.

Tožnik se nadalje sklicuje v reviziji (smiselno in nekonkretizirano) tudi na nek namen doseči prepis lastništva spornega stanovanja na svoje ime „v skladu s tem, kar je bilo med pravdnima strankama tudi sicer že ves čas dogovorjeno“. Če meri s tem morda na pogodbeno podlago kot pravni naslov za pridobitev stvarne pravice, mu je treba odgovoriti, da obstoj dogovora pravdnih strank v smeri pridobitve tožnikovih stvarnih pravic na stanovanju ni le neizkazan, temveč po edino upoštevnih dejanskih ugotovitvah v pravnomočni sodbi izrecno izključen.

Tožnik je v postopku na prvi in drugi stopnji zatrjeval tudi svoja vlaganja kot prispevek k obnovi, vzdrževanju in izboljšavi stanovanja. Taka vlaganja, ki niti po trditvah tožnika niso privedla do stvaritve nove stvari ali novega dela prejšnje stvari pa ne morejo imeti stvarnopravnih posledic v pomenu določbe 21. in naslednjih členov tedaj veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih.

Ker uveljavljan (in tudi po uradni dolžnosti upošteven) revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je bilo treba tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 674/2001
• VSL sodba I Cp 796/99
• VSL sklep I Cp 176/99