Sodba II Ips 4/2005

Jedro

Brez pomena so tožnikove revizijske navedbe, ki jih je mogoče opredeliti bodisi le kot poudarjeno ponavljanje znotraj načela individualizacije višine odškodnin v pravnomočni sodbi že ustrezno upoštevanih posledic v okviru sleherne izmed posamičnih oblik nepremoženjske škode, bodisi kot zatrjevanje takih posledic, glede katerih ni v ugotovljenem dejanskem stanju v postopku na prvi in drugi stopnji opore za sklep, da bi bile pri tožniku tudi resnično izkazane.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka v zvezi z odgovorom na revizijo.

Obrazložitev

Tožnik, rojen 5.7.1959, je bil v času od septembra 1977 do septembra 1978 ter od decembra 1979 do septembra 1991 zaposlen pri toženi stranki in na raznovrstnih delih pri njej ves ta čas izpostavljen azbestnemu prahu. Pristojna interdisciplinarna komisija je 21.3.2001 pri tožniku verificirala poklicno bolezen plaki parietalne plevre, zaradi česar je od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 11,000.000 SIT s pripadki.

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti odškodnino v znesku 1,300.000 SIT (od zahtevanih 2,500.000 SIT), za strah v celotnem za to obliko nepremoženjske škode zahtevanem znesku 2,000.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 1,600.000 SIT (od zahtevanih 6,500.000 SIT) in toženi stranki tako naložilo plačilo skupne odškodnine za nepremoženjsko škodo 4,900.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Zahtevek v delu za plačilo višjega zneska odškodnine (to je skupno za znesek 6,100.000 SIT) je sodišče prve stopnje zavrnilo, upoštevaje uspeh strank v pravdi glede na njen izid pa je toženi stranki naložilo tudi plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 175.104 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in tožniku na prvi stopnji prisojeno odškodnino znižalo za 1,100.000 SIT – torej na 3,800.000 SIT (in pri tem po posamičnih oblikah nepremoženjske škode ovrednotilo kot primerno odškodnino za telesne bolečnine in nevšečnosti v višini 1,300.000 SIT, za strah v višini 1,500.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa v višini 1,000.000 SIT), medtem ko je v ostalem zavrnilo tudi pritožbo tožene stranke in z njeno pritožbo nadaljnji izpodbijani obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo. Temu ustrezno je spremenilo tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka – in sicer tako, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku le v znesku 166.940,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje, o stroških pritožbenega postopka pravdnih strank pa je odločilo, da jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki v znesku 120.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.9.2004 dalje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe v celoti – torej za znesek 7,200.000 SIT s pripadki – in to po njegovih navedbah „iz vseh revizijskih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava“. Prepričan je, da prisojena mu odškodnina v višini 3,800.000 SIT ne pomeni pravične denarne odškodnine, zlasti upoštevaje dosedanjo sodno prakso v primerih poklicnega obolenja zaradi izpostavljenosti azbestu z diagnozo plaki parietalne plevre, ki je ugotovljena tudi pri tožniku. Slednji v reviziji ponovno in izčrpno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in predvsem druge stopnje bodisi nista v zadostni meri bodisi sploh ne upoštevali ter s tem zmotno uporabili materialno pravo. Tožnik ocenjuje prisojeno mu odškodnino kot takšno, ki je njemu na škodo v nasprotju s sodno prakso glede na po njegovem mnenju primerljive škode, pri čemer se v oporo temu sklicuje na konkretne primere iz sodne prakse. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe – to je v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 90/2005) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter stranski intervenientki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik se sicer v reviziji uvodoma sklicuje na „vse“ revizijske razloge kot uveljavljane, iz česar bi utegnilo izhajati, da uveljavlja kot revizijski razlog tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka; vendar v nadaljevanju revizijskih navedb ne pojasni, za katere procesne kršitve naj bi šlo in v čem naj bi bile po njegovem mnenju podane. Na tak način pa ne more doseči formalnopravnega preizkusa pravnomočne sodbe, saj ga revizijsko sodišče nikoli ne opravi po uradni dolžnosti, temveč le v mejah upoštevnih revizijskih razlogov procesnopravne narave, ki so v reviziji izrecno in obrazloženo navedeni (371. člen ZPP).

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožniku pripadajočih denarnih odškodnin za posamične izmed oblik nepremoženjske škode ni podan. Ob preizkusu materialnopravne pravilnosti te odločitve je bilo treba izhajati iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP) o vrsti in stanju tožnikove poklicne bolezni ob sojenju na prvi stopnji ter o obsegu prizadetosti tožnikove telesne in duševne integritete spričo nje, nato pa znotraj okvira samo teh dejanskih ugotovitev ovrednotiti konkreten pomen neugodnosti in prikrajšanj, ki jih je tožnik deležen. Glede na to so brez pomena tožnikove revizijske navedbe, ki jih je mogoče opredeliti bodisi le kot poudarjeno ponavljanje znotraj načela individualizacije višine odškodnin v pravnomočni sodbi že ustrezno upoštevanih posledic v okviru sleherne izmed posamičnih oblik nepremoženjske škode, bodisi kot zatrjevanje takih posledic, glede katerih ni v ugotovljenem dejanskem stanju v postopku na prvi in drugi stopnji opore za sklep, da bi bile pri tožniku tudi resnično izkazane. Zato ne bo odgovorjeno na revizijske navedbe, ki po vsebini pomenijo polemiziranje z mnenjem izvedenca medicinske stroke ali grajo v pravnomočno končanem postopku ugotovljenega dejanskega stanja. To velja na primer za navedbe, da se tožnik ne more strinjati z ob odločanju upoštevano ugotovitvijo izvedenca, da tožnikove bolečine niso povezane z začetno plevropulmonalno azbestozo, da je mogoče tožnikove težave in z njimi povezane bolečine z zelo veliko verjetnostjo pripisovati prav njegovi azbestni bolezni, česar sodišči nista upoštevali, da sodišče v zvezi s tožnikovimi duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni dovolj natančno ugotovilo dejanskega stanja in zato zmotno odločilo o odškodnini za to obliko nepremoženjske škode in podobno. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnine ni le posledica izključno oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Upoštevati je treba, da ima načelo individualizacije višine odškodnine korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje tožnikovih posledic v primerjavi tudi z bistveno hujšimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Ob upoštevanju tudi slednjega načela pa se izkaže, da so s tožniku prisojenimi odškodninami za vsako izmed posamičnih oblik nepremoženjske škode prišle zadostno do izraza tudi vse tiste njegove revizijsko poudarjane posledice in prikrajšanja, ki dejansko obstajajo in ki so bila ugotovljena v postopku na prvi in drugi stopnji. Teh namreč ni mogoče vrednotiti brez upoštevanja prav tako ugotovljenih dejstev, da je tožnikovo bolezensko stanje takšno, da ne terja terapevtskih posegov temveč le stalen nadzor, da je stabilno, saj bolezen v zadnjih treh letih ni napredovala in so možnosti za njen morebitni razvoj v maligno obliko minimalne, in da zmanjšanje tožnikove življenjske aktivnosti ni objektivno pogojeno - temveč utemeljeno previdnostno in samoomejevalno z izogibanjem povečanim telesnim naporom.

Končno je treba še dodati, da je celotna tožniku prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo (3,800.000 SIT oz. 24,3 povpr. plač) v primerjavi s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih ustrezno oziroma primerno umeščena v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo in tudi zato odmerjena v skladu z merili iz 200. člena ob nastanku škode še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) – torej materialnopravno pravilno. Tožnik temu sicer oporeka s sklicevanjem v reviziji na dva primera iz sodne prakse, kar pa ne narekuje drugačnega sklepanja. Preizkus v tej smeri je na podoben pritožbeni očitek opravilo tudi že sodišče druge stopnje, na območju katerega so v inštančni presoji tožnikovemu podobni odškodninski spori zanesljivo najpogostejši, in v razlogih svoje sodbe izrecno ugotovilo, da se prisojene odškodnine za začetno plevralno azbestozo gibljejo od 21 do 30 povprečnih plač. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču druge stopnje o neobstoju okoliščin, ki bi v tožnikovem primeru utemeljevale preseganje s sodno prakso začrtanih okvirov odškodnin za po obsegu primerljive nepremoženjske škode.

Ker edini obrazloženo uveljavljan (in tudi po uradni dolžnosti upošteven) revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je bilo treba tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka tožene stranke v zvezi z odgovorom na revizijo temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP, saj jih glede na stanje stvari ter vsebino revizije in odgovora na revizijo ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške, medtem ko je odločanje o tožnikovih stroških postopka z revizijo odpadlo, ker ti niso bili priglašeni.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 179/2008
• Sodba II Ips 130/2008
• Sodba II Ips 156/2009