sklep II Ips 405/92

Jedro

Presoja dovoljenosti revizije v primeru, ko izpodbijani del pravnomočne sodbe presega znesek, ki je bil za presojo dovoljenosti revizije odločilen ob zadnjem zvišanju (denarnega) zahtevka.

Izrek

Reviziji se ugodi ter se sklepa sodišča druge in prve stopnje razveljavita in se zadeva vrne v nadaljnji postopek sodišču prve stopnje. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo revizijo tožeče stranke z dne 11.3.1991, vloženo proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je bila tožniku znižana odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi strahu za 7.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Proti sklepu sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb ZPP tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in razveljavi sklep sodišča druge in prve stopnje. V reviziji zatrjuje, da sta tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko sodišče izhajali iz zmotne predpostavke, da je pri preizkušanju dopustnosti revizije odločilen znesek, ki je veljal v času vložitve revizije. Takšno stališče pa je zmotno, saj 3. odstavek 382. člena ZPP določa, da je za dopustnost revizije odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi. Sporna vrednost navedena v tožbi je bila 1.881,00 (K) din, pri čemer pa je bila tožba vložena že 25.1.1989 in bi zato moralo sodišče pri presoji dopustnosti upoštevati znesek, ki je bil za dopustnost revizije odločilen 25.1.1989.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije in toženi stranki (390. člen ZPP), ki nanjo nista podala izjave oziroma odgovora.

Revizija je utemeljena.

Določila zakona o pravdnem postopku bivše SFRJ so v revizijskem postopku uporabljena na podlagi Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I).

V konkretnem primeru je sporna odškodnina za škodo, ki jo je tožnik utrpel v prometni nesreči. V revizijskem postopku je sporna višina odškodnine za duševne bolečine zaradi strahu (1. odstavek 200. člena ZOR) in sicer v znesku 7.000,00 SIT.

Takšna terjatev omogoča tožniku, da lahko med pravdnim postopkom zvišuje svoj zahtevek (nečista denarna terjatev). Vsako takšno zvišanje obstoječega denarnega zahtevka pa pomeni hkrati tudi spremembo vrednosti spornega predmeta, saj je, drugače kot pri nedenarnih zahtevkih, vrednost spornega predmeta določena z (denarnim) zahtevkom samim. V takšnem postopku zato tudi glede vprašanja dovoljenosti revizije ni moč več izhajati iz prvotno vtoževanega zneska, kot to zmotno trdi revident, ker ta ni več sporen in zato ne more predstavljati izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (2. odstavek 382. člena ZPP). Iz povedanega pa sledi tudi to, da (upoštevaje pri tem prehodne določbe novel ZPP, ki so sledile noveli ZPP iz leta 1989, Ur.l.SFRJ 20/90 in Ur.l.RS 55/92) lahko predstavlja izhodišče za presojo vprašanja dovoljenosti revizije pri še spornem delu obravnavanega zahtevka, edinole ob zadnjem zvišanju denarnega zahtevka določena mejna vrednost spornega predmeta v takrat veljavnem določilu 2. odstavka 382. člena ZPP. V konkretnem primeru je to znesek 800,00 SIT (takratnih 8.000.000,00 din; Zakon o spremembah Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. SFRJ št. 57/89), ker je do zadnjega zvišanja zahtevka prišlo 30.1.1990. Ni tedaj odločilna vrednost spornega predmeta, ki bi bila določena v 2. odstavku 382. člena ZPP, veljavnem ob izdaji izpodbijane sodbe ali morda v času vložitve revizije (glej zgoraj omenjene prehodne določbe novel ZPP). Pravica do revizije je tako neodvisna od sprememb mejne vrednosti spornega predmeta, ki je odločilna za vprašanje dovoljenosti revizije, do katerih je prišlo po zadnjem zvišanju zahtevka, ki hkrati pomeni določitev nove vrednosti spornega predmeta. Situacija je tako primerljiva z nedenarnimi zahtevki, pri katerih je odločilna, če ni bilo postopka po 3. odstavku 40. člena ZPP, sporna vrednost navedena v tožbi (2. odstavek 40. člena).

Glede na to, da vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (7.000,00 SIT) presega mejno vrednost spornega predmeta, ki je bila ob zadnjem zvišanju zahtevka odločilna za presojo revizije (800,00 SIT), je revizijsko sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (1. odstavek 394. člena ZPP v zvezi s 4. odstavkom 400. člena ZPP). Sodišče bo v nadaljevanju postopka postopalo po 390. členu ZPP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 469/95
• Sklep II Ips 257/95
• Sodba in sklep II Ips 316/95