Sodba II Ips 175/2003

Jedro

Konj, zlasti če je namenjen rekreativnemu jahanju (in je, kot je za konkretnega konja ugotovilo sodišče prve stopnje, po svojih lastnostih primeren za začetnike), ni nevarna stvar.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožnici plačati 3.954.700 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.8.2001 in ji povrniti 540.720 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.8.2001.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. V razlogih je pojasnilo, da zavarovanka tožene stranke ni odškodninsko odgovorna, saj škode ni povzročila nevarna stvar niti nevarna dejavnost, medtem ko tožnica zavarovanki tožene stranke kakega krivdnega ravnanja sploh ni očitala.

Zoper to sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da v določenih okoliščinah živali predstavljajo nevarno stvar (npr. splašen bik). Tako je nevarna stvar tudi splašen konj, ki se požene v drnec. Okoliščine pri terenskem jahanju so namreč lahko zelo nepredvidljive, saj obnašanja konja na terenu ni mogoče predvideti. Zato je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da konj ni nevarna stvar ter da je prišlo do škode zaradi tožničine prostovoljne dejavnosti, ki ne izvira iz samega konja. Absurdna je tudi primerjava s položajem, ko si voznik pri ponudniku rent-a-car storitev izposodi vozilo. Motorno vozilo pač ni enako konju. Za motorna vozila mora biti namreč sklenjeno obvezno zavarovanje, redno morajo biti pregledana, šofer mora imeti opravljen vozniški izpit, predvsem pa avtomobil ne more podivjati in nekontrolirano zapeljati v katerokoli smer. Voznik ima nad avtomobilom kontrolo, jezdec nad konjem ne. Konj namreč lahko podivja iz različnih razlogov in tudi najboljši jezdec ga takrat ne more zaustaviti. Pri tem ni nepomembno, da je treba imeti za terensko jahanje ustrezen izpit.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki je sporočilo, da zahteve za varstvo zakonitosti ne bo vložilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče sprejema pravni zaključek pritožbenega sodišča, da konj sam po sebi ni nevarna stvar. Pravilno je pojasnilo, je nevarna stvar samo tista, ki s svojimi negativnim vplivi presega običajne meje družbene tolerance in zato sama po sebi, ali zaradi svojih drugih lastnosti lahko pogostoma in v znatnem obsegu povzroči škodo. Pri konkretizaciji pravnega standarda nevarna stvar je treba tehtati dvoje. Najprej, ali obstaja neobičajno velika možnost, da tretjim osebam ali njihovemu premoženju nastane škoda, ter da te škode kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej preprečiti, zatem pa, ali je pri normalnem teku dogodkov pričakovati, da tako nastala škoda ne bo majhna. Običajne nevarnosti niso pozitivni kriterij nevarne stvari, in tudi ne potencialna (abstraktno preteča) škoda, ki je le manjšega obsega.

Takih lastnosti pa konj nima, zlasti če gre za žival, ki je namenjena rekreativnemu jahanju (in je, kot je za konkretnega konja ugotovilo sodišče prve stopnje, po svojih lastnostih primeren za začetnike).

Sodna praksa se je sicer res izrekla, da je zaradi vzpodbujanja z električnim vzpodbujevalnikom pobesneli bik nevarna stvar (VS RS II Ips 30/90 - D. Jadek - Pensa, Nekatera sporna vprašanja odškodninske odgovornosti, Pravosodni bilten 1999, št. 2, str. 80). Vendar v konkretnem primeru ni šlo za žival s takimi lastnostmi (konj, ki se je splašil in pognal v drnec, ni primerljiv s pobesnelim bikom), razen tega pa se konj ni splašil iz vzrokov, ki bi bili v sferi zavarovanke tožene stranke (v zadevi II Ips 30/90 so bika z električnim vzpodbujevalnikom vzpodbujali delavci odškodninsko odgovorne kmetijske zadruge). Predvsem pa je specifika konkretnega primera to, da se je konj splašil in pognal v močan drnec šele med jahanjem, ter da je šlo tu za "izjemen dogodek" (tako sodišče prve stopnje na 5. strani sodbe). Konj je torej postal nevaren šele v določenih izrednih okoliščinah in izključno zaradi teh izrednih okoliščin (kot pravi pritožbeno sodišče, "akcidentalnih okoliščin"). Škoda, nastala v takšnih primerih, pa ni realizacija tiste nevarnosti, zaradi katere je uzakonjena objektivna odgovornost (id., Obligacijski zakonik s komentarjem, N. Plavšak et al., Ljubljana 2003, str. 851).

Po drugi strani pa analogija s položajem, ko si voznik pri ponudniku rent-a-car storitev izposodi vozilo, ni (tako) bizarna, kot meni revizija. Obema položajema je skupno to, da lastnik (avtomobila / konja) zaupa stvar v uporabo (kot je navedlo pritožbeno sodišče, mora lastnik poskrbeti najmanj za to, da daje v najem konje, ki imajo običajne lastnosti oziroma, da jahača na morebitne posebnosti posebej opozori), da imata tako voznik najetega avtomobila kot jezdec avtomobil oz. konja pod svojim nadzorom, oziroma, da sta v takem položaju, ki jima narekuje dolžnost nadzorstva nad avtomobilom oziroma konjem, ter da sta oba usposobljena oziroma upravičena za vožnjo oziroma ježo (tožnica je imela izpit za terensko jahanje, bila je ustrezno opremljena, konja pa je tudi dobro poznala). Čim je tako, pa gre za situacijo, ko namesto lastnika stvari (avtomobila / konja) tako kot on odgovarja voznik oziroma jezdec (prvi odstavek 176. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Če gre tedaj za prenos objektivne odgovornosti lastnika nevarne stvari na voznika oziroma jezdeca (slednje seveda le ob ponazoritveni hipotezi, da bi bil konj nevarna stvar) potem lastnik toliko manj objektivno odgovarja za škodo, ki jo voznik avtomobila oziroma jezdec utrpita pri uporabi avtomobila oziroma konja.

Ker je torej pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) pa revidentka ni obrazložila (tudi sicer so po mnenju revizijskega sodišča argumenti izpodbijane sodbe jasni, razumljivi ter izčrpni) je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 620/2004
• Sodba II Ips 297/97
• VSM sodba I Cp 855/2015