Sklep II Ips 104/2003

Jedro

Eden izmed elementov izvenzakonske skupnosti je ekonomska skupnost partnerjev. Zanjo gre tudi v primeru, če imata partnerja skupen denar za gospodinjstvo in skupno počitniško stanovanje, pa ločen vsak za svojo nepremičnino in stanovanje.

Med elemente takšne skupnosti spadajo tudi intimni odnosi.

Za skupno prebivanje gre tudi takrat kadar partnerja živita nekaj časa v stanovanju enega oziroma drugega in v skupnem počitniškem stanovanju.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se vrne zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je med drugim odločilo, da se zavrneta tožbena zahtevka, naj se ugotovi, da je obstajala izvenzakonska skupnost med tožnico in pokojnim F. R., ter da je tožnica polovična solastnica stanovanja v Kopru in da ta polovica stanovanja ne spada v zapuščino po pokojniku. Ugotovilo je sicer, da je šlo za izjemno dobro in dolgotrajajoče prijateljstvo med njima, da pa to ni imelo narave izvenzakonske skupnosti. Ker te ni bilo, tožnica tudi ni po 58. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št.

15/76 - Ur. l. RS, št. 64/01 - ZZZDR) solastnica omenjenega stanovanja.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo. Po njegovem stališču je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo naknadno predlagane dokaze, ker tožnica ni pojasnila, zakaj jih ni ponudila poprej. Tako ali tako je odločilen za ugotavljanje zunajzakonske zveze le čas po uveljavitvi ZZZDR. Pomembne okoliščine, ki govorijo zoper obstoj izvenzakonske zveze, so dejstva, da stranki nista ustvarili skupnega doma, da ni bilo ekonomske skupnosti in s tem njune ekonomske soodvisnosti. Ni tako pomemben voljni element, kakor pa izkazane dejanske okoliščine, po katerih je mogoče sklepati o izvenzakonski skupnosti.

Proti tej sodbi je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je za pravilno razsojo pomembno, da sta tožnica in zapustnik sicer res kupila vsak svoje stanovanje, vendar na podlagi "Jazbinškovega zakona", kupila pa sta skupaj garsonjero v Kranjski gori, katere polovična solastnika sta bila. Nadalje, da sta skupaj hodila v Kranjsko goro in Celje in da so ju priče imele za par. Po ZZZDR niti zakonska zveza ne temelji na ekonomski skupnosti. Sicer pa so bila v njuni več kot štirideset let trajajoči zvezi podana vsa dejstva po 13. členu ZZZDR. Tožničina velika pomoč priča o ekonomski skupnosti, ker sicer zapustnik ne bi mogel prispevati polovice kupnine za garsonjero. Dejstva govorijo za to, da sta hotela živeti skupaj. Ekonomska skupnost lahko obstaja tudi med ljudmi, ki se ne ljubijo. Bistvena procesna kršitev je podana v tem, da sodišče ni hotelo upoštevati pisma iz leta 1963, ki ga tožnica ni mogla predložiti prej, ker ga ni našla. Predlaga, naj vrhovno sodišče v celoti razveljavi obe sodbi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka je v odgovoru na revizijo poudarila, da so vsi deli revizijskih navedb po vsebini ocena in kritika dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje. Kako naj bi bilo kršeno materialno pravo, pa revizija ne pove. Pritožbeno sodišče je glede na v sodni praksi izoblikovane standarde izvenzakonske skupnosti pravilno ugotovilo, da takšne skupnost v tožničinem primeru ni bilo. Tožeča stranka sploh ni navajala razlogov, zakaj je nekatere dokaze predložila šele 5.2. oziroma 20.4.2001 in tako je odločitev o njihovi zavrnitvi pravilna.

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Življenjsko skupnost ženske in moškega, kot jo opredeljuje 12. člen ZZZDR, ki ureja tako imenovano izvenzakonsko skupnost, sestavljajo številni elementi in med temi tudi ekonomska skupnost. Le-ta se sicer ne terja za veljavnost pravnih učinkov zakonske zveze razen na premoženjskem področju. Pri dokazovanju izvenzakonske skupnosti v sodnem ali upravnem postopku pa gre praviloma za njene pravne posledice na premoženjskem področju. Tako je tudi to eden izmed razlogov, da se glede tega vprašanja terja "nekaj več" kot pri zakonski zvezi. Zato revizijskemu stališču o tem, da sta nižji sodišči preveč poudarjali pomen ekonomske skupnosti, ni mogoče v vsem pritrditi. Pač pa je mogoče slediti reviziji v tem, da več okoliščin govori za to, da je ekonomska skupnost obstajala. Ugotovljeno dejstvo, da sta tožnica in zapustnik imela vsak svoje prejemke, vendar skupen denar za skupno gospodinjstvo in stroške v zvezi z njuno solastno garsonjero v Kranjski gori, sicer pa ločene finance vsak za svoje ostale potrebe in vsak za svoje stanovanje, nikakor ne govori zoper obstoj ekonomske skupnosti. Po življenjskih izkušnjah sodeč imajo celo zakonci svoja medsebojna finančna razmerja urejena še bolj ločeno, kot so bila obravnavana, pa ta okoliščina ni vprašljiva, ko se obravnava v zakonski skupnosti pridobljeno premoženje. Skupen denar za gospodinjstvo kot pomemben segment skupnega življenja pomeni tudi ekonomsko soodvisnost.

Ob opisanem razmerju skupnega in ločenega denarja ni nenavadno, da sta tožnica in zapustnik kupila vsak svoje stanovanje (na katerem sta bila imetnika stanovanjske pravice), kar je omogočila nova stanovanjska zakonodaja. Razlog več, da je šlo za ekonomsko skupnost, pa so trditve tožene stranke, če bi se izkazale kot resnične, da je zapustnik tožnici "pomagal z denarjem" pri nakupu njenega stanovanja v Celju, pri katerem pa je kot kupec nastopila le tožnica sama. V zvezi s tem je toženka vložila tožbo za ugotovitev zapustnikove solastnine na tem stanovanju, vendar je sodišče to zadevo v zvezi s to tožbo izločilo v posebno obravnavanje. Za popolno ugotovitev dejanskega stanja bi bilo treba vpogledati ta spis. Če držijo ali vsaj delno držijo toženkine trditve, bi bilo mogoče sklepati, da je šlo za medsebojno denarno pomoč v širših razsežnostih. Podobno velja za toženkine trditve, da je zapustnik prispeval 91% kupnine za k. garsonjero, vendar je kljub temu priznal tožnici polovični delež na njej. Tudi to je potrebno raziskati.

Oboje bi moralo storiti sodišče ob zakonskem napotilu materialnega pravnega vodstva, po katerem mora predsednik senata postavljati vprašanja in skrbeti na drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, ponudijo in dopolnijo dokazila in sploh dajo vsa potrebna pojasnila, in sicer vse za to, da se ugotovita ne le sporno dejansko stanje marveč tudi sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo (285. člen ZPP). V zvezi z revizijsko trditvijo, da med tožnico in zapustnikom ni šlo samo za dolgotrajno prijateljstvo, bi moralo sodišče v okviru pravkar omenjenega načela storiti potrebno, da se doženejo tudi čustveni, intimni odnosi med tožnico in zapustnikom, če so ti obstajali. Ti so namreč zelo pomembna sestavina izvenzakonske skupnosti. Nenavadno je namreč samo prijateljstvo med dvema osebama različnega spola, ki sta živeli v nevelikih prostorih v Kopru, Celju ali Kranjski Gori. Več pozornosti bi moralo sodišče nameniti in pripisati (delno res že ugotovljeni) nesebični dolgotrajni pomoči tožnice zapustniku, za katero bržkone ni dovolj le prijateljstvo, marveč morajo biti za to podani tudi čustveni ali kakšni drugi moralni vzgibi.

V zvezi z revizijsko in že poprej zatrjevano voljo tožnice in zapustnika živeti skupaj, ni videti prepričljivo sklepanje pritožbenega sodišča, da si nista ustvarila skupnega doma. Njune navade kažejo namreč na to, da je bil njun dom razpet med Koprom, Celjem in Kranjsko goro, kjer povsod sta se mudila dalj časa. Po drugi strani pa okoliščina, da partnerja nista nepretrgoma skupaj, kar se je v obravnavanem primeru dogajalo zlasti pred upokojitvijo tožnice in pred odkupom celjskega stanovanja, ne izključujejo obstoja izvenzakonske skupnosti.

Posebno težo ima revizijsko poudarjanje 40-letne zveze med tožnico in zapustnikom. V povezavi s tem ni sprejemljivo pravno stališče pritožbenega sodišča, da je za ugotavljanje izvenzakonske skupnosti pomemben le čas po 1.1.1977, ko je zakon uvedel ta institut (12. člen ZZZDR). Gotovo je, da sodišče takšne skupnosti s pravnimi učinki, ki jih predpisuje zakon, ne more (ne sme) ugotoviti, lahko pa in mora upoštevati kot del dejanskega stanja tudi čas pred tem datumom.

Nanizani razlogi so narekovali revizijskemu sodišču, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP) ob katerem bo moralo upoštevati, kar zadeva ugotavljanje dejanskega stanja, v obrazložitvi odločbe dana napotila.

Ne gre pa za očitano procesno kršitev. Novi ZPP, ki je uvedel eventualno maksimo, je do izjeme rigorozen. Sodišče ne sme upoštevati dokazov, za katere stranka ni pojasnila, zakaj jih je predlagala šele po prvem naroku za glavno obravnavo (četrti odstavek 286. člena ZPP). Če stranka ne pojasni ob pravem času razloga za kasnejšo predložitev dokaza, je prekludirana. Tako tudi revizijsko sodišče ni smelo presojati utemeljenosti trditev o opravičljivosti pozne predložitve dokaza.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba Ii Ips 127/2003
• Sodba II Ips 358/97
• Sodba II Ips 685/2006