Sodba in sklep II Ips 563/2007, II Ips 989/2008

Jedro

Arhitekturna avtorska dela so zgradbe in podobne konstrukcije, če vsebujejo individualne ustvarjalne elemente glede oblike, oblikovanja ali ornamentov. V skladu s 6. členom ZASP so varovani tudi sestavni deli arhitekturnega dela, če le izpolnjujejo pogoje individualne intelektualne stvaritve (npr. notranja oprema). Tožnikovo avtorsko delo v smislu notranje ureditve igralnice, kot sestavnega dela avtorskega dela projektiranja hotela, ne obstoji več oziroma je uničeno. Uničenje arhitekturnega avtorskega dela ureja določilo tretjega odstavka 45. člena ZASP, ki avtorju omogoča, da delo fotografira in na svoje stroške zahteva izročitev reprodukcij načrtov.

Določba 44. člena ZASP, ni ustrezna materialnopravna podlaga v konkretnem primeru, saj je poglavitna predpostavka za uporabo te določbe obstoj že izvedenega arhitekturnega dela oziroma njegovega sestavnega dela. Uporabiti tudi ni mogoče določbe 19. člena ZASP, ki ureja pravico do spoštovanja avtorskega dela kot moralne avtorske pravice, saj tudi ta predvideva, da avtorsko delo še obstoji.

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških postopka se zavrže.

Revizija proti drugostopenjski sodbi se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je zatrjeval, da sta toženca s tem, ko sta v igralniškem delu hotela M. v L. izvedla številna gradbena dela, brez njegovega soglasja predelala njegovo avtorsko delo (notranjo ureditev te igralnice). Predelava mu prednostno ni bila ponudena. Uveljavljal je povrnitev nepremoženjske škode zaradi kršitve pravice do spoštovanja avtorskega dela in plačilo civilne kazni.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca solidarno dolžna tožniku plačati znesek 97.646,47 EUR (prej 23.400.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do dneva plačila. O stroških postopka je odločilo s posebnim sklepom. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti tožencema njune pravdne stroške, in sicer tožencu 3.068,82 EUR (prej 735.412,50 SIT), toženki pa 3.377,93 EUR (prej 809.487,30 SIT), obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje tega sklepa do plačila.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Delno je ugodilo tožnikovi pritožbi zoper poseben sklep sodišča prve stopnje o stroških postopka in ga spremenilo tako, da je tožnik dolžan povrniti tožencu 2.986,20 EUR pravdnih stroškov, toženki pa 3.245,73 EUR, obema z zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa sodišča prve stopnje dalje. V preostalem delu je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi o pritožbenih stroških.

Sodbo pritožbenega sodišča tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) izpodbija z revizijo. Navaja, da ugotovitev nižjih sodišč, da je prišlo v konkretnem primeru do uničenja avtorskega dela, ni točna, saj so ostali dvigalo, stopnišče itd., avtorsko delo pa je celovita ureditev igralnice z vsemi detajli. Tožnik je predlagal ogled in postavitev izvedenca, vse z namenom, da se pridobi jasna slika o tem, kaj je v L. naredil in v kaj se je poseglo. Očiten je torej razkorak med ugotovitvami obeh sodišč in listinskimi dokazi ter izpovedbami prič. Ni šlo za funkcionalno spremembo prostora, igralnica je namreč ostala igralnica. Šlo je za zaključen sklop, ki je celovito avtorsko delo v okviru hotela M. Treba bi bilo uporabiti določbo 19. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. list RS, št. 21/95 in nasl., v nadaljevanju ZASP). Nižji sodišči sta tudi spregledali, da se določba tretjega odstavka 45. člena ZASP nanaša na arhitekturne objekte (kot samostojno stoječe zgradbe), ne pa na arhitekturno avtorsko delo. Grajani so tudi zaključki nižjih sodišč glede uveljavljanja prednostne pravice avtorja v primeru javnega natečaja. Revident vlaga revizijo tudi zoper poseben pravnomočni sklep o stroških postopka.

Reviziji sta bili dostavljeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročeni tožencema, ki nanju nista odgovorila.

Revizija zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena.

Revizija zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena (prim. pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 15. 12. 1998, Pravna mnenja II/98, str. 4). Revizija zoper sklep je namreč dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). V konkretnem primeru ne gre za takšen sklep, saj sklep o stroških ni sklep, s katerim se postopek konča. Na podlagi 377. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP je zato revizijsko sodišče nedovoljeno revizijo zoper navedeni sklep zavrglo.

Revizija zoper sodbo drugostopenjskega sodišča je dovoljena, vendar ni utemeljena.

Razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni mogoče uveljavljati. Zato so vse tiste revizijske navedbe, ki dejansko stanje, ugotovljeno na prvih dveh stopnjah sojenja, kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali mu celo izrecno nasprotujejo, neupoštevne in revizijsko sodišče nanje ne bo odgovarjalo (npr. navedbe glede izvedbe prenovitvenih del igralnice, da so bili vsi materiali zamenjani z manjvrednimi, da bi se ob ogledu lahko ugotovilo, česa od tožnikovega dela ni več, itd.). Odločilne dejanske ugotovitve v tej zadevi so, da je bil tožnik od leta 1970 edini projektant hotela M., v okviru katerega je tudi sporna igralnica, da je za adaptacijo dela hotela (in sicer spalnega dela in recepcije) dal ustno soglasje za spremembe ter da sta toženca želela popolnoma novo podobo igralnice, zato ob sporni prenovi od prejšnje ureditve ni ostalo ničesar, razen etažne plošče in vertikalnih stebrov, nameščena je bila povsem druga in drugačna oprema, spremenjena so bila tudi gradbena in obrtniška dela ter instalacije.

Arhitekturna avtorska dela so zgradbe in podobne konstrukcije, če vsebujejo individualne ustvarjalne elemente glede oblike, oblikovanja ali ornamentov. V skladu s 6. členom ZASP so varovani tudi sestavni deli arhitekturnega dela, če le izpolnjujejo pogoje individualne intelektualne stvaritve (npr. notranja oprema). Ti uživajo enako varstvo kot samo delo. Ravno ločevanje med samim arhitekturnim objektom (zgradbo, v kateri se nahaja igralnica) in njegovim sestavnim delom (notranja ureditev igralnice) pa je ključno v konkretnem primeru. Glede na dejanske ugotovitve o prenovi igralnice je pravilen zaključek nižjih sodišč, da tožnikovo avtorsko delo v smislu notranje ureditve igralnice, kot sestavnega dela avtorskega dela projektiranja hotela M., ne obstoji več oziroma je uničeno. Dejstvo, da zgradba v kateri se nahaja igralnica, ni porušena, tako ne more biti relevantno. Enako velja tudi za zatrjevanja revidenta, da je ostalo dvigalo, bife ter stopnišče, saj nobeden od teh delov ni spadal v samo igralnico kot sestavni del tega avtorskega dela, ampak gre za nujne sestavne elemente zgradbe, v kateri je tudi igralnica. Res je, da je bil po prenovi vzpostavljen funkcionalno enak objekt (igralnica), vendar oblikovno drugačen od prejšnjega, z novo, popolnoma drugačno notranjo opremo; zato ugotovitev, za kakršno se zavzema revident, o kontinuiteti starega in novega arhitekturnega dela, v smislu avtorskega dela ni mogoča. Pritrditi je zaključku nižjih sodišč, da ustrezne materialnopravne podlage v konkretnem primeru ne predstavlja določba 44. člena ZASP, ki ureja omejitve pravice predelave avtorskega dela, saj je poglavitna predpostavka za uporabo te določbe obstoj že izvedenega arhitekturnega dela oziroma njegovega sestavnega dela. Uporabiti tudi ni mogoče določbe 19. člena ZASP, ki ureja pravico do spoštovanja avtorskega dela kot moralne avtorske pravice, saj tudi ta predvideva, da avtorsko delo še obstoji. Pravica do spoštovanja avtorskega dela je tesno povezana s pravico do predelave avtorskega dela. Po 19. členu ZASP morata biti namreč za kršitev te pravice kumulativno izpolnjena objektivni in subjektivni pogoj. Objektivni obsega neposredne ali posredne posege v avtorsko delo, pri čemer so ti v zakonu navedeni le primeroma, subjektivni pogoj pa je izpolnjen, če pride do prizadetosti oziroma okrnitve avtorjeve osebnosti.

Uničenje arhitekturnega avtorskega dela ureja določilo tretjega odstavka 45. člena ZASP, ki avtorju omogoča, da delo fotografira in na svoje stroške zahteva izročitev reprodukcij načrtov. Nobenega od teh upravičenj tožnik v konkretni pravdi ne uveljavlja. Ker torej ne gre za uporabo 44. člena ZASP, tudi ni treba odgovarjati na revizijske navedbe v zvezi z zaključki nižjih sodišč o uveljavljanju prednostne pravice avtorja po 44. členu ZASP v primeru javnega natečaja. Podana tudi ni v reviziji uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V čem naj bi bilo razhajanje med ugotovitvami nižjih sodišč in listinskimi dokazi ter izpovedbami prič, revident ne konkretizira. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zoper sodbo pritožbenega sodišča na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep III Ips 3/2012
• UPRS Sodba I U 857/2017-14
• VDSS sodba Pdp 1309/2014