Sodba II Ips 482/2001

Jedro

Za nastanek skupnega premoženja ni bistvena volja oziroma soglasje zakoncev, da neko premoženje pridobita kot skupno premoženje. To je treba upoštevati tudi v primeru samostojnega podjetnika in njegovega osnovnega sredstva, ki je bilo kupljeno v času zakonske zveze z dohodki iz dela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Zahteva za povrnitev stroškov revizijskega odgovora se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče in nasprotne tožeče stranke. Odločilo je, da sodijo denarna sredstva v višini 18.000 DEM iz naslova kupnine za prodajo vozila TAM 260 A 116 P in denarna sredstva v višini 361.008,80 SIT iz naslova vrednosti odtujenega motornega vozila TAM 125 T 12-kiper, v skupno premoženje pravdnih strank, in da je zato toženec dolžan tožnici plačati tolarsko vrednost zneska 9.000 DEM in tolarski znesek 180.504,40 SIT, oba z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri tem je štelo, da sta deleža pravdnih strank na navedenem skupnem premoženju enaka. Višji tožbeni zahtevek tožnice je zavrnilo. Glede nasprotnega tožbenega zahtevka pa je odločilo, da sodi v skupno premoženje pravdnih strank (prav tako po enakih deležih) tudi videorekorder Mitshubishi tip HS - M16 (G), sistem VHS - PAL in nasprotni toženki naložilo, da nasprotnemu tožniku plača tolarsko vrednost 1.000 DEM (vrednost njegovega deleža). Višji tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe je zavrnilo. Med drugim je zavrnilo tudi zahtevek, da je nasprotni tožnik izključni lastnik avtobusa ..., ker naj bi bil njegovo posebno premoženje.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank glede glavne stvari, ugodilo pa je pritožbi tožene stranke zoper izrek o stroških postopka.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo nasprotni tožnik, in sicer v delu, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo glede tč. II/1 izreka in pripadajočih stroškov. Uveljavlja vse revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo obeh sodb tako, da bo tožbenemu zahtevku pod to točko ugodeno in nato ustrezno spremenjena stroškovna odločitev. V reviziji trdi, da je za vprašanje obstoja skupnega premoženja pomembno tudi soglasje oziroma volja zakoncev, da neko premoženje pridobita kot skupno premoženje. Sporni avtobus je bil kupljen izključno za opravljanje dejavnosti nasprotnega tožnika (osnovno sredstvo) kot samostojnega podjetnika, in ne po volji obeh pravdnih strank. Nasprotni tožnik meni, da je skupno premoženje lahko le čisti dobiček, pridobljen z opravljanjem samostojnega podjetništva, ter le tiste premičnine, ki so kupljene iz tako pridobljenega čistega dobička. Sicer bi bil v neenakopravnem položaju z družbenikom v družbi z omejeno odgovornostjo z enim družbenikom po 457. do 459. členu Zakona o gospodarskih družbah (Ur. list RS, št. 30/93 - št. 59/01, v nadaljevanju ZGD), ki samostojno odloča o vprašanjih iz 439. člena ZGD, torej tudi o delitvi dobička in o drugih poslovnih odločitvah, kot so osnovni vložki, osnovna sredstva družbe itd.

Stvarni vložek v takšno družbo ne bi bil skupno premoženje ustanovitelja družbenika in njegovega zakonca. Po mnenju nasprotnega tožnika je sodišče zato zmotno uporabilo materialno pravo. Nasprotni tožnik nadalje trdi, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v zapisnikih in o izpovedbah v postopku in med samimi zapisniki, razlogi o odločilnih dejstvih pa so med seboj v nasprotju oziroma so nejasni. Ta ugovor utemeljuje z napačno razsojo o obsegu skrbi nasprotne toženke za poslovne knjige nasprotnega tožnika, za sprejeme naročil zanj, pranje avtobusa, njene skrbi za gospodinjstvo in hčerki. Avtobus je bil kupljen zadnji in je nasprotni tožnik z njim začel voziti šele 01.03.1995, ko je bila zakonska zveza pravdnih strank dejansko že mrtva in prekinjena gospodarska skupnost. Tudi računovodske storitve je tožnica vodila tožencu le deloma (ostalo plačana računovodkinja), in še to le do 30.09.1995, potem pa nič več. Sodišči bi zato morali za sporni avtobus uporabiti enaka merila, kot sta jih uporabili za nepremičnino vl. št. 820 k.o..., ki je bila kupljena v istem času.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Nasprotna stranka predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Nasprotni tožnik sicer smiselno uveljavlja procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar jo utemelji le z drugačno dokazno oceno dejanskih ugotovitev na prvi in drugi stopnji. Dokazne ocene pa v revizijskem postopku ne sme izpodbijati (izrecna prepoved je določena v tretjem odstavku 370. člena ZPP). Obseg pomoči nasprotnemu tožniku pri opravljanju njegove poslovne dejavnosti oziroma dela nasprotne toženke v gospodinjstvu in pri vzgoji in varstvu hčerk so dejanska vprašanja, ki so bila v sodbah skrbno obrazložena in so razlogi o njih med seboj skladni, ugotovitve pa plod dokazne ocene. Preizkus obeh sodb je tako v celoti mogoč. Enako velja za ugotovitve v zvezi z nakupom spornega avtobusa. Da je bil sporni avtobus kupljen iz skupnih sredstev in v času trajanja zakonske zveze, je bilo ugotovljeno. Ugotovitev, da je vseeno, ali je bil del denarja za ta avtobus dan iz skupnih prihrankov pravdnih strank ali pa si ga je toženec izposodil in nato vrnil še v času trajanja zakonske zveze, je materialnopravne narave in točna. Glede časa nakupa je bilo ugotovljeno, da je bila kupna pogodba sklenjena 29.12.1994, avtobus pa odplačan že v mesecu septembru 1995. Sam nasprotni tožnik je med postopkom trdil, da je zakonska zveza razpadla konec leta (novembra) 1995. Sodišči sta kot čas razpada zakonske skupnosti šteli odselitev nasprotne toženke dne 12.05.1996. Da je bil avtobus kupljen po prenehanju zakonske skupnosti, tako nasprotni tožnik ni dokazal. Trditev v revizijskem postopku, da naj bi bila zakonska zveza mrtva že v marcu 1995, je nedovoljena revizijska novota (že navedeni tretji odstavek 370. člena ZPP).

Zatrjevane kršitve ZPP med postopkom tako ni bilo.

Drugih procesnih kršitev pa nasprotni tožnik opredeljeno ni uveljavljal, kar bi glede na omejitve, ki jih določa 371. člen ZPP, moral storiti.

Sodišči druge in prve stopnje tudi nista zmotno uporabili materialnega prava.

Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da nasprotni tožnik nima prav, ko trdi, da je za nastanek skupnega premoženja bistvena volja oziroma soglasje zakoncev, da neko premoženje pridobita kot skupno premoženje. To stališče je povsem v nasprotju z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 14/89 - preč. bes., Ur.l. RS, št. 13/94 do 60/99, v nadaljevanju ZZZDR), ki v 51. členu posebej določa, da skupno premoženje nastaja na podlagi zakona samega. Pač pa se lahko zakonca nato dogovorita o delitvi skupnega premoženja in med seboj sklepata vse pravne posle, ki jih lahko sklepata tudi z drugimi osebami, če so za to izpolnjeni posebni in strogi formalni pogoji. Formalni prav zato, da ne pride do oškodovanja enega zakonca na račun drugega (primerjaj 54. člen, drugi odstavek 58. člena in 62. člen ZZZDR).

Sodišči sta na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno materialnopravno ovrednotili premoženjskopravni status spornega premoženja. Nasprotni tožnik še v reviziji vztraja pri stališču, da gre za posebno premoženje zato, ker je sporni avtobus osnovno sredstvo za njegovo poslovanje. Svoje stališče podkrepi še s primerjavo z družbo z omejeno odgovornostjo po ZGD, ki naj bi družbeniku nudila bistveno ugodnejši položaj, čeprav se dejavnosti obeh gospodarskih subjektov praktično ne razlikujeta. Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da enakosti položajev, če gre za drugačne gospodarske subjekte (fizično in ne pravno osebo), ni mogoče upoštevati kot argument za drugačno odločitev. Le v pojasnilo revidentu pa dodaja, da ureditev v 457. do 459. členu ZGD temelji na predpostavki, da je stvarni vložek, ki ga je ustanovitelj vložil v družbo, njegovo posebno premoženje (primerjaj 410. in 411. člen ZGD). Če pa zakonec vloži v družbo stvarni vložek kot svoje premoženje, čeprav je to skupno, nastane podobna situacija tisti, ko zakonec brez soglasja drugega zakonca razpolaga s predmetom skupnega premoženja. O pravnih posledicah takšnega ravnanja pa je sodišče v tem sporu že odločilo v zvezi z drugima voziloma, ko je tožnici prisodilo denarno vrednost njenega deleža na tem skupnem premoženju.

Drugačno obravnavanje delovnih sredstev oziroma osnovnih sredstev samostojnih podjetnikov (fizičnih oseb), kot sta to storili sodišči druge in prve stopnje, bi lahko imelo za posledico, da skupnega premoženja zaradi enostranskega ravnanja enega zakonca sploh ne bi bilo več, ali to sploh ne bi nastalo, kar je v nasprotju z že navedenim 51. členom ZZZDR. Da je takšna rešitev pravilna, kaže tudi določba drugega odstavka 61. člena ZZZDR, ki pri delitvi skupnega premoženja upošteva poseben položaj tistega zakonca, ki določene stvari iz skupnega premoženja potrebuje za opravljanje svojega poklica. Na zahtevo tega zakonca se na račun njegovega deleža njemu dodelijo predvsem tisti predmeti, ki so temu namenjeni. Na to določbo sta pravilno opozorili že sodišči druge in prve stopnje. Glede na še odprt nepravdni postopek za delitev skupnega premoženja (nasprotna toženka ne zahteva izročitve avtobusa) in napotitev na pravdo nasprotnega tožnika, lahko le takšna odločitev pripelje do pravilne izpeljave določb ZZZDR o skupnem premoženju.

Nasprotni tožnik končno ne more uspeti z argumentom, da je sodišče nasprotni toženki kot njeno posebno premoženje priznalo nepremičnino, ki jo je pridobila novembra leta 1995. Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da gre sicer res za pridobitev nepremičnine v času trajanja zakonske zveze, vendar ne iz skupnih sredstev, in s tem za pridobitev na drugačni pravni in dejanski podlagi. Nepremičnina je bila kupljena s sredstvi očeta nasprotne toženke, kar je razvidno iz notarskega zapisa, v katerem je zapisano, da je oče tožnici izročil 22.000 DEM za kupnino po pogodbi za nakup nepremičnine. Dokazano je tudi bilo, da je bil ta znesek dan izrečno njej, in sicer zaradi krhanja zakonske zveze med pravdnima strankama.

Revizija je zato neutemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Zavrnitev zahteve za povrnitev revizijskih stroškov nasprotnega tožnika je zajeta v odločitvi o zavrnitvi revizije. Revizijsko sodišče je zavrnilo tudi zahtevo za povrnitev stroškov revizijskega odgovora, ker je ugotovilo, da glede na stanje stvari, trditve v odgovoru niso prispevale k odločitvi in s tem stroški niso bili potrebni (155. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 153/94
• Sodba II Ips 207/2000
• Sodba II Ips 58/93