Sodba VIII Ips 57/2008

Jedro

Tožnik v času opravljanja sindikalnega dela z dela ni bil odsoten in je delal to, kar je bilo s toženo stranko dogovorjeno, t. j. delo sindikalnega zaupnika. Obravnavanje tega dela tako, kot da tožnik takrat ne bi delal in da je bil z dela odsoten, kar pa dejansko ni bil, bi lahko pomenilo diskriminacijo tožnika glede njegovega dela kot sindikalnega zaupnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati razliko v plači za mesece september in november 2001, oktober 2002, april, maj in junij 2003 in julij 2004 v bruto zneskih razlik v plači, od bruto zneskov odvesti prispevke in davke in neto razliko plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih neto mesečnih razlik plače od plačila. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 317,77 EUR (prej 76.152,11 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku kot sindikalnemu zaupniku priznala in izplačala vse pravice, ki mu pripadajo kot sindikalnemu zaupniku. Nadomestilo za razpoložljivost je sodišče štelo kot posebno obliko stimulacije delavca, ki ga je predvidela tožena stranka, pri čemer ni uvrstila dela sindikalnega zaupnika med tiste primere, ki bi bili do nadomestila upravičeni. Tožena stranka ni v ničemer kršila pravice tožnika pri njegovem delu kot sindikalnega zaupnika. Nadomestilo za razpoložljivost ni predpisano z zakonom, ne s Splošno kolektivno pogodbo, kot tudi ne s Kolektivno pogodbo dejavnosti, zato ima tožena stranka tudi pravico, da to nadomestila prizna za taksativno določene primere.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo v celoti. Sklenilo je, da se revizija dopusti. Sodišče druge stopnje je navedlo, da mora delodajalec sindikalnega zaupnika, kateremu je odobreno določeno število ur za sindikalno delo, obravnavati tako, da le-ta ni diskriminiran. Ni se strinjalo z razlago, da pomeni sindikalno delo, ki je dogovorjeno in odobreno s strani delodajalca, odsotnost z dela in v posledici tega delavec ni upravičen do stimulacije, do katere bi bil upravičen, če v tem času ne bi opravljal sindikalnega dela. Štelo je, da pomeni takšno ravnanje tožene stranke neenakopravno obravnavanje predstavnika sindikata z ostalimi delavci, zato je pritožbi ugodilo.

3. Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da nadomestilo za razpoložljivost ni pravica, ki je določena z zakonom ali kolektivno pogodbo dejavnosti, temveč gre za posebno obliko stimulacije in je sestavni del podjetniške kolektivne pogodbe. Gre za izredno stimulacijo, ki vzpodbuja dejansko prisotnost na delu, zato neprisotnost, ki ni izrecno navedena med izjemami, pomeni, da delavcu pravica do nadomestila ne gre. Kot prisotnost je mogoče šteti le izpolnjevanje delovnih nalog, za katere je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi. Zaradi namena nadomestila za dejansko razpoložljivost so izjeme, ko se delavcu nadomestilo prizna, kljub temu, da dejansko ni prisoten na svojem delovnem mestu, zelo redke in taksativno določene s Pravilnikom. Vsako odsotnost delavca na delovnem mestu, ki ni kot izjema določena v Pravilniku, je potrebno šteti kot odsotnost, zaradi katere nadomestilo za razpoložljivost delavcu ne pripada. Nepravilen je materialno pravni zaključek pritožbenega sodišča, da pomeni nepriznavanje pravice do nadomestila v času, ko tožnik ni bil prisoten na delovnem mestu zaradi sindikalnega dela, neenakopravno obravnavanje predstavnika sindikata. Primerjava v smislu načela enakopravnosti terja, da se v obzir vzamejo delavci, ki izpolnjujejo enake pogoje oziroma kriterije. Pri priznavanju nadomestila za razpoložljivost je odločilni kriterij prisotnost delavca na delovnem mestu, ta kriterij pa v primeru tožnika ni bil izpolnjen. Tožnika ni mogoče primerjati z delavcem, ki je dejansko izpolnjeval delo po pogodbi o zaposlitvi. Opravljanje sindikalnega dela Pravilnik ne navaja kot opravičeno odsotnost z dela, kar ni slučaj, ker je bil namen strank Pravilnika stimulirati dejansko prisotnost na delu. Nadalje revizija opozarja na nedoslednost stališča pritožbenega sodišča glede razlage 35. člena Pravilnika, ker enkrat razlaga, da je potrebno tožnika v času opravljanja sindikalnega dela šteti za prisotno, zaradi česar 35. člen Pravilnika ni relevanten. Po drugi strani pa sodišče pove, da gre v primeru sindikalnega dela za opravičeno odsotnost.

4. V skladu s 375. člena ZPP je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in tožniku, ki je nanjo odgovoril. Predlaga zavrnitev revizije tožene stranke kot neutemeljene in da sodišče naloži toženi stranki povrnitev stroškov odgovora na revizijo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji pravnomočne sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, ker revizije ni možno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člen ZPP).

7. Revizija pavšalno očitanega revizijskega razloga kršitve določb pravdnega postopka ni določno opredelila. Zato v tej smeri revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni moglo preizkušati.

8. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik pri toženi stranki sindikalni zaupnik reprezentativnega sindikata SKEI, takšno delovanje mu je tožena stranka tudi omogočala. Tožena stranka je tožniku priznala določeno število ur za sindikalno delo, ki mu ga je tudi plačala. Tožena stranka pa tožniku za čas, ko je opravljal sindikalno delo, ni priznala nadomestila za razpoložljivost delavca po 35. členu svojega Pravilnika o plačah, ker je štela, da je bil takrat odsoten z dela in da mu to nadomestilo ne pripada.

9. Tožena stranka je skupaj z reprezentativnima sindikatoma Sindikat Neodvisnost - KNSS in Sindikatom kovinske in elektro industrije SKEI sprejela Pravilnik o plačah, ki v 35. členu določa nadomestilo za razpoložljivost delavca. Sodišče prve in druge stopnje sta šteli to nadomestilo za (izredno) stimulacijo, katere namen je stimulirati delavce k čim večji prisotnosti na delovnem mestu. V predzadnjem odstavku 35. člena Pravilnika je določeno, da se kot odsotnost po tem kriteriju ne upošteva odsotnost zaradi rednega letnega dopusta, izobraževanja, na katerega je delavec napoten in se vodi kot službena odsotnost, praznikov in dela prostih dni po zakonu. Delovanje sindikalnega zaupnika kot opravičena odsotnost, ki na pravico do nadomestila za prisotnost ne vpliva, ni določena v tem členu.

10. Tožena stranka v reviziji razlaga priznanje pravice do nadomestila na način, da se - razen taksativno določenih izjem - vsaka druga odsotnost šteje kot odsotnost, zaradi katere nadomestilo za razpoložljivost delavcu ne pripada, kar pa ne pomeni neenakopravnega obravnavanja tožnika. Takšno stališče ne upošteva posebnega položaja tožnika kot sindikalnega zaupnika, na kar pravilno opozarja sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi. Predstavnik sindikata ne sme biti v manj ugodnem položaju kot ostali delavci. Obveza k takšnemu obravnavanju izhaja iz mednarodnih pogodb in iz delovnopravne zakonodaje. Konvencija Mednarodne organizacije dela št. 135 o varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 14/82, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92) v 1. členu določa, da morajo biti predstavniki delavcev (to so po določbi 3. člena tako sindikalni predstavniki kot od drugih delavcev izvoljeni predstavniki delavcev) v podjetju učinkovito zavarovani pred vsakim postopkom, ki bi bil zanje škodljiv, kamor spada tudi odpuščanje zaradi njihovega statusa ali aktivnosti kot predstavnikov delavcev ali zaradi članstva v sindikatu ali zaradi udeležbe v sindikalnih aktivnostih, če ravnajo v skladu z veljavnimi zakoni, kolektivnimi pogodbami ali drugimi skupno dogovorjenimi sporazumi. Konvencija št. 135 v prvem odstavku 2. člena določa, da imajo predstavniki delavcev v podjetju ustrezne olajšave, da bi lahko hitro in učinkovito opravljali svoje funkcije.

11. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002) v 6. členu določa prepoved diskriminacije. Glede obravnavanega primera je bistveno, da ZDR v tem členu določa, da delodajalec ne sme delavca v času trajanja delovnega razmerja postavljati v neenakopraven položaj zaradi (med drugim) članstva v sindikatu. Glede na zgoraj navedeno konvencijo in določbe ZDR je delovanje sindikalnega zaupnika potrebo obravnavati posebej pazljivo.

12. Ob ugotovitvah, da je tožena stranka tožniku priznavala in plačala za sindikalno delo določeno število ur (v odgovoru na tožbo tožena stranka izrecno navede, da je tožniku za odsotnost v zvezi z delovanjem sindikalnega zaupnika priznala plačane ure, kot bi bil na delovnem mestu in da je delal), v okviru katerih je opravljal delo sindikalnega zaupnika, ni logično ravnanje tožene stranke, da mu ni priznavala nadomestila po 35. členu Pravilnika, ki stimulira prisotnost delavca na delu. Tožnik v času opravljanja sindikalnega dela z dela ni bil odsoten in je delal to, kar je bilo s toženo stranko dogovorjeno, delo sindikalnega zaupnika. Obravnavanje tega dela tako, kot da tožnik takrat ne bi delal in da je bil z dela odsoten, kar pa dejansko ni bil, bi lahko pomenilo diskriminacijo tožnika glede njegovega dela kot sindikalnega zaupnika. To pa je v nasprotju s ciljem, ki ga zasledujejo zgoraj navedeni pravni viri. Zato je pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da tožniku stimulacija po 35. členu Pravilnika gre, zato ker ni mogoče šteti, da je bil tožnik z dela odstoten, ko je opravljal delo sindikalnega zaupnika.

13. Na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP je to sodišče odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na revizijo.

14. Glede na navedeno je v skladu s 378. členom ZPP revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

08.03.2016

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 691/2017
• UPRS Sodba I U 1626/2020-16
• VDSS sodba in sklep Pdp 1065/2008