<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba II Ips 919/2007

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2009:II.IPS.919.2007
Evidenčna številka:VS0012306
Datum odločbe:17.09.2009
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Cp 2872/2005
Senat:
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
Institut:sprememba tožbe - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - imisije - odgovornost upravljalca odlagališča odpadkov - opravljanje splošno koristne dejavnosti - kršitev osebnostnih pravic - pravica do zdravega življenjskega okolja - solidarna odgovornost - pasivna legitimacija - povrnitev nepremoženjske škode - škoda, ki presega običajne meje - povrnitev škode zaradi prekomernega smradu - duševne bolečine zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja - renta - zastaranje odškodninske obveznosti

Jedro

Določbi tretjega odstavka 133. člena OZ oziroma 156. člena ZOR predstavljata posebnost odškodninskega prava, ki določa obveznost povračila škode, čeprav ta izhaja iz opravljanja zakonite dejavnosti; gre za civilnopravno različico sodobnega načela varstva okolja "povzročitelj obremenitve plača". Denarni odškodninski zahtevek po tretjem odstavku 133. člena OZ oziroma 156. člena ZOR je tako odvisen od odgovora na vprašanje, ali je nastala oziroma ali nastaja škoda, ki presega običajne oziroma normalne meje . Gre za pravni standard škode, ki ga ni mogoče zamenjevati s pravnim standardom krajevno običajne mere iz 75. člena SP. Upravni predpisi o dovoljenih količinah emisij so lahko orientacija, vendar sodišče pri presoji omenjenega standarda nanje ni vezano.

S spremembo tožbe tožniki niso uveljavljali kakšne nove toženčeve obveznosti, temveč so le v okviru istega historičnega dogodka, se pravi na isti dejanski in pravni podlagi, zahtevali izpolnitev iste (odškodninske) obveznosti, iz katere izhajajo tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevki. Zastaranje se veže na obveznost, ne pa na posamične preoblikovane zahtevke v okviru iste obveznosti. Tako se lahko v zastaralnem roku, določenem za posamezno obveznost, postavijo različni zahtevki, ki izvirajo iz iste dejanske in pravne podlage.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi:

"Pritožbi toženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek glede sedmega, osme, devetega in desetega tožnika, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna plačati v roku 15 dni tožnikom F. H., P. H., D. H. in M. L. odškodnino, vsakemu v znesku 6.259,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2004 dalje do plačila, M. L. pa od 26. 11. 2003 dalje do plačila."

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje."

V ostalem se revizija zavrne.

Tožniki F. H., P. H., D. H. in M. L. morajo tožencu v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 2604,26 EUR stroškov pravdnega postopka.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi tožniki zahtevajo povrnitev nepremoženjske škode, ki jim je nastala zaradi nedovoljenih imisij, ki prihajajo z odlagališča v ... Svoje zahtevke utemeljujejo na podlagi tretjega odstavka 156. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarne tožbene zahtevke, s katerimi so tožniki od toženca zahtevali plačevanje mesečne rente v znesku 208,65 EUR (prej 50.000 SIT) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Ugodilo je podrejenim tožbenim zahtevkom in tožencu naložilo, da plača prvemu tožniku ter tretjemu do desetemu tožniku vsakemu po 6.259,39 EUR (prej 1.500.000 SIT) odškodnine, drugi tožnici pa 7.511,27 EUR (prej 1.800.000 SIT) odškodnine, vsem s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter da jim povrne odmerjene pravdne stroške.

3. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem (obsodilnem) delu potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Sodbo pritožbenega sodišča toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava izpodbija z revizijo. Navaja, da sta sodišči priznali tožnikom odškodnino le zaradi "prepričanja sodišča", da neprijetne vonjave, ki izvirajo iz deponije v ..., krepko presegajo normalno mejo za stanovanjsko naselje. Ni razvidno, kako se je sodišče o tem prepričalo in kako je to ugotovitev postavilo pod pravilno materialnopravno normo. Revizija poudarja, da se sanacija deponije izvaja postopno in da gre za spremenljivost parametrov po obsegu in intenzivnosti. Odločbi pa se ne opredelita, kje in kakšna je vzročna zveza po posameznih fazah. Sodišče ni izdvojilo, kaj konkretno povzroča njegovo prepričanje o neprijetnih vonjavah, ki naj bi vznemirjale tožnike, saj škoda zaradi vznemirjanja ni pravno priznana škoda. Sanacija tudi ni protipravno dejanje. Sklicevanje na meritve pred sanacijo v letu 1999 in prikaz, da je prekomernost povzročila sanacija, predstavlja ob neupoštevanju drugih dokaznih listin bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi o tem so nerazumljivi, nasprotujejo vsebini listin in ni jasno, katera so odločilna dejstva. Izpodbijani odločbi omenjata določbe ZOR, vendar svoje obrazložitve ne gradita na njih. Določba 72. člena Ustave pa ne more biti samostojen temelj za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov tožnikov. Iz izpodbijanih odločb ni razvidno, kje in kakšna je normalna meja iz 156. člena ZOR. Dokazni postopek se v tej smeri ni izvajal. Vprašanje, če in v kakšnem obsegu so vonjave neprijetne, je strokovno, zato bi moralo sodišče razpolagati s strokovnim mnenjem, iz katerega bi moralo biti razvidno, če, koliko in v kakšnem obsegu vonjave presegajo normalno mejo, v kakšnem časovnem obdobju, intervalu, letnem času, podnevi, ponoči itd. Opraviti bi bilo tudi treba ustrezne meritve na terenu. Ni razvidno, ali je sodišče upoštevalo normative v okviru prava RS ali prava Evropske skupnosti. Ni se opredelilo do analize deponijskega plina Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor, ki kaže običajno sestavo deponijskega plina. Odločbi se nista opredelili in ne vsebujeta dokazne ocene o preiskavi izcednih vod, iz katere izhaja, da vrednosti parametrov ne presegajo mejnih vrednosti in do izvedeniškega mnenja Fakultete za strojništvo v Mariboru, iz katerega izhaja, da ni večjih emisij, ki bi lahko povzročile prekomerno obremenjevanje okolja in da tudi ni pričakovati večjih emisij. Sodišči se tudi nista opredelili do izpovedbe izvedenca dr. S. N., ki se je težko izjavil o vplivih deponije v ... na okolje, saj je za to potrebno izdelati podrobne analize, ki niso bile izdelane. Sodišče je tudi napačno povzelo in ocenilo izvedensko mnenje H. C., ki ni mogel odgovoriti, kako in v kolikšni meri naj bi vplivale imisije na človeka, na njegovo telo, biološke, fiziološke, imunološke in druge procese, o čemer bi lahko kompetentno odgovoril le strokovnjak biomedicinske stroke, ki ni bil imenovan. Sodbi nimata zaključkov, ali je njegovo mnenje materialnopravno sprejemljivo v smislu drugega odstavka 156. člena ZOR in 200. člena ZOR. Ker tožniki zahtevek povezujejo s sanacijo deponije, ki jo je naročila Občina ..., izvaja pa jo VGP ..., je na mestu ugovor pasivne legitimacije. Napačna materialnopravna opredelitev in odločitev sodišča pa pomeni tudi odločanje o očitno upravni stvari. Vse faze sanacije se izvajajo s soglasji pristojnega ministrstva, ki jih je toženka z zadevo seznanila. Opozarja, da so tožniki zahtevke, ki jim je sodišče ugodilo, postavili šele v vlogi z dne 15.4.2004. Čeprav je toženka taki spremembi tožbe nasprotovala in čeprav je ugovarjala tudi zastaranje, se sodišči do tega ugovora nista opredelili. Sodišči omenjata 200. člen ZOR, vendar se nista opredelili do tega, katera dobrina tožnikov naj bi bila prizadeta in kakšna oblika negmotne škode jim je sploh priznana. Sodišče ni za nobenega tožnika pravilno ovrednotilo standarda pravične odškodnine, niti ni navedlo razlogov o upoštevanju načela o objektivni pogojenosti višine odškodnine. Višino odškodnine je določilo po prostem preudarku, čeprav 200. člen ZOR ne daje takega pooblastila. Ni jasno, zakaj se sodišče sklicuje tudi na 203. člen ZOR, ob tem ko je zahtevek za plačilo rente za bodočo škodo zavrnilo s sklicevanjem na 188. člen ZOR. Zneski prisojene odškodnine tako zajemajo tudi odškodnino za škodo, ki do konca glavne obravnave še ni nastala ne zapadla. O taki škodi pa iz odločb ne izhaja ničesar. Predlaga, da revizijsko sodišče odločitvi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, pri čemer so revizijski stroški nadaljnji pravdni stroški.

5. Sodišče je revizijo v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnikom, ki nanjo niso odgovorili.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP, izhaja:

- da tožniki živijo v ... stanovanjskem naselju na A. ulici v ..., ki se nahaja neposredno nad smetiščem komunalnih odpadkov, katerega upravljalec je toženec,

- da deponija obstaja že od leta 1980, vendar pa je bila prej manjša (40 a), od naselja bolj oddaljena (300 m); pas med naseljem tožnikov in smetiščem je bil porasel z drevjem, tako da je gozd zastiral pogled na smetišče in preprečeval vplive iz smetišča; lego (50 m do 90 m od naselja) in obseg (razširitev še za dodatnih 110 a), kot ga ima danes, je deponija pridobila z razširitvijo v letu 1999 na podlagi odločb Občine ...,

- da onesnaženost zraka na A. ulici zaradi obratovanja odlagališča odpadkov presega eno enoto vonjav in da so zaradi pogostih termičnih vetrov v dnevnem času na območju A. ulici imisijske koncentracije neprijetnih vonjav višje tudi za dve stopnji,

- da tožniki smrad v taki meri trpijo vsaj od spomladi 1999 (v času opravljenih meritev), kar se je še okrepilo z začetkom sanacije, da tak smrad trpijo cel čas tega postopka, a največ do zaprtja smetišča leta 2008,

- da je za naseljena območja običajen zmeren vpliv na okolico, to je, ko onesnaženost zraka znaša 0,5 do 1,0 enotes vonjav, če je onesnaženost zraka med 1,0 do 5,0 enot vonjav, pa je vpliv na okolico velik,

- da za ugotavljanje in ocenjevanje neprijetnih vonjav ni ustreznih predpisov in normativov ter da so meritve imisij plinastih substanc na različnih oddaljenostih od deponije izredno drage, zahtevne in nezanesljive in da natančne koncentracije praktično ni mogoče določiti,

- da ravnanje z odpadki na odlagališču v ... ne ustreza uveljavljenim pravilom ravnanja z odpadki, saj se odpadki vgrajujejo v razsutem stanju, prekrivni sloj pa se nasuje najpogosteje na vsaka dva meseca, odpadki so dalj časa izpostavljeni vremenskim razmeram, pri čemer prihaja do različnih biokemijskih procesov, katerih posledica so imisije neprijetnih vonjav,

- da smrad bistveno znižuje kvaliteto bivalnega okolja tožnikov in jim kot stalen vir frustracij neprestano ruši notranje ravnovesje in

- da tožniki trpijo, ker zaradi smradu ne morejo normalno živeti v stanovanjskih hišah, ker morajo pogosteje odhajati od doma, ker ne morejo zračiti prostorov, sušiti perila na prostem, uporabljati balkonov, posedati pred hišo, ker zaradi smradu njihovi prijatelji ne prihajajo k njim na obiske.

Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka:

8. Očitki kršitev določb pravdnega postopka 2. in 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso konkretizirani in so zato neupoštevni. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka namreč revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), kar pomeni, da mora biti ta revizijski razlog obrazložen. Revizija neutemeljeno uveljavlja procesno kršitev po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločanje o odškodninskih zahtevkih tožnikov ne pomeni odločanja o upravni stvari iz 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, saj tožniki z njimi ne uveljavljajo pravic iz področja upravnega prava, pač pa civilne pravice. V sporih o civilnopravnih razmerjih pa odloča sodišče po pravilih pravdnega postopka (1. člen ZPP). Pritrditi tudi ni mogoče revizijskim navedbam glede kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revident s poudarjanjem, da gre pri ugotavljanju obstoja in obsega neprijetnih vonjav za strokovno vprašanje, neutemeljeno izpodbija pravilnost ugotavljanja teh odločilnih dejstev v predmetnem postopku. Izvor, obseg in trajanje neprijetnih vonjav v naselju tožnikov so bili ugotovljeni na podlagi strokovnih mnenj ter opravljenih meritev. Sodišče prve stopnje je pridobilo izvedensko mnenje Inštituta za energetsko, procesno in okoljsko inženirstvo pri Fakulteti za strojništvo v Mariboru ter Strokovno oceno širjenja neprijetnih vonjav z odlagališča komunalnih odpadkov v ..., ki je bila za potrebe sanacije izdelana 3. 5. 1999. Sodišči sta ugotovitve iz teh dokaznih listin v sodbah obširno povzeli, jih ocenili kot prepričljive in nanje oprli svojo odločitev. Revizija zato neutemeljeno trdi, da iz izpodbijanih sodb ni razvidno, kako se je sodišče prepričalo o intenzivnosti vonjav in njihovem izvoru.

9. Neutemeljeno je tudi toženčevo zavzemanje, da bi morali sodišči natančno ugotoviti intenziteto in trajanje neprijetnih vonjav v posameznih obdobjih. Iz ugotovitev sodišč izhaja, da onesnaženost zraka na A. u. zaradi obratovanja odlagališča ves sporni čas presega eno enoto vonjav ter da so občasno v dnevnem času zaradi termičnih vetrov imisijske koncentracije neprijetnih vonjav višje tudi za dve stopnji. Obremenjevanje z neprijetnimi vonjavami je bilo intenzivnejše po začetku sanacije leta 1999 ter ves nadaljnji čas do zaprtja odlagališča bolj ali manj nespremenljivo. Za presojo kršitev pravice do zdravega življenjskega okolja so te ugotovitve nižjih sodišč zadostne. Ob upoštevanju, da z meritvami imisij natančne koncentracije plinastih substanc ni mogoče določiti, se revizija neuspešno zavzema za izvedbo podrobnejših meritev in za tako podrobno razcepitev ugotovitev o njihovi stopnji, da bi bila ta določena prav za vsak dan posebej. Kolikor revizija s poudarjanjem postopnega izvajanja sanacije zatrjuje drugačno porazdelitev jakosti neprijetnih vonjav v obravnavanem obdobju, pa nedopustno izpodbija navedene dejanske ugotovitve nižjih sodišč.

10. Res je, da v postopku niso bili ugotovljeni sestava deponijskega plina, njegove značilnosti ter vrednosti parametrov izcednih vod, vendar navedeno v konkretnem primeru ne more biti odločilno.

Ugotovljeno je namreč bilo, da odlagališče komunalnih odpadkov v ... deluje kot biološki reaktor, v katerem potekajo aerobni in anaerobni procesi razgradnje organskih snovi. Pri teh procesih nastajajo spojine z neprijetnim vonjem in ne le deponijski plin, vse skupaj pa povzroča prekomeren smrad. Zato ni bistveno, ali je imel deponijski plin običajno sestavo in ali so vrednostni parametrov izcednih voda presegale mejne vrednosti. Ker se sodišči do dokazov, iz katerih naj bi slednje izhajalo, nista opredelili, bistvena kršitev določb pravdnega postopka glede na navedeno ne more biti podana. Da je prekomernost neprijetnih vonjav povzročila šele sanacija odlagališča v drugi polovici leta 1999, iz dejanskih ugotovitev ne izhaja. Ugotovljeno je bilo, da so te eno stopnjo vonjav presegale že pred začetkom sanacije, ko so bile opravljene tudi meritve, s sanacijo pa so se še okrepile. Zato revizijsko sodišče ne vidi nasprotja med povzemanjem izsledkov meritev izpred začetka sanacije ter navedenimi zaključki nižjih sodišč.

11. Nasprotja med vsebino strokovnih mnenj in njihovim povzemanjem v sodbah nižjih sodišč ne obstajajo. Kolikor s temi trditvami revident izpodbija njihovo dokazno oceno, pa so te revizijske trditve neupoštevne. Iz izvedenskega mnenja Fakultete za strojništvo v Mariboru ne izhaja, da ni večjih emisij, ki bi lahko povzročile prekomerno obremenjevanje okolja in da tudi ni pričakovati večjih emisij. V njem je navedeno le, da ni večjih emisij prahu, ki bi prekomerno obremenjevale okolje, kar v tej zadevi ni relevantno. Nasprotja tudi ni med pisnim izvedenskim mnenjem psihologa H. C. ter povzemanjem njegovega izvida in mnenja v izpodbijanih sodbah. Ta ni mogel potrditi vpliva emisij z deponije le na telesno zdravje tožnikov in njihove medicinsko diagnosticirane težave in bolezni, kar pa ne drži za njegovo oceno o vplivu neprijetnih vonjav na psihično stanje tožnikov. Ker tožniki uveljavljajo odškodnino za duševne bolečine, je vzročna zveza med emisijami z deponije ter njihovimi boleznimi nepomembna. Izvedenec biomedicinske stroke ni bil postavljen, ker takšnega dokaznega predloga ni bilo.

12. Sodišči sta jasno zapisali, da so bili tožniki zaradi smrada, ki prihaja iz deponije, prikrajšani za življenje v zdravem okolju, kar je njihova ustavna pravica, katere kršitev predstavlja pravno priznano nepremoženjsko škodo. Gre za kršitev osebnostne pravice (glej sodbo sodišča prve stopnje, str. 6 in sodbo sodišča druge stopnje, str. 3).

Glede zmotne uporabe materialnega prava:

13. Revizijska zatrjevanja, da iz sodb nižjih sodišč ni razvidna materialnopravna podlaga oziroma da sodbi nižjih sodišč sicer omenjata ZOR, obrazložitve pa na njegovih določbah ne gradita, niso utemeljene. Iz obeh sodb jasno izhaja, da sta nižji sodišči svoji odločitvi oprli na tretji odstavek 156. člena ZOR oziroma tretji odstavek 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ; glej str. 5 in 6 sodbe sodišča prve stopnje oziroma str. 4 sodbe sodišča druge stopnje) ter na 72. člen Ustave. Ustrezno sta obrazložili, da je toženec tožnikom kršil pravico do zdravega življenjskega okolja in da je nastalo škodo mogoče uvrstiti med duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti iz prvega odstavka 200. člena ZOR oziroma iz prvega odstavka 179. člena OZ.(1)

14. Ustava vsakomur zagotavlja pravico do zdravega življenjskega okolja v skladu z zakonom (prvi odstavek 72. člena). Določbi tretjega odstavka 133. člena OZ oziroma 156. člena ZOR predstavljata posebnost odškodninskega prava, ki določa obveznost povračila škode, čeprav ta izhaja iz opravljanja zakonite dejavnosti; gre za civilnopravno različico sodobnega načela varstva okolja »povzročitelj obremenitve plača«. Denarni odškodninski zahtevek po tretjem odstavku 133. člena OZ oziroma 156. člena ZOR je tako odvisen od odgovora na vprašanje, ali je nastala oziroma ali nastaja škoda, ki presega običajne oziroma normalne meje. Gre za pravni standard škode, ki ga ni mogoče zamenjevati s pravnim standardom krajevno običajne mere iz 75. člena Stvarnopravnega zakonika. Upravni predpisi o dovoljenih količinah emisij so lahko orientacija, vendar sodišče pri presoji omenjenega standarda nanje ni vezano. Da za ugotavljanje in ocenjevanje neprijetnih vonjav ni ustreznih predpisov in normativov, zaključujeta tudi nižji sodišči, ki zato "normativov v okviru prava Republike Slovenije ali prava Evropske skupnosti", kot jih navaja revident, pri svoji odločitvi nista mogli upoštevati. Zgolj zaradi pomanjkanja ustreznih predpisov ni mogoče zaključiti, da z emisijami neprijetnih vonjav ni mogoče kršiti pravice do zdravega življenjskega okolja. Takšno stališče bi namreč pomenilo, da so tožniki dolžni trpeti vsakršno onesnaženje z neprijetnimi vonjavami. Treba je tudi upoštevati, da obseg številnih drugih osebnostnih pravic (npr. pravice časti in ugleda, pravice do zasebnosti, itd.) v predpisih ni vedno natančno opredeljen in da to ne pomeni, da je v dobrine, ki jih te pravice varujejo, dopustno neomejeno posegati. Mejo dopustnih posegov sta v teh primerih upoštevaje splošno uveljavljene standarde ravnanja v družbi oblikovali sodna praska in pravna teorija. Tudi v tej zadevi sta zato sodišči pravilno ravnali, ko sta na podlagi mnenja izvedenca ugotavljali, kakšen je običajen vpliv vonjav v naseljih. Pravilno sta zaključili, da tožniki niso dolžni trpeti tistega smradu, ki v naselju presega zmeren vpliv, to je eno enoto vonjav. Zato revizijsko sodišče pritrjuje zaključku, da je bila tožnikom, ki so v času od 1999 do 2008 v svojem naselju trpeli smrad, ki je presegal eno enoto vonjav, kršena pravica do zdravega življenjskega okolja in da so za duševno trpljenje zaradi prekomernega smradu upravičeni do denarne odškodnine po 200. in 203. členu ZOR. To njihovo trpljenje, ki izhaja iz kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja, hkrati predstavlja škodo, ki presega normalne oziroma običajne meje po tretjem odstavku 156. člena ZOR ter tretjem odstavku 133. člena OZ. Drugačno stališče bi pomenilo, da so nekatere kršitve osebnostnih pravic "normalne (običajne)" in da za škodo, ki iz njih izvira, ni mogoče zahtevati odškodnine.

15. O obstoju toženčeve pasivne legitimacije je sodišče prve stopnje na straneh 5 in 6 svoje sodbe navedlo pravilne razloge. Toženec opravlja splošno koristno dejavnost, in sicer je upravljalec deponije, zaradi obratovanja katere je bila presežena dovoljena meja vonjav v naselju tožnikov. Odškodninske odgovornosti se ne more razbremeniti s sklicevanjem na soglasja pristojnega ministrstva in na okoliščino, da sama ni ne naročnica ne izvajalka sanacije. Odgovornost več povzročiteljev škode, ki so skupaj povzročili škodo, kot tudi več povzročiteljev škode, ki so delali neodvisno drug od drugega, pa njihovih deležev pri povzročeni škodi ni mogoče ugotoviti, je solidarna (prvi in tretji odstavek 206. člena ZOR ter prvi in tretji odstavek 186. člena OZ). Tožniki lahko zato zahtevajo povrnitev nastale škode v celoti od toženke (prvi odstavek 414. člena ZOR in prvi odstavek 395. člena OZ).

16. Tožniki so najprej vložili le tožbe z zahtevki na plačilo mesečne rente. Šele v vlogi, vloženi dne 15.4.2004, so vsi tožniki postavili še podrejene zahtevke za plačilo enotne odškodnine.

Pritrditi je revidentu, da postavitev podrejenega zahtevka poleg primarnega, predstavlja spremembo tožbe, vendar pa to na samo odločitev o zastaranju ne more vplivati.

S to spremembo tožbe tožniki namreč niso uveljavljali kakšne nove toženčeve obveznosti, temveč so le v okviru istega historičnega dogodka, se pravi na isti dejanski in pravni podlagi, zahtevali izpolnitev iste (odškodninske) obveznosti, iz katere izhajajo tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevki. Po določilu prvega odstavka 360. člena ZOR z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti; po določilu prvega odstavka 361. člena ZOR začne teči zastaranje prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti; po drugem odstavku 360. člena ZOR zastaranje nastopi, ko poteče z zakonom določen čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti. Te določbe samo potrjujejo zaključek, da se zastaranje veže na obveznost, ne pa na posamične preoblikovane zahtevke v okviru iste obveznosti oziroma, da se lahko v zastaralnem roku, določenem za posamezno obveznost, postavijo različni zahtevki, ki izvirajo iz iste dejanske in pravne podlage.(2)

Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da so tožniki junija 1999 zvedeli, da zaradi obratovanja odlagališča odpadkov smrad v njihovem naselju presega normalne meje.

Prvi do šesta tožnica so tako septembra in decembra 2000 ter februarja 2001 pravočasno vložili tožbe z zahtevki na plačilo mesečne rente za vsakega v znesku 208,65 EUR. To pa ne velja za sedmega do desetega tožnika. Njihove tožbe s primarnimi zahtevki so bile namreč vložene oktobra in novembra 2003, torej po izteku triletnega roka iz prvega odstavka 376. člena ZOR. Zato so njihovi odškodninski tožbeni zahtevki zastarali. Za zastaranje terjatve za sukcesivno nastajajočo škodo namreč velja, da po tem, ko je zastarala prva terjatev (v konkretnem primeru v letu 2002), preneha pravica zahtevati izpolnitev nadaljnjih sukcesivno nastajajočih enakovrstnih terjatev. Glede na navedeno je revizijsko sodišče reviziji v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbene zahtevke sedmega do desetega tožnika zavrnilo.

17. Revizija zgrešeno uveljavlja procesne kršitve in zmotno uporabo materialnega prava pri odločitvi o odškodnini za bodočo nepremoženjsko škodo tožnikov. Na pravilnost te odločitve nima nobenega vpliva okoliščina, da sta sodišči primarne tožbene zahtevke zavrnili s sklicevanjem na prvi odstavek 188. člena ZOR, ki odškodnino v obliki rente dopušča, ko gre za škodo zaradi smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja. Po 203. členu ZOR oziroma po 182. členu OZ lahko sodišče prisodi odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo trajala tudi v bodočnosti.

Nižji sodišči pa sta ugotovili, da bodo tožniki prekomerni smrad trpeli tudi po izdaji prvostopenjske sodbe vse do leta 2008.

18. Revizijsko zatrjevanje, da sta nižji sodišči tožnikom odškodnine odmerili po prostem preudarku, ni utemeljeno. Iz sodb sodišča druge in prve stopnje namreč jasno izhaja, da so bile odškodnine za posameznega tožnika odmerjene v skladu z merili 200. in 203. člena ZOR oziroma 179. in 182. člena OZ. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Sodišči sta odškodnino, ki sta jo prisodili tožnikom za trpljenje v obdobju, ko jim je toženka kršila pravico do zdravega življenjskega okolja, ustrezno uvrstili v širši okvir s primerjavo prisojenih odškodnin za podobne vrste škode (npr. za duševne bolečine zaradi kršitev pravice do zdravega življenjskega okolja s povzročanjem prekomernega hrupa(3)) in z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami.

Znesek 6.259,39 EUR, prisojen prvemu ter tretjemu do šesti tožnici, ki večino dneva med tednom bodisi zaradi službe ali šole niso preživeli doma, kot tudi znesek 7.511,27 EUR, prisojen drugi tožnici, ki se je kot upokojenka v neprijetnih vonjavah svojega doma zadrževala večino časa, po presoji revizijskega sodišča predstavljajo pravično zadoščenje za nastalo nepremoženjsko škodo.

19. Revizijsko sodišče je tako reviziji v delu, ki se nanaša na sedmega do desetega tožnika, ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP), v ostalem pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

20. Odločitev o stroških postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. V skladu s prvim odstavkom 154. člen morajo sedmi do deseti tožnik, zoper katere je toženec v revizijskem postopku uspel, slednjemu povrniti stroške postopka na prvi in drugi stopnji sojenja ter stroške revizijskega postopka. Toženčevi pravdni stroški tako skupno znašajo 2.604,26 EUR in so odmerjeni v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP določilo tudi rok za izpolnitev obveznosti plačila stroškov postopka.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 507/92, II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, itd..

Op. št. (2): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 57/96.

Op. št. (3): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 813/2007, II Ips 412/2007, II Ips 254/2008, II Ips 273/2007, II Ips 396/2007, itd..


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 72
Zakon o obligacijskih razmerjih (1978) - ZOR - člen 156, 156/3, 188, 200, 200/1, 203, 360, 360/1, 360/2, 361, 361/1, 376, 376/1
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 133, 133/3, 179, 179/1, 182
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 1, 339, 339/2-3, 339/2-14
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.03.2019

Opombe:

P2RvYy02Mzk3MQ==