Sodba in sklep II Ips 927/2007

Jedro

Zgolj zaradi pomanjkanja ustreznih predpisov ni mogoče zaključiti, da z emisijami neprijetnih vonjav ni mogoče kršiti pravice do zdravega življenjskega okolja.

Obrazložitev

Revizija proti sklepu o ustavitvi postopka in o stroških postopka se zavrže.

V ostalem se

revizija zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Prvostopenjsko sodišče je sklenilo, da se umik tožbe tožnika M. P. vzame na znanje in se postopek ustavi. Razsodilo je, da se zavrnejo primarni tožbeni zahtevki ostalih tožnikov, s katerimi so zahtevali od toženke, da jim plačuje mesečno rento vsakemu v znesku 50.000 SIT (sedaj 208,65 EUR) od oktobra 2000 dalje s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V celoti pa je ugodilo podrejenim zahtevkom tožnikov in toženki naložilo, da plača L. P., J. L. in L. L. vsakemu 1.800.000 SIT (sedaj 7.511,27 EUR) odškodnine, D. B. 1.500.000 SIT (sedaj 6.259,39 EUR) odškodnine in A. L. 1.600.000 SIT (sedaj 6.676,68 EUR) odškodnine, vsem s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter da jim povrne odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je toženkino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu ter glede sklepa o umiku tožbe potrdilo sodbo in sklep prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da toženka sama nosi svoje pritožbene stroške.

3. Proti sodbi in sklepu pritožbenega sodišča je

vložila toženka revizijo

zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 2., 3., 4. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter glede odločitve o pravdnih stroških. Trdi, da sta sodišči priznali tožnikom odškodnino le zaradi "prepričanja sodišča", da neprijetne vonjave, ki izvirajo iz deponije ..., krepko presegajo normalno mejo za stanovanjsko naselje. Ni razvidno,

kako se je sodišče o tem prepričalo in kako je to ugotovitev postavilo pod pravilno materialnopravno normo

. Revizija poudarja, da se sanacija deponije izvaja postopno in da gre za spremenljivost parametrov po obsegu in intenzivnosti. Odločbi pa se ne opredelita, kje in kakšna je

vzročna zveza po posameznih fazah

. Sodišče ni izdvojilo, kaj konkretno povzroča njegovo prepričanje o neprijetnih vonjavah, ki naj bi vznemirjale tožnike, saj škoda zaradi vznemirjanja ni pravno priznana škoda. Sanacija tudi ni protipravno dejanje. Sklicevanje

na meritve pred sanacijo v letu 1999

in prikaz, da je prekomernost povzročila sanacija, predstavlja ob neupoštevanju drugih dokaznih listin bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi o tem so nerazumljivi, nasprotujejo vsebini listin in ni jasno, katera so odločilna dejstva. Izpodbijani odločbi omenjata določbe ZOR, vendar svoje obrazložitve ne gradita na njih. Določba 72. člena Ustave pa ne more biti samostojen temelj za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov tožnikov. Iz izpodbijanih odločb

ni razvidno, kje in kakšna je normalna meja iz 156. člena ZOR.

Dokazni postopek se v tej smeri ni izvajal. Vprašanje, ali in v kakšnem obsegu so vonjave neprijetne, je strokovno, zato bi moralo sodišče razpolagati

s strokovnim mnenjem, iz katerega bi moralo biti razvidno, ali, koliko in v kakšnem obsegu vonjave presegajo normalno mejo, v kakšnem časovnem obdobju, intervalu, letnem času, podnevi, ponoči itd.

Opraviti bi bilo tudi treba

ustrezne meritve na terenu.

Ni razvidno, ali je sodišče

upoštevalo normative

v okviru prava RS ali prava Evropske skupnosti. Ni se opredelilo do analize deponijskega plina Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor, ki kaže običajno sestavo deponijskega plina. Odločbi se nista opredelili in ne vsebujeta dokazne ocene o preiskavi izcednih vod, iz katere izhaja, da vrednosti parametrov ne presegajo mejnih vredno

sti in do izvedenskega mnenja Fakultete za strojništvo, iz katerega izhaja, da

ni večjih emisij, ki bi lahko povzročile prekomerno obremenjevanje okolja in da tudi ni pričakovati večjih emisij

.

Sodišči se tudi nista opredelili do izpovedbe izvedenca dr. N. S., ki se je težko izjavil o vplivih deponije ... na okolje, saj je za to potrebno izdelati podrobne analize, ki niso bile izdelane. Sodišče je tudi napačno povzelo in ocenilo izvedensko mnenje H. C., ki ni mogel odgovoriti, kako in v kolikšni meri naj bi vplivale imisije na človeka, na njegovo telo, biološke, fiziološke, imunološke in druge procese, o čemer bi lahko kompetentno odgovoril le strokovnjak biomedicinske stroke, ki ni bil imenovan. Sodbi nimata zaključkov, ali je njegovo mnenje materialnopravno sprejemljivo v smislu drugega odstavka 156. člena ZOR in 200. člena ZOR. Ker tožniki zahtevek povezujejo s

sanacijo deponije

, ki jo je

naročila Občina ..., izvaja pa jo VGP ...

, je na mestu

ugovor pasivne legitimacije

. Napačno materialnopravna opredelitev in odločitev sodišča pomeni tudi

odločanje o očitno upravni stvari. Vse

faze san

acije se izvajajo s soglasji pristojnega ministrstva, ki ga je toženka z zadevo seznanila. Opozarja, da so tožniki zahtevke, ki jim je sodišče ugodilo, postavili šele v vlogi z dne 15. 4. 2004. Čeprav je toženka taki spremembi tožbe nasprotovala in čeprav je ugovarjala tudi

zastaranje,

se sodišči do tega ugovora nista opredelili. Sodišči omenjata

200. člen ZOR, vendar se nista opredelili do tega, katera dobrina tožnikov

naj bi bila prizadeta in kakšna oblika negmotne škode jim je sploh priznana. Sodišče ni za nobenega tožnika pravilno ovrednotilo standarda pravične odškodnine, niti ni navedlo razlogov o upoštevanju načela o objektivni pogojenosti višine odškodnine. Višino odškodnine je določilo po prostem preudarku, čeprav 200. člen ZOR ne daje takega pooblastila. Ni jasno, zakaj se sodišče sklicuje tudi na

203. člen ZOR, ob tem ko je zahtevek za plačilo rente za bodočo škodo zavrnilo

s sklicevanjem na 188. člen ZOR. Zneski prisojene odškodnine tako zajemajo tudi odškodnino za škodo, ki do konca glavne obravnave še ni nastala in ne zapadla. O taki škodi pa iz odločb ne izhaja ničesar.

Predlaga, da revizijsko sodišče odločitvi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, pri čemer naj bodo revizijski stroški nadaljnji pravdni stroški.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnikom, ki nanjo niso odgovorili.

5. Revizija proti sklepu o ustavitvi postopka in o stroških postopka ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

6. Revizija proti sklepu je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena

Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP

). Sklep, s katerim je odločeno o stroških pravdnega postopka, pa ni tak sklep, zato revizija proti temu sklepu ni dovoljena. Revizija ni dovoljena tudi proti sklepu o ustavitvi postopka po tožbi tožnika M. P., ki je med prvostopenjskim postopkom umrl, saj toženka za izpodbijanje tega sklepa nima pravnega interesa (drugi odstavek 374. člena ZPP). Na podlagi 377. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP je revizijsko sodišče revizijo v nedovoljenem delu zavrglo.

7. Nižji sodišči sta ugotovili:

da je toženka upravljalka odlagališča odpadkov ...,

da so tožniki kupili parcele, kjer so si zgradili hiše v letih od 1980 do 1985 in da je bilo ... smetišče tedaj od njih oddaljeno več kot 300 m,

da je bilo prvotno smetišče zelo majhno in da je bil pas med naseljem tožnikov in smetiščem porasel z drevjem, tako da je gozd zastiral pogled na smetišče in preprečeval vplive iz smetišča,

da se je na podlagi lokacijskih dovoljenj Občina ... iz let 1980 in 1989 smetišče razširilo iz prvotnih 40 a še za dodatnih 110 a z juga proti severozahodu in da se je v letu 1999 začela sanacija smetišča,

da je bilo ob začetku sanacije drevje med A. ulico in smetiščem posekano, smetišče pa se je približalo k A. ulici na vsega 50 m, kar je v nasprotju s Pravilnikom o odlaganju odpadkov,

da onesnaženost zraka na A. ulici zaradi obratovanja odlagališča odpadkov presega eno enoto vonjav in da so zaradi pogostih termičnih vetrov v dnevnem času na območju A. ulice imisijske koncentracije neprijetnih vonjav višje tudi za dve stopnji,

da tožniki smrad v taki meri trpijo od leta do dve pred začetkom sanacije, še posebej pa jih vznemirja od druge polovice 1999. leta, ko se je začela sanacija,

da tak smrad trpijo ves čas tega postopka, a največ do zaprtja smetišča leta 2008,

da je za naseljena območja običajen zmeren vpliv na okolico - to je, ko onesnaženost zraka znaša 0,5 do 1,0 enote vonjav, če je onesnaženost zraka med 1,0 do 5,0 enot vonjav, pa je vpliv na okolico velik,

da za ugotavljanje in ocenjevanje neprijetnih vonjav ni ustreznih predpisov in normativov ter da so meritve imisij plinastih substanc na različnih oddaljenostih od deponije izredno drage, zahtevne in nezanesljive in da natančne koncentracije praktično ni mogoče določiti,

da ravnanje z odpadki na odlagališču v ... ne ustreza uveljavljenim pravilom ravnanja z odpadki, saj se odpadki vgrajujejo v razsutem stanju, prekrivni sloj pa se nasuje najpogosteje na vsaka dva meseca, odpadki so dalj časa izpostavljeni vremenskim razmeram, pri čemer prihaja do različnih biokemijskih procesov, katerih posledica so imisije neprijetnih vonjav,

da smrad bistveno znižuje kvaliteto bivalnega okolja tožnikov in jim kot stalen vir frustracij neprestano ruši notranje ravnovesje - tožniki trpijo, ker zaradi smradu ne morejo normalno živeti v stanovanjskih hišah, ker morajo pogosteje odhajati od doma, ker ne morejo zračiti prostorov, sušiti perila na prostem, uporabljati balkonov, posedati pred hišo, ker zaradi smradu njihovi prijatelji ne prihajajo k njim na obiske.

8. Revizija neobrazloženo uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. in 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Teh

nesubstanciranih revizijskih trditev revizijsko sodišče ni upoštevalo, saj preizkusi izpodbijano sodbo glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka samo v mejah razlogov, ki so v reviziji opredeljeno in obrazloženo navedeni (371. člen ZPP).

9. Revizija neutemeljeno uveljavlja tudi procesno kršitev po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločanje o odškodninskih zahtevkih tožnikov ne pomeni odločanja o upravni stvari iz 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, saj tožniki z njimi ne uveljavljajo pravic s področja upravnega prava, pač pa civilne pravice. V sporih o civilnopravnih razmerjih pa odloča sodišče po pravilih pravdnega postopka (1. člen ZPP).

10. Revizija, ki poudarja, da gre pri ugotavljanju obstoja in obsega neprijetnih vonjav za strokovno vprašanje, neutemeljeno izpodbija pravilnost ugotavljanja teh odločilnih dejstev v postopku. Prvostopenjsko sodišče je izvor, obseg in trajanje neprijetnih vonjav v naselju tožnikov ugotavljalo na podlagi strokovnih mnenj ter opravljenih meritev. Pridobilo je izvedensko mnenje Inštituta za energetsko, procesno in okoljsko inženirstvo pri Fakulteti za strojništvo v Mariboru ter strokovno oceno širjenja neprijetnih vonjav z odlagališča komunalnih odpadkov v ..., ki je bila za potrebe sanacije izdelana 3. 5. 1999. Sodišči sta ugotovitve iz teh dokaznih listin v sodbah obširno povzeli, jih sprejeli kot verodostojne in nanje oprli svojo odločitev. Revizija zato neutemeljeno trdi, da iz izpodbijanih sodb ni razvidno, kako se je sodišče prepričalo o intenzivnosti vonjav in njihovem izvoru.

11. Revizija nadalje neutemeljeno uveljavlja pomanjkanje razlogov o intenzivnosti in trajanju neprijetnih vonjav v posameznih obdobjih. Sodišči sta ugotovili, da onesnaženost zraka na A. ulici zaradi obratovanja odlagališča presega eno enoto vonjav ter da so občasno v dnevnem času zaradi termičnih vetrov imisijske koncentracije neprijetnih vonjav višje tudi za dve stopnji. Po njunih ugotovitvah je bilo obremenjevanje z neprijetnimi vonjavami intenzivnejše po začetku sanacije leta 1999 ter ves nadaljnji čas do zaprtja odlagališča. Za presojo kršitev pravice do zdravega življenjskega okolja so te ugotovitve nižjih sodišč zadostne. Ob upoštevanju, da z meritvami imisij natančne koncentracije plinastih substanc ni mogoče določiti, se revizija neutemeljeno zavzema za izvedbo podrobnejših meritev in za tako podrobno razcepitev ugotovitev o njihovi stopnji, da bi bila ta določena prav za vsak dan posebej. Kolikor revizija s poudarjanjem postopnega izvajanja sanacije zatrjuje drugačno porazdelitev jakosti neprijetnih vonjav v obravnavanem obdobju, pa nedopustno izpodbija navedene dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Nanje je revizijsko sodišče vezano, saj z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Za odločitev nadalje ni bistveno, da je bila sestava deponijskega plina običajna in da vrednosti parametrov izcednih vod niso presegale mejnih vrednosti. Zato revizija ne more uspeti z očitki o procesnih kršitvah v zvezi z listinami, iz katerih naj bi navedeni podatki izhajali. Obratovanje odlagališča je kljub vsemu v naselju tožnikov povzročalo prekomeren smrad in prav slednje je odločilno za presojo, da je toženka kršila pravice tožnikov do zdravega življenjskega okolja.

12. Sodišči ne ugotavljata, kar trdi revizija - da je prekomernost neprijetnih vonjav povzročila šele sanacija odlagališča v drugi polovici leta 1999. Ugotovili sta, da so te eno stopnjo vonjav presegale že leto do dve pred začetkom sanacije, s sanacijo pa so se še okrepile. Zato revizijsko sodišče ne vidi nasprotja med povzemanjem izsledkov meritev izpred začetka sanacije ter navedenimi zaključki

nižjih sodišč. Do zaključka, da bo vpliv odlagališča na kvaliteto zraka tudi v času sanacije velik, pa sta sodišči prišli zlasti na podlagi navedb v strokovni oceni širjenja neprijetnih vonjav z odlagališča komunalnih odpadkov v ...

13. Revizijsko sodišče ugotavlja, da niso podana nasprotja med vsebino strokovnih mnenj in njihovim povzemanjem v sodbah. Kolikor toženka s temi trditvami izpodbija njihovo dokazno oceno, pa so te revizijske trditve neupoštevne, saj je bilo že pojasnjeno, da z revizijo pravilnosti dokazne ocene ter na njeni podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati. Revizija zavaja, ko trdi, da v izvedenskem mnenju Fakultete za strojništvo piše, da ni večjih emisij, ki bi lahko povzročile prekomerno obremenjevanje okolja in da tudi ni pričakovati večjih emisij. V njem je navedeno le, da ni večjih emisij prahu, ki bi prekomerno obremenjevale okolje, kar v tej zadevi ni relevantno. Nasprotja tudi ni med pisnim izvedenskim mnenjem psihologa H. C., ki sta ga sodišči sprejeli kot strokovnega, izčrpnega in argumentiranega, ter njegovim povzemanjem v izpodbijanih sodbah. Ta ni mogel potrditi vpliva emisij z deponije le na telesno zdravje tožnikov in njihove medicinsko diagnosticirane težave in bolezni, kar pa ne drži za njegovo oceno o vplivu neprijetnih vonjav na psihično stanje tožnikov. Ker tožniki uveljavljajo odškodnino za duševne bolečine, je vzročna zveza med emisijami z deponije ter njihovimi boleznimi nepomembna, postavitev strokovnjaka, ki bi ugotavljal vpliv imisije na telo človeka pa nepotrebna.

14. Revizija nadalje neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava pri odločitvi o temelju zahtevkov in pomanjkanje razlogov o obstoju pravno priznane škode. Sodišči svoje odločitve nista oprli le na 72. člen Ustave Republike Slovenije, pač pa tudi na relevantne zakonske določbe. Primerno sta obrazložili, da je toženka tožnikom kršila pravico do zdravega življenjskega okolja in da je nastalo škodo mogoče uvrstiti med duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti iz prvega odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) oziroma iz prvega odstavka 179. člena OZ. Revizijsko sodišče je že večkrat poudarilo, da pravica do zdravega življenjskega okolja spada med osebnostne pravice (prim. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 507/92, 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007), nižji sodišči pa sta tudi pravilno zaključili, da je toženka tožnikom to pravico kršila. Po določbah Ustave ima vsakdo pravico do zdravega življenjskega okolja v skladu z zakonom (prvi odstavek 72. člena Ustave). Zakon tudi določa, ob katerih pogojih in v kakšnem obsegu je povzročitelj škode v življenjskem okolju dolžan poravnati škodo (tretji odstavek 72. člena Ustave). Vendar pa niti temeljni zakon s področja varstva okolja Zakon o varstvu okolja (tako prejšnji kot sedaj veljavni) niti drugi predpisi ne določajo meje, do katere je dovoljeno obremenjevati življenjsko okolje z neprijetnimi vonjavami. Da za ugotavljanje in ocenjevanje neprijetnih vonjav ni ustreznih predpisov in normativov, zaključujeta tudi nižji sodišči, ki zato "normativov v okviru prava Republike Slovenije ali prava Evropske skupnosti", kot jih pavšalno navaja revizija, pri svoji odločitvi nista mogli upoštevati. Zgolj zaradi pomanjkanja ustreznih predpisov pa po presoji revizijskega sodišča ni mogoče zaključiti, da z emisijami neprijetnih vonjav ni mogoče kršiti pravice do zdravega življenjskega okolja. Takšno stališče bi pomenilo, da so tožniki dolžni trpeti vsakršno onesnaženje neprijetnimi z vonjavami. Treba je tudi upoštevati, da obseg številnih drugih osebnostnih pravic (npr. pravice časti in ugleda, pravice do zasebnosti, ...) v predpisih ni vedno natančno opredeljen, vendar to ne pomeni, da je v dobrine, ki jih te pravice varujejo, dopustno neomejeno posegati. Mejo dopustnih posegov sta v teh primerih upoštevaje splošno uveljavljene standarde ravnanja v družbi oblikovali sodna praska in pravna teorija. Tudi v tej zadevi sta zato sodišči pravilno ravnali, ko sta na podlagi mnenja izvedenca ugotavljali, kakšen je običajen vpliv vonjav v naseljih. Pravilno sta zaključili, da tožniki niso dolžni trpeti tistega smradu, ki v naselju presega zmeren vpliv, to je eno enoto vonjav. Tudi revizijsko sodišče se zato pridružuje zaključku, da je bila tožnikom, ki so v času od 1997 do 2008 v svojem naselju trpeli smrad, ki je presegal eno enoto vonjav, kršena pravica do zdravega življenjskega okolja in da so za duševno trpljenje zaradi prekomernega smradu upravičeni do denarne odškodnine po 200. in 203. členu ZOR. To njihovo trpljenje, ki izhaja iz kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja, hkrati predstavlja škodo, ki presega normalne oziroma običajne meje po tretjem odstavku 156. člena ZOR ter tretjem odstavku 133. člena OZ. Drugačno stališče bi pomenilo, da so nekatere kršitve osebnostnih pravic "normalne (običajne)" in da za škodo, ki iz njih izvira, ni mogoče zahtevati odškodnine. Ne gre spregledati, da določba tretjega odstavka 156. člena ZOR oziroma tretjega odstavka 133. člena OZ omejuje odškodninsko obveznost na povrnitev škode, ki presega normalne (običajne) meje, le v tistih v primerih, ko je ta povzročena z dovoljeno in splošno koristno dejavnostjo, ne pa tudi, ko škoda izvira iz protipravnega ravnanja. Ta določba zato ne izključuje obveznosti povrnitve vse tiste škode, ki je povzročena s protipravnim ravnanjem, kar se očita tudi toženki v tej zadevi.

15. Toženka se odškodninske odgovornosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na soglasja pristojnega ministrstva in na okoliščino, da sama ni ne naročnica ne izvajalka sanacije. Odgovornost več povzročiteljev škode, ki so skupaj povzročili škodo, kot tudi več povzročiteljev škode, ki so delali neodvisno drug od drugega, pa njihovih deležev pri povzročeni škodi ni mogoče ugotoviti, je solidarna (prvi in tretji odstavek 206. člena ZOR ter prvi in tretji odstavek 186. člena OZ). Tožniki lahko zato zahtevajo povrnitev nastale škode v celoti od toženke (prvi odstavek 414. člena ZOR in prvi odstavek 395. člena OZ).

16. Revizija se neuspešno opira na ugovor zastaranja. V zvezi z zastaranjem vsebujeta izpodbijani sodbi vsa odločilna dejstva, pravilen pa je tudi zaključek, da ta ugovor ni utemeljen. Po ugotovitvah nižjih sodišč so tožniki v marcu 1999 zvedeli, da zaradi obratovanja odlagališča odpadkov smrad v njihovem naselju presega normalne meje. Tožniki so tako v septembru in oktobru 2000 pravočasno (prvi odstavek 376. člena ZOR) vložili tožbe z zahtevki na plačilo mesečne rente za vsakega v znesku 50.000 SIT (sedaj 208,65 EUR). V vlogi z dne 15.4.2004 so postavili še podrejene zahtevke za plačilo enotne odškodnine v zneskih v 1.800.000 SIT (sedaj 7.511,27 EUR), 1.500.000 SIT (sedaj 6.259,39 EUR) oziroma 1.600.000 SIT (sedaj 6.676,68 EUR). Ker so s podrejenimi zahtevki uveljavljali odškodnino za isto škodo kot s primarnimi zahtevki, ni mogoče šteti, da so le zaradi drugače oblikovanih denarnih zahtevkov podrejeni zahtevki zastarani.

17. Revizija zgrešeno uveljavlja procesne kršitve in zmotno uporabo materialnega prava pri odločitvi o odškodnini za bodočo nepremoženjsko škodo tožnikov. Na pravilnost te odločitve nima nobenega vpliva okoliščina, da sta sodišči primarne tožbene zahtevke zavrnili s sklicevanjem na prvi odstavek 188. člena ZOR, ki odškodnino v obliki rente dopušča, ko gre za škodo zaradi smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja. Po 203. členu ZOR oziroma po 182. členu OZ lahko sodišče prisodi odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo trajala tudi v bodočnosti. Nižji sodišči pa sta ugotovili, da bodo tožniki prekomerni smrad trpeli tudi po izdaji prvostopenjske sodbe 6. 7. 2005 vse do leta 2008.

18. Nižji sodišči prisojene odškodnine nista odmerili po prostem preudarku, kot trdi revizija. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta jo odmerili v skladu z merili iz 200. in 203. člena ZOR oziroma 179. in 182. člena OZ in da sta svojo odločitev zadostno obrazložili. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Sodišči sta odškodnino, ki sta jo prisodili tožnikom za trpljenje v obdobju, ko jim je toženka kršila pravico do zdravega življenjskega okolja, ustrezno uvrstili v širši okvir s primerjavo prisojenih odškodnin za podobne vrste škode (npr. za duševne bolečine zaradi kršitev pravice do zdravega življenjskega okolja s povzročanjem prekomernega hrupa - prim. odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 813/2007, II Ips 412/2007) in z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami. Znesek 1.500.000 SIT (sedaj 6.259,39 EUR), prisojen D. B., ki je iz službe prihajal domov šele zvečer, znesek 1.600.000 SIT (sedaj 6.676,68 EUR), prisojen A. L., ki se je pogosto zadrževala pri svoji babici v mestu L., kot tudi znesek 1.800.000 SIT (sedaj 7.511,27 EUR), prisojen ostalim trem tožnikom, ki so se v neprijetnih vonjavah svojih domov zadrževali večino časa, po presoji revizijskega sodišča predstavljajo pravično zadoščenje za nastalo nepremoženjsko škodo.

19. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo v dovoljenem delu zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

Datum zadnje spremembe:

18.12.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep II DoR 474/2011
• Sklep II DoR 439/2011
• Sodba II Ips 919/2007