Sodba in sklep III Ips 99/94

Jedro

1. ZLPP ne omejuje družbenega pravobranilca samo na zahtevke iz čl. 50/II ZLPP.

2. Noben pravni posel, ki pred uveljavitvijo ZLPP ni bil neveljaven (izpodbojen ali ničen) ni to postal z njegovo uveljavitvijo.

3. Pri oškodovanju družbene lastnine ne gre samo za škodo v smislu pravil odškodninskega prava, ampak za prikrajšanje družbene lastnine, ki se na drugi strani - v zasebni lastnini - izkaže kot njeno povečanje.

4. Revizijsko poročilo službe družbenega knjigovodstva je javna listina, s katero se lahko dokazujejo samo dejstva.

5. V postopkih, ki jih začne po 50. členu ZLPP, ni družbeni pravobranilec omejen samo na zatrjevanje dejstev, ki jih je ugotovila SDK v revizijskem poročilu. Zatrjuje lahko tudi druga. Ta pa mora dokazovati.

6. Prvi odst. 109. člena ZOR ne pomeni, da mora sodišče po uradni dolžnosti ugotavljati ali je nek pravni posel ničen, čeprav zatrjevana dejstva ne kažejo na ničnost, mora pa jo po uradni dolžnosti upoštevati, čeprav se stranka, ki naj bi bila zainteresirana za njeno uveljavljanje, nanjo sploh ne sklicuje, iz ugotovljenih dejstev pa izhaja njen obstoj.

Izrek

A) Reviziji se delno ugodi in se:

1./ sodba sodišča druge stopnje v delu, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke proti odločitvam sodišča prve stopnje o zavrnitvi denarnih tožbenih zahtevkov (4. točka izreka prvostopne sodbe) ter o obveznosti plačila stroškov postopka in 2./ sodba sodišča prve stopnje v 4. točki izreka (zavrnitev tožbenih zahtevkov na plačilo denarnih zneskov) ter v odločitvi o obveznosti plačila stroškov postopka

r a z v e l j a v i t a in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

B) Sklepanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

V ostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delavski svet pravnega prednika sejanje prve tožene stranke - družbenega podjetja E., je 3.10.1991 sprejel sklep, da z vlaganjem družbenega kapitala soustanovi štiri družbe z omejeno odgovornostjo v mešani lastnini - sedanjo 2. do 5. toženo stranko. Te družbe so bile ustanovljene. Vložek družbenega kapitala prve tožene stranke v novo ustanovljene družbe je predstavljal 30 odstotkov njihovega ustanovitvenega kapitala. Z istim sklepom je delavski svet prve tožene stranke ukinil tudi velik del njenih dotedanjih dejavnosti. Te so postale dejavnosti novo ustanovljenih družb. Dne 26.11.1991 so tožene stranke sklenile multilateralno pogodbo. Po tej naj bi prva tožena stranka opravljala samo še dejavnosti, ki bodo skupnega pomena za vse tožene stranke. Z njo pa je prva tožena stranka prodala v obliki konsignacije drugi toženi stranki tudi celotno zalogo trgovskega blaga. Pri tem je bila vrednost prodanega blaga (neupravičeno) znižana za 10.725.695,37 SIT. Vse to je ugotovila SDK, ko je pri prvi toženi stranki opravila postopek revizije po določbah zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Zato je tožeča stranka, ki meni, da je bila z vsemi temi dejanji oškodovana družbena lastnina, vložila tožbo, s katero zahteva, naj sodišče:

- ugotovi, da je ničen sklep delavskega sveta pravnega prednika prve tožene stranke z dne 3.10.1991 o ukinitvi dotedanjih njegovih dejavnosti, o njihovem prenosu na novo ustanovljene družbe in o določitvi nadaljnjih njegovih dejavnosti,

- ugotovi, da je nična multilateralna pogodba z dne 26.11.1991,

- prepove 2. do 5. toženi stranki opravljati tiste dejavnosti, ki so bile predmet poslovanja prve tožene stranke po sklepu sodišča z dne 23.2.1990 opr. štev. Srg 36/90,

- naloži 2. do 5. toženi stranki, da morajo plačati prvi toženi stranki: 2. tožena stranka 1.623.689,00 SIT in 10.725.695,40 SIT, 3. tožena stranka 214.160.812,00 SIT, 4. tožena stranka 32.228.952,00 SIT in 5. tožena stranka 25.671.056,00 SIT, vse z obrestmi,

- naloži vsem toženim strankam povrnitev stroškov postopka.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. V njej uveljavlja vse revizijske razloge ter predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile.

Revizija je delno utemeljena.

Vprašanje sklepčnosti tožbe je materialnopravno in ne procesnopravno vprašanje. Tožba je sklepčna, če izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, navedenih v njej. Če utemeljenost tožbenega zahtevka iz omenjenih dejstev, ne izhaja, ga bo sodišče zavrnilo zaradi neutemeljenosti, ne bo pa zavrglo tožbe zaradi nedovoljenosti ali nepopolnosti. Zato sodišče druge stopnje ni kršilo nobene procesne določbe s tem, da tožbe, če je menilo, da ta ni sklepčna, ni zavrglo.

Zakon o družbenem pravobranilcu samoupravljanja (Ur.list SFRJ štev. 36/65 in 20/82) je v 9. členu upravičeval družbenega pravobranilca samoupravljanja, da začne zaradi varstva družbene lastnine postopek (tudi) pred pristojnim sodiščem. V primeru, da ga je začel, je po isti zakonski določbi imel v njem tudi pooblastila, ki so določena v zakonu. To določbo je treba razlagati tako, da je imel družbeni pravobranilec samoupravljanja, ki je začel zaradi varstva družbene lastnine postopek pred sodiščem, v njem vsa tista upravičenja (in dolžnosti), ki so po ustreznem procesnem zakonu veljala za vsako drugo stranko v takšni vrsti postopka, že pred uveljavitvijo ZLPP. Enaka upravičenja družbenega pravobranilca samoupravljanja so izhajala tudi iz 2. in 3. člena zakona o družbenem pravobranilcu samoupravljanja (Ur.list SRS št. 21/65 in 31/84).

Zgoraj navedenih upravičenj družbenega pravobranilca samoupravljanja zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur.list RS štev.

55/92...32/93; v nadaljevanju: ZLPP) ni omejil. Zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje (očitno se je z njim strinjalo tudi pritožbeno sodišče), da ima družbeni pravobranilec samoupravljanja v sodnih postopkih, začetih po 50. členu ZLPP, na razpolago samo zahtevke navedene v 2. odst. 50. člena ZLPP. Na razpolago ima vse zahtevke, s katerimi lahko doseže cilj svoje intervencije - izničenje oškodovanja družbene lastnine. Drugi odst. 50. člena ZLPP mu samo nudi možnost uporabiti nekatere dodatne zahtevke, n. pr.: na "razveljavitev" ali "ugotovitev ničnosti" dejanj, na spremembo velikosti pogodbeno dogovorjenih deležev.

Noben pravni posel, ki pred uveljavitvijo ZLPP ni bil neveljaven (izpodbojen ali ničen) ni to postal z njegovo uveljavitvijo. ZLPP nima takšne določbe. Slično velja za pravna dejanja. Njihova posledica - oškodovanje družbene lastnine - se je (bi se) morala pojaviti ne glede na uveljavitev ZLPP. Vsako drugačno stališče, tudi upoštevajoč 48. a člen ZLPP, ki sicer v obravnavanem primeru ni uporabljiv, je pravno zmotno. V situacijah iz 48.a člena ZLPP se namreč samo domneva oškodovanje družbenega premoženja, pri čemer pa je nasprotno dokazovanje vedno možno. Pač pa je treba pojem "oškodovanje družbene lastnine" razlagati širše. Ne gre samo za škodo v smislu pravil odškodninskega prava, ampak za prikrajšanje družbene lastnine, ki se na drugi strani - v zasebni lastnini - izkaže kot njeno povečanje.

ZLPP pa je družbenemu pravobranilcu bistveno olajšal ustrezno ukrepanje zaradi varstva družbene lastnine. Določil je način ugotavljanja oškodovanja družbene lastnine in olajšal dokazovanje. Revizijsko poročilo službe družbenega knjigovodstva je javna listina (1. odst. 48. b in 1. odst. 49. člena ZLPP). Te narave mu sodišče prve stopnje ne odreka (kljub ustreznim pritožbenim navedbam sodišče druge stopnje tega vprašanja ne obravnava, ker ga za odločitev ni štelo za pomembnega). Samo dokazno ga ni ustrezno uporabilo. Ima pa sodišče prve stopnje prav, da se lahko z revizijskim poročilom kot javno listino dokazujejo samo dejstva. Glede na nalogo, ki jo ima po določbah ZLPP revizijski organ, se domnevajo kot resnična tista dejstva, ki jih je revizijski organ ugotovil (ne samo: potrdil, določil - glej tudi 3. odst. 230. člena ZPP). Je pa v postopku možno dokazovati, da so dejstva v revizijskem poročilu neresnično ugotovljena (3. odst. 230. člena ZPP). To pa je stvar stranke, ki zanika resničnost v javni listini ugotovljenih dejstev, v tem sporu torej toženih strank.

V postopkih, ki jih začne po 50. členu ZLPP, ni družbeni pravobranilec omejen samo na zatrjevanje dejstev, ki jih je ugotovila SDK v revizijskem poročilu. Zatrjuje lahko tudi druga. Ta pa mora dokazovati. Samo zatrjevanje ne zadostuje. To velja tudi za dejstva, ki določene pravne posle opredeljujejo kot nična. Sodišče mora res po uradni dolžnosti paziti na ničnost (1. odst. 109. člena ZOR). To opredeljujejo določena dejstva, ki so lahko zelo različna in sodišču ne vedno znana. Zato jih mora zainteresirana oseba vsaj zatrjevati za to, da lahko sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti. Prvi odst. 109. člena ZOR zato ne pomeni, da mora sodišče po uradni dolžnosti ugotavljati, ali je nek pravni posel ničen, čeprav zatrjevana dejstva ne kažejo nanjo, ampak da jo mora po uradni dolžnosti upoštevati, čeprav se stranka, ki naj bi bila zainteresirana za njeno uveljavljanje, nanjo sploh ne sklicuje.

Upoštevajoč zgoraj navedene razloge, med drugim tudi okoliščino, da ZLPP ni uvedel nobenega novega razloga neveljavnosti (ničnosti, izpodbojnosti) poleg tistih, ki so že obstojali ob uveljavitvi ZLPP, revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija v obsegu izpodbijanja pravnomočnih odločitev pritožbenega sodišča, nanašajočih se na odločitve v točkah 1., 2. in 3. prvega odstavka izreka sodbe sodišča prve stopnje, ni utemeljena. V reviziji zatrjevane neobrazloženosti odločb sodišč prve in druge stopnje ni. Vsako sodišče je svojo odločitev obrazložilo z vidika, s katerega je materialno pravno pristopilo k rešitvi spora. Zato gre le za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, ne pa za kršitev določb pravdnega postopka. Tudi relativne bistvene kršitve po 1. odst. 354. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 230. člena ZPP (tožeča stranka je to kršitev neuspešno uveljavljala tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje) ni v obsegu, v katerem je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. V tem obsegu pa je tudi materialnopravno pravilno odločeno.

Pravni prednik prve tožene stranke - podjetje v družbeni lastnini - je lahko (so)ustanovil družbe z omejeno odgovornostjo v mešani lastnini (81. člen zakona o podjetjih - Ur.list SFRJ štev.

77/88...61/90; v nadaljevanju: ZP). Organ upravljanja podjetja v družbeni lastnini je bil (v obravnavanem primeru) delavski svet (1. odst. 47. člena ZP). Zato je bil pristojen sklepati o (so)ustanavljanju družb z omejeno odgovornostjo. Nasprotnih trditev glede pristojnosti ni. Čeprav je (bilo) v 2. točki 1. odst. 106.

člena ZP določeno, da je predmet poslovanja (dejavnost) stvar statuta oziroma pravil družbe z omejeno odgovornostjo, izhaja iz 148. člena ZP, da je določitev dejavnosti podjetja v pristojnosti ustanoviteljev. Delavski svet pravnega prednika prve tožene stranke, ki je bilo podjetje v družbeni lastnini brez znanega lastnika, pa je bil tudi organ, ki je lahko odločal o njegovi dejavnosti. Z vidika pristojnosti delavskega sveta zato njegovemu sklepu z dne 3.10.1991 ni mogoče ničesar očitati.

Poleg zgoraj povedanega pa se revizijsko sodišče tudi strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da do izbrisa nekega vpisa v sodni register ni mogoče priti na posreden način, n. pr. z uveljavljanjem ničnosti listine, na podlagi katere je bil opravljen, ampak samo na način, ki ga določajo predpisi, ki urejajo vpise v sodni register (zakon o sodnem registru - Ur.list RS štev. 13/94, oziroma pred njegovo uveljavitvijo zakon o postopku za vpis v sodni register - Ur.list SFRJ štev. 13/83 in 17/90).

Revizijsko sodišče ne najde elementov, ki bi lahko bili podlaga za opredelitev multilateralne pogodbe kot nične. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju obrazložitve pa bi bilo morda kakšno dejanje, ki izhaja iz multilateralne pogodbe, možno opredeliti kot nično (primerjaj: 2. odst. 50. člena ZLPP). Zaradi tega pa pogodba ali njen del nista nična.

Končno tudi ni predpisa, na podlagi katerega bi bilo mogoče drugi do peti toženi stranki prepovedati opravljanje tistih dejavnosti, ki so bile pred njihovo ustanovitvijo dejavnosti pravnega prednika prve tožene stranke.

Do relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa je prišlo v zvezi z denarnim zahtevkom. Revizijsko poročilo ugotavlja oškodovanje družbenega premoženja v določeni višini. Višina oškodovanja je dejstvo, ugotovljeno z javno listino, zato bi moralo sodišče prve stopnje ravnati v skladu s 1. odst. 230. člena ZPP, upoštevajoč pri tem določbo 3. odst. 230. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo tako, kot je obrazloženo, je kršilo 1. odst. 354. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 230. člena ZPP. Omenjeno procesno določbo pa je kršilo tudi pritožbeno sodišče, ker ni upoštevalo njenega pritožbenega uveljavljanja. Tožeča stranka jo v reviziji izrecno uveljavlja s tem, ko očita sodišču, da v okviru dokaznega postopka ni upoštevalo dejstev, ugotovljenih v javni listini -

revizijskem poročilu. Že omenjena procesna kršitev zadostuje za ugoditev reviziji v obsegu, kot to izhaja iz točke IA izreka te odločbe.

Revizijsko sodišče se ne strinja s pravnimi stališči sodišč druge in prve stopnje, nanašajočimi se na denarni zahtevek. Tega je treba obravnavati (tudi) samostojno, ne samo kot posledico nedenarnih zahtevkov. Kot je obrazloženo že zgoraj, je tožeča stranka samostojen denarni zahtevek vsekakor lahko postavila. Višino oškodovanja družbene lastnine kot dejstvo dokazuje z revizijskim poročilom. Če tožene stranke ne bodo dokazale, da do povečanja zasebne lastnine na račun zmanjšanja družbene lastnine sploh ni prišlo, bodo morda dokazale, da je oškodovanje družbene lastnine manjše kot zatrjuje tožeča stranka. Pri tem bo treba dejanja, pri katerih je prišlo do prelivanja družbenega kapitala v zasebnega brez izrecne zakonske podlage praviloma najbrže opredeliti kot nična (2. odst. 50. člena ZLPP). Direktne podlage za to sicer ni v (takrat še veljavnem) 247. členu zakona o združenem delu. Jo tudi ne more biti glede na čas njegovega sprejema in čas uveljavitve ZP. Njegova smiselna uporaba pa je vsekakor možna upoštevajoč zlasti smisel določbe 1. in 3. odst. 14. člena ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev IX do LXXXIX k ustavi Socialistične republike Slovenije (Ur.list SRS štev. 32/89).

Ob verjetnem dokazovanju toženih strank, do do oškodovanja družbene lastnine zaradi prenosa dejavnosti 1. tožene stranke na 2. do 5.

toženo stranko sploh ni prišlo, ali da je to manjše, kot izhaja iz revizijskega poročila, bo treba vsekakor upoštevati, da so tudi 2. do 5. tožena stranka delno v družbeni lastnini. Najbrže tudi celotnih njihovih prihodkov v letih 1991 in 1992 ne bo mogoče opredeliti kot oškodovanja družbene lastnine pri 1. toženi stranki. To pa zato, ker so 2. do 5. toženi stranki v zvezi z njimi gotovo nastali kakšni stroški. Pri ugotavljanju obstoja oziroma obsega oškodovanja družbene lastnine bodo gotovo pomembne še kakšne druge okoliščine. Morda boljša organizacija dela kot vzrok višjega prihodka, vendar samo, če te pri 1. toženi stranki ne bi bilo mogoče uvesti. Vsekakor pa bo treba upoštevati okoliščino, da so 2. do 5. tožena stranka (najbrže) prevzele od 1. tožene stranke že vpeljane dejavnosti z organizirano trgovsko mrežo in znanimi poslovnimi partnerji ter pri svojem poslovanju uporabljale ime, ki je nakazovalo na nadaljevanje že uveljavljenega poslovanja.

Podobno kot za oškodovanje, zatrjevano v višini prihodkov, velja tudi za ugotavljanje obstoja oziroma obsega oškodovanja, do katerega naj bi prišlo, ker je 1. tožena stranka znižala vrednost blaga, prodanega 2. toženi stranki.

Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče reviziji tožene stranke delno ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje v obsegu kot izhaja iz točke IA izreka te odločbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 394. člena ZPP), v ostalem delu pa jo je zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP). Pri tem je o stroških revizijskega postopka odločilo v skladu s 3. odst. 166.

člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 366/95
• Sklep II Ips 229/94
• Sodba II Ips 355/96