<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba III Ips 191/2007

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2008:III.IPS.191.2007
Evidenčna številka:VS41132
Datum odločbe:12.02.2008
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:zahteva za varstvo zakonitosti - ne ultra alterum tantum - zakonske zamudne obresti - prepoved retroaktivnosti - uveljavitev OZ - odločbe Ustavnega sodišča - kdaj obresti nehajo teči - pravnomočnost izreka sodbe - višina terjatve iz naslova zamudnih obresti - izrek izvršilnega naslova

Jedro

S tem, ko sodišče odloči glede obrestnega zahtevka, da tečejo zakonske zamudne obresti od zapadlosti do plačila, ne odloči, da tečejo obresti po zakonski obrestni meri od zapadlosti pa vse do plačila, pač pa, da tečejo do plačila take obresti, ki so v skladu z zakonom, upoštevajoč celotno zakonsko ureditev zamudnih obresti in ne le obrestno mero. Splošno sprejeta formulacija obrestnega zahtevka potemtakem vsebuje tudi pravilo ne ultra alterum tantum za čas, ko je veljalo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka 1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 53.615.499,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.3.1996 (1. točka izreka), zavrnilo zahtevek v preostalem delu (2. točka izreka) in odločilo o pravdnih stroških (3. točke izreka).

2. Sodišče druge stopnje je v delu, ki je pomemben za odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva (v nadaljevanju: zahteva), pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v 1. točki izreka spremenilo tako, da je "tožbeni zahtevek na plačilo 1.600.093,56 SIT (sedaj 6.677,07 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.3.1996 dalje in zakonskih zamudnih obresti od glavnice 52.015.405,44 SIT (sedaj 217.056,44 EUR) od 1.1.2002 dalje" zavrnilo. Odločitev je razumeti tako, da je zavrnjen obrestni del tožbenega zahtevka za čas po 1.1.2002.

3. Vrhovno državno tožilstvo z zahtevo izpodbija odločitev sodišča druge stopnje v delu, s katerim je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede zakonskih zamudnih obresti (prva alinea 1. točke izreka drugostopenjske odločbe). Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ki naj bi bila podana, ker je sodišče druge stopnje uporabilo 376. člen Obligacijskega zakonika (OZ), določbo prvega odstavka 378. člena v zvezi s 299. členom OZ pa je nepravilno uporabilo.

4. Tožeča stranka je odgovorila na zahtevo in predlagala, da ji Vrhovno sodišče ugodi.

Razlogi za zavrnitev zahteve 5. Pritožbeno sodišče je ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ugotovilo, da so zakonske zamudne obresti, prisojene od 29.3.1996 dalje, ob uveljavitvi OZ (dne 1.1.2002) že dosegle glavnico. Na podlagi določbe 376. člena OZ, po kateri obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti dosežejo glavnico, in odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006, s katero je bil 1060. člen OZ razveljavljen, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav bi že dosegle ali presegle glavnico, je obrestni del zahtevka, ki zadeva glavnico 6.677,07 EUR, za čas od 1.1.2002 dalje, zato v 1. točki izreka zavrnilo.

6. Zahteva zagovarja stališče, da sodišče v odločbi, ki je izvršilni naslov, odloči le o temelju dolžnikove obveznosti plačila zamudnih obresti, ne pa tudi o višini te obveznosti. Iz tega izpeljuje zaključek, da izrek izvršilnega naslova "zato ne sme vsebovati odločitve, da zakonske obresti z določenim dnem ne tečejo več."

7. Zahteva se sklicuje na odločbi ustavnega sodišča Up-227/05-19 z dne 24. 5. 2007 in Up-699/05-22 z dne 5.7.2007 in sicer na njuni 7. točki. V obeh primerih je v njih Ustavno sodišče odgovarjalo na vprašanje, ali in v kolikšni meri se pravnomočnost odločbe razteza tudi na tisti del izreka sodbe, ki dolžnika zavezuje k plačilu zamudnih obresti od določenega dneva dalje do plačila. Zavzelo je naslednje stališče:

"Nedvomno je s takšno sodbo pravnomočno odločeno o dolžnikovi obveznosti plačila zamudnih obresti po temelju. Ker pa trenutek plačila obveznosti vnaprej ni znan oziroma določen, o višini terjatve iz naslova zamudnih obresti s sodbo še ne more biti pravnomočno odločeno. O višini te terjatve pravnomočno odloči šele izvršilno sodišče, ki pri tem upošteva dan plačila in vsa pravila, ki urejajo višino zamudnih obresti."

8. Stališče, da o višini terjatve iz naslova zamudnih obresti odloča izvršilno sodišče, je Ustavno sodišče utemeljevalo s tem, ker pravdno sodišče pri odločanju nima vseh potrebnih podatkov za odločitev o višini zamudnih obresti. Ni mu znano, kdaj bo opravljeno plačilo. V predmetni zadevi je drugače. Sodišči nižjih stopenj sta poznali vse elemente za določitev višine zamudnih obresti. Zaradi pravila ne ultra alterum tantum, vsebovanega v določbi 376. člena OZ, višina zamudnih obresti potem, ko je dosegla glavnico, ni bila (več) odvisna od trenutka plačila. Pritožbeno sodišče je zato ravnalo pravilno, ko je zavrnilo obrestni del tožbenega zahtevka za čas po uveljavitvi OZ.

9. Stališče Ustavnega sodišča iz zgoraj navedenih odločb daje podlago za sklepanje, da bi lahko pritožbeno sodišče tudi potrdilo v neokrnjeni obliki odločitev sodišča prve stopnje glede plačila 1.600.093,56 SIT zamudnimi obrestmi. Oziroma drugače povedano, ravnalo je sicer na najboljši možen način, vendar tudi izrek, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje ni bil nepravilen, čeprav je bil manj natančen. S tem, ko sodišče odloči glede obrestnega zahtevka, da tečejo zakonske zamudne obresti od zapadlosti do plačila, ne odloči, da tečejo obresti po zakonski obrestni meri od zapadlosti pa vse do plačila, pač pa, da tečejo do plačila take obresti, ki so v skladu z zakonom, upoštevajoč celotno zakonsko ureditev zamudnih obresti in ne le obrestno mero. Splošno sprejeta formulacija obrestnega zahtevka potemtakem vsebuje tudi pravilo ne ultra alterum tantum za čas, ko je veljalo.

10. Zahteva uveljavlja, da je s pravnomočno zamejitvijo in zavrnitvijo zakonskih zamudnih obresti pritožbeno sodišče povzročilo, da se je učinkovanje pravila ne ultra alterum tantum iz 376. člena OZ raztegnilo tudi na čas po prenehanju njegove veljavnosti. V zvezi s tem kaže vložnika zahteve opozoriti na stališče, ki ga je Ustavno sodišče zavzelo v odločbi Up-227/05-19 z dne 24. 5. 2007:

"Dne 22. 5. 2007 je začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (Uradni list RS št. 40/07, v nadaljevanju OZ-A), ki za zamudne obresti ne določa več pravila ne ultra alterum tantum. Zakon nima izrecne prehodne določbe, ki bi povedala, na katera obligacijska razmerja se sprememba nanaša. Člen 3 OZ-A določa, da zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Glede na splošno prepoved retroaktivnosti je treba šteti, da se OZ-A na primere, ko so zapadle pa neplačane zamudne obresti v obdobju od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A že dosegle glavnico, ne more nanašati. V teh primerih so obresti po samem zakonu nehale teči in z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova."

11. Prepoved retroaktivnosti velja ne le za primere, ko so zapadle pa neplačane zamudne obresti že dosegle glavnico v obdobju od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A, kakor meni zahteva, pač pa tudi za primere (še toliko bolj), ko so zapadle pa neplačane zamudne obresti dosegle glavnico v obdobju pred uveljavitvijo OZ.

12. Ker se je po povedanem izkazalo, da uveljavljanim razlogom iz zahteve ni mogoče pritrditi, je Vrhovno sodišče zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (391. in 378. člen ZPP).


Zveza:

OZ člen 367, 1060. OZ-A člen 3.ZOR člen 277.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0zMjAwMA==