Sklep III Ips 23/2006

Jedro

Ugotovitev, da je jamstvena pogodba prenehala dne 31.1.1999, bi bila dejanska ugotovitev, če bi sodišče prve stopnje do nje prišlo z ugotavljanjem skupnega namena pogodbenih strank. V takem primeru pravilnosti take dejanske ugotovitve z revizijo ne bi bilo dovoljeno izpodbijati. Vendar pa za tak zaključek v podatkih spisa ni podlage.

Pogodba je avtonomno pravo pogodbenih strank. Zato jo je treba uporabiti kot pravo, in njeno vsebino, potem ko je ugotovljena, razlagati s pravili za razlago materialnega prava.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V skladu z določbama prvega in četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura (ZUE, Uradni list RS št. 114/2006) se z dnem uvedbe eura kot zakonitega plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji (1.1.2007) tolarski zneski, navedeni v predpisih, glasijo na euro, revizijsko sodišče pa je po uradni dolžnosti vse tolarske zneske v sodbah preračunalo v eure.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da obstaja njena terjatev do tožene stranke (ki je v stečajnem postopku) v znesku 20.431.278,58 SIT (sedaj 85.258,21 EUR) z zamudnimi obrestmi in podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev terjatve v višini 3.300.000,00 SIT (sedaj 13.770,66 EUR). Pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, naj Vrhovno sodišče razveljavi sodbo pritožbenega sodišča in ugodi njeni pritožbi.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo je v odgovoru nanjo predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

5. Revizija je utemeljena.

Dejansko stanje, ugotovljeno v sodbah sodišč prve in druge stopnje 6. Tožeča stranka kot upnik in tožena stranka kot porok sta dne 29.9.1998 sklenili "jamstveno pogodbo", s katero je tožena stranka kot solidarni porok in dolžnik jamčila za obveznosti glavnega dolžnika (ki je bil v postopku prisilne poravnave) v višini glavnice 12.947.208,00 SIT in obresti v višini 184.316,00 SIT. V drugi alineji 3. člena pogodbe je bilo dogovorjeno, da se jamstvo iz 1. člena pogodbe uporabi za poravnavo obveznosti do tožeče stranke "do višine zapadlih obveznosti glavnega dolžnika, najkasneje v treh mesecih po končani prisilni poravnavi oziroma do 31.1.1999". Dne 9.6.2000 sta stranki sklenili aneks k jamstveni pogodbi in v njem ugotovili, da jamstvena pogodba v celoti velja, da je tožena stranka ni sposobna izpolniti, zato sta njeno obveznost znižali na tolarsko protivrednost 60.000,00 DEM ter se dogovorili za obročno odplačevanje. Ker tožena stranka obveznosti iz aneksa ni izpolnjevala, ga je tožeča stranka v skladu z njegovimi določbami razdrla. V skladu s 4. členom aneksa je bila posledica njegovega razdrtja ponovna uveljavitev osnovne jamstvene pogodbe. Tožeča stranka je s primarnim tožbenim zahtevkom zato zahtevala ugotovitev obstoja svoje terjatve iz jamstvene pogodbe, s podrednim zahtevkom pa ugotovitev obstoja obveznosti iz aneksa.

Razlogi za odločitev sodišč prve in druge stopnje 7. Obe nižji sodišči sta določbo druge alineje 3. člena jamstvene pogodbe razlagali tako, da pomeni, da je pogodba prenehala veljati dne 31.1.1999. To je bil edini razlog za zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka. Ker sta ugotovili, da je tožeča stranka sama navedla, da je tudi aneks prenehal veljati, sta zavrnili še podredni tožbeni zahtevek.

Razlogi za razveljavitev sodb druge in prve stopnje 8. Ugotovitev, da je jamstvena pogodba prenehala dne 31.1.1999, bi bila dejanska ugotovitev, če bi sodišče prve stopnje pri razlagi določbe druge alineje prvega odstavka 3. člena te pogodbe do nje prišlo z ugotavljanjem skupnega namena pogodbenih strank (drugi odstavek 99. člena ZOR). V takem primeru pravilnosti take dejanske ugotovitve z revizijo ne bi bilo dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vendar pa za tak zaključek v podatkih spisa ni podlage. Sodišče prve stopnje namreč ni izvajalo o tem prav nobenih dokazov. Iz obrazložitve njegove sodbe pa sledi, da je ugotovilo samo to, da "tožeča stranka ni podala nobenih posebnih ugovorov in tudi ni zatrjevala, da katerikoli zapis v pogodbi ni v skladu s pogodbeno voljo strank". Kakšna je bila glede zapisa druge alineje 3. člena jamstvene pogodbe volja strank ni niti ugotavljalo.

9. Pogodba je avtonomno pravo pogodbenih strank. Zato jo je treba uporabiti kot pravo, in njeno vsebino, potem ko je ugotovljena, razlagati s pravili za razlago materialnega prava. Taka razlaga pogodbene določbe druge alineje 3. člena pa pripelje do drugačnega rezultata od tistega, do katerega sta prišli sodišči prve in druge stopnje. Navedene pogodbene določbe ni mogoče razlagati kot določbe, ki pomeni časovno omejitev poroštva tožene stranke. Z njo je namreč določeno, za katere obveznosti glavnega dolžnika jamči tožena stranka: tožena stranka se je zavezala, da bo jamčila za vse obveznosti glavnega dolžnika, ki bodo zapadle najkasneje v treh mesecih po končani prisilni poravnavi oziroma tiste obveznosti glavnega dolžnika, ki bodo zapadle do 31.1.1999. Povsem nelogično bi bilo, da bi poroštvo tožene stranke trajalo največ dobre štiri mesece (od podpisa pogodbe 28.9.1998 do najkasneje 31.1.1999), saj v tako kratkem obdobju praktično sploh ne bi bilo mogoče uveljaviti proti njej nobenega poroštva, ker bi njena obveznost ugasnila še preden bi bila uveljavitev poroštva sploh mogoča. Predvsem pa sta pravdni stranki dne 9.6.2000 sklenili aneks k jamstveni pogodbi. Ne samo, da je nerazumljivo, da bi sklenili aneks k neveljavni pogodbi; v njem sta izrecno ugotovili, da je solidarno jamstvo tožene stranke v celoti veljavno, a ga tožena stranka ni sposobna realizirati, zato sta pogoje poroštva določili na novo (glej predvsem četrto alinejo 1. člena aneksa). Dogovorili sta se tudi, da v primeru, da tožena stranka aneks krši, vsa določila osnovne pogodbe ostanejo v veljavi (4. člen aneksa). Na podlagi takih določb aneksa je mogoče zanesljivo sklepati, da je z njim ugotovljena veljavnost osnovne jamstvene pogodbe, zato je zaključek, da je navedena pogodba nehala veljati dne 31.1.1999, materialnopravno zmoten.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da je ostalo dejansko stanje o obstoju, zlasti pa višini obveznosti tožene stranke, zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno. Zato je na podlagi določbe drugega odstavka 380. člena ZPP ugodilo reviziji, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11. V skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep III Ips 41/2007
• VSC Sodba Cp 238/2020
• Sodba II Ips 790/2006