<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba III Ips 13/2006

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2008:III.IPS.13.2006
Evidenčna številka:VS41109
Datum odločbe:12.02.2008
Področje:ZAVAROVALNO PRAVO - TRANSPORTNO PRAVO
Institut:zavarovalna pogodba - regres zavarovalnice - mednarodni prevoz blaga v cestnem prometu - objektivna odgovornost prevoznika - izguba blaga - kraja blaga
Objava v zbirki VSRS:G 2005-2008

Jedro

Pri oceni, kdaj gre za primer, ko bi se prevoznik v mednarodnem cestnem prometu lahko izognil izgubi blaga, je merilo presoje prevoznikova skrbnost. Voznik toženke se ni prepričal o identiteti oseb, ki sta se predstavili kot osebi, ki sta v imenu prejemnika upravičeni za sprejem blaga, ampak jima je blago kar izročil, o tem, kako naj preveri identiteto oseb, ki bodo prevzele pošiljko, pa sploh ni dobil navodil. Že ta okoliščina kaže na premajhno skrbnost toženke, ki se zato svoje objektivne odgovornosti v tem primeru ne more rešiti.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v spremenjenem delu glasi:

"Prva toženka O. d.o.o. je dolžna plačati tožeči stranki 24.031,59 EUR s 5% letnimi zamudnimi obrestmi od 13.7.2000 dalje, v 15 dneh."

2. V ostalem delu (glede višjih zamudnih obresti proti prvi toženki in v celoti proti drugi toženki) se revizija zavrne.

3. Prva toženka mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 6.009,07 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožeča stranka mora drugi toženki povrniti pravdne stroške v višini 1.692,07 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. V skladu z določbama prvega in četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura (ZUE, Uradni list RS št. 114/2006) se z dnem uvedbe eura kot zakonitega plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji (1.1.2007) tolarski zneski, navedeni v predpisih, glasijo na euro, revizijsko sodišče pa je po uradni dolžnosti vse tolarske zneske v sodbah preračunalo v eure.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, naj ji toženki nerazdelno plačata 5.758.930,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožeča stranka vložila revizijo zaradi "zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka". Predlagala je, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo pritožbenega sodišča spremeni ali pa razveljavi obe sodbi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je prva toženka za zavarovanca tožeče stranke opravila prevoz blaga v Kijev (Ukrajina), kjer je bilo blago ukradeno. Tožeča stranka je zavarovancu plačala zavarovalnino, v tem gospodarskem sporu pa na podlagi določbe 939. člena ZOR uveljavlja zahtevek za njeno povrnitev od obeh toženk, ker trdi, da sta odgovorni za izgubo pošiljke.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker je ocenilo, da toženki nista krivi za izgubo pošiljke. Pritožbeno sodišče je najprej opozorilo, da je odgovornost prevoznika za izgubo pošiljke objektivna (četrti in peti odstavek na 3. strani obrazložitve sodbe). Pritožbo tožeče stranke je zavrnilo predvsem zato, ker je ocenilo, da je do izgube pošiljke prišlo z dobro organizirano krajo, ki je voznik prve toženke ni mogel niti odvrniti niti se ji izogniti. Ker je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek temeljila tudi na krivdnem ravnanju prve toženke, je pritožbeno sodišče svojo odločitev utemeljilo še s tem, da njene krivde ni bilo. Glede druge toženke pa je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da ni podana njena pasivna legitimacija, ker pri prevozu sploh ni sodelovala.

8. Za prevoz pošiljke v tej zadevi je bil izstavljen mednarodni tovorni list CMR. Zato je treba odgovornost prevoznika - prve toženke - presojati po Konvenciji o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (CMR) (Uradni list FLRJ - Mednarodne pogodbe, št. 11/58). Po prvem odstavku 17. člena CMR je prevoznik odgovoren za popolno ali delno izgubo blaga, ki nastane med prevozom. Po drugem odstavku 17. člena CMR je prost odgovornosti, če je izgubo blaga povzročil upravičenec, ali če je izguba posledica naravne napake blaga ali okoliščin, ki se jim prevoznik ni mogel izogniti ali pa njihovih posledic ni mogel preprečiti. Prevoznikova odgovornost je torej brez dvoma objektivna. Zato je v obravnavanem primeru treba odgovoriti na vprašanje, ali je "dobro organizirana kraja blaga" (pri kateri seveda prevoznik ne sodeluje) taka okoliščina, ki se ji prevoznik ni mogel izogniti. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da voznik tožene stranke kraje ni mogel niti odvrniti niti se ji izogniti, zato "mu ni mogoče očitati nedopustnega škodljivega dejstva", zaradi česar se je tožena stranka razbremenila odgovornosti za škodo (glej drugi odstavek na 5. strani obrazložitve sodbe druge stopnje). Pri oceni, kdaj gre za primer, ko bi se prevoznik lahko izognil izgubi blaga, je merilo presoje prevoznikova skrbnost. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje se voznik prve toženke v Kijevu ni prepričal o identiteti dveh ukrajinsko govorečih oseb, ki sta se predstavili kot osebi, ki sta v imenu prejemnika upravičeni za sprejem blaga, ampak jima je blago kar izročil, o tem, kako naj preveri identiteto oseb, ki bodo prevzele pošiljko, pa voznik sploh ni dobil navodil. Že ta okoliščina kaže na premajhno skrbnost prve toženke, ki se zato svoje objektivne odgovornosti v tem primeru ne more rešiti.

9. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da sta sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili določbe 17. člena CMR o objektivni odgovornosti prve toženke za izgubo pošiljke. Zato je na podlagi določbe prvega odstavka 380. člena ZPP izpodbijani sodbi spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožeče stranke proti prvi toženki glede glavnega zahtevka v celoti, glede zamudnih obresti pa delno ugodilo. Zamudne obresti ji je namreč v skladu s prvim odstavkom 27. člena CMR prisodilo le v višini 5% letno od vložitve tožbe (13.7.2000) dalje. Za višji obrestni zahtevek revizija tako ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Glede tožbenega zahtevka zoper drugo toženko pa revizijsko sodišče soglaša z ugotovitvijo pritožbenega sodišča, da ni pasivno legitimirana, ker pri prevozu ni sodelovala. V tem delu tako ni podan nobeden od revizijskih razlogov. Zato je revizijsko sodišče v tem obsegu neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Na podlagi 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Tožeča stranka je s tožbo zoper prvo toženko uspela, kar pomeni, da ji je prva toženka dolžna povrniti stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), ki skupaj znašajo 6.009,20 EUR. Tožeča stranka je stroške opredelila v stroškovniku (priloga A 38 v spisu), pritožbi in reviziji. Revizijsko sodišče jih je priznalo in izračunalo ob upoštevanju veljavne taksne tarife Zakona o sodnih taksah ter Odvetniške tarife. V nadaljevanju revizijsko sodišče pojasnjuje, katerih stroškov ni priznalo, oziroma jih je priznalo v nižjem znesku. Za dopis z dne 4.12.2002, s katerim je tožeča stranka sodišču sporočila naslov priče, je revizijsko sodišče tožeči stranki priznalo le 20 točk po Odvetniški tarifi in ne 50, kot je zahtevala. Šlo je namreč za kratek dopis v smislu 4. točke tarifne številke 39 Odvetniške tarife. Za narok z dne 5.3.2002, ki se ni opravil, ker je bil preložen, je revizijsko sodišče tožeči stranki po 3. točki tarifne številke 20 Odvetniške tarife priznalo le 175, ne pa zahtevanih 350 točk. Revizijsko sodišče tožeči stranki tudi ni priznalo stroškov konference s stranko v višini 100 točk, saj so ti stroški zajeti v stroških za sestavo vlog (pritožbe). Stroški priče M. H. so bili na naroku z dne 23. 11. 2001 (listovna številka 34 v spisu) ocenjeni na 3.488,10 SIT (sedaj 14,56 EUR), zato je tožeča stranka upravičena do njihove povrnitve zgolj v tej višini. Tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov vročitve priči M. V., saj ji je bil predujem, ki ga je plačala za te stroške, vrnjen (listovna številka 108 v spisu). Do povrnitve ostalih prijavljenih stroškov je tožeča stranka upravičena. Hkrati pa mora sama drugi toženki, zoper katero s svojim zahtevkom ni uspela, vrniti njene stroške pravdnega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroški obeh toženk, ki so že bili odmerjeni s sklepom sodišča prve stopnje z dne 4.11.2005, skupaj znašajo 3.384,13 EUR (prej 810.973,00 SIT), kar pomeni, da na drugo toženko odpade 1.692,07 EUR.


Zveza:

Konvenciji o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (CMR) člen 17, 17/1.ZOR člen 939.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0zMTk5Nw==