Sodba III Ips 17/2006

Jedro

Tožeča stranka dokazov ni predlagala tako (afirmativno), da bi sodišče prve stopnje o njih moralo odločiti s sklepom (temveč "po potrebi").

Za tožečo stranko, ki je pravna oseba, bi se zaslišala oseba, ki jo je po zakonu ali po njenih pravnih pravilih upravičena zastopati, vendar pa bi morala tožeča stranka navesti njeno ime in priimek, da bi se ji lahko vabilo na narok za izvedbo dokazov vročilo osebno. Predvsem pa bi morala (določno) navesti, o čem (konkretno) naj se oseba, ki jo je po zakonu ali po njenih pravnih pravilih upravičena zastopati, zasliši. Pri izdaji sodbe, s katero je tožbeni zahtevek zavrnjen po temelju, gre vsebinsko za končno sodbo. Zaradi pravnomočne zavrnitve tožbenega zahtevka po temelju namreč ni treba odločiti o njeni višini.

Izrek

1. Revizija se z a v r n e.

2. Revidentka sama krije stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

(1) Okrožno sodišče v Murski Soboti (sodišče prve stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji tožena stranka plača 62,938.980,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov dodatnih stroškov.

(2) Višje sodišče v Mariboru (sodišče druge stopnje) je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. (3) Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih postopkovnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem je očitno skušala dati večjo težo uveljavljanim revizijskim razlogom s sklicevanjem na kršitve Ustave Republike Slovenije, konkretno njenega 22. člena ("pravice do enakega varstva pravic"). Predlagala je razveljavitev sodb sodišč nižje stopnje z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje in povrnitev priglašenih revizijskih stroškov.

(4) Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, - povzete v obsegu, ki je pomemben za odločitev o reviziji.

(5) Tožeča stranka vtožuje plačilo zneska 62,938.980,00 SIT, ki predstavlja odškodnino za škodo zaradi popolne zapore državne ceste G 1-3 na odseku R. - P.. Šlo naj bi za škodo zaradi dodatno prevoženih km, zaradi obvoza v času od 14.1.2002 do 19. 10. 2002.

Povzetek odločilnih materialnopravnih razlogov sodišč prve in druge stopnje.

(6) Sanacijo 'petanjskih mostov' je mogoče šteti za splošno koristno dejavnost iz tretjega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Vendar pa tožeča stranka ni izkazala in dokazala dejstva nastanka škode (ki presega običajne meje). Te škode ni konkretizirala, temveč je navedla samo, da 'gre za škodo, ki presega običajne meje, kot to določa zakon'.

Revizija ni utemeljena.

(7) Revizija je izredno pravno sredstvo, namenjeno odstranjevanju procesnih in pravnih napak. Zato je v skladu z določbo tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni mogoče (utemeljeno) vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijski postopek namreč ni več tisti del pravdnega postopka, v katerem bi bilo mogoče posamezne dejanske ugotovitve zatrjevati kot sporne, ob sklicevanju na neizvedene dokaze "z zaslišanjem prič in tudi izvedenca ustrezne stroke".

(8) Zato pa je v reviziji mogoče zatrjevati kršitve postopka glede izvedbe dokazov, pri čemer je revizijski očitek tožeče stranke, da "sodišče sploh ni odločalo o nobenem drugem dokazu, ki je bil predlagan s strani tožeče stranke", neutemeljen. Tožeča stranka namreč navedenih dokazov ni predlagala tako (afirmativno), da bi sodišče prve stopnje o njih moralo odločiti s sklepom iz prvega oziroma drugega odstavka 287. člena ZPP. Glede na sicer podane navedbe pa sodišču prve stopnje teh dokazov tudi ni bilo treba izvesti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 7. člena ZPP).

(9) Neutemeljen je tudi revizijski očitek tožeče stranke glede neizvedbe predlaganega dokaza "z zaslišanjem strank". Za tožečo stranko, ki je pravna oseba, bi se sicer zaslišala oseba, ki jo je po zakonu ali po njenih pravnih pravilih upravičena zastopati (drugi odstavek 260. člena v zvezi z 78. členom ZPP), vendar pa bi morala tožeča stranka (tako kot je to pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje) navesti njeno ime in priimek (263. člen v zvezi z 236. členom ZPP), da bi se ji lahko vabilo na narok za izvedbo dokazov vročilo osebno (prvi odstavek 261. člena ZPP). Predvsem pa bi morala (določno) navesti, o čem (konkretno) naj se oseba, ki jo je po zakonu ali po njenih pravnih pravilih upravičena zastopati, zasliši (263. člen v zvezi z 236. členom ZPP).

(10) Sodišče druge stopnje ni 'spregledalo' teh (v pritožbi tožeče stranke uveljavljanih) postopkovnih kršitev, temveč se je do njih izrecno opredelilo (v zadnjem odstavku obrazložitve na 2. strani in v prvem odstavku obrazložitve na 3. strani svoje sodbe). Zato ni podana morebitna kršitev v postopku pred sodiščem druge stopnje.

(11) Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da "je prvostopno sodišče sprejelo na obravnavi drugačne sklepe, kot je potem samo ravnalo". Pri dokaznem sklepu gre namreč za sklep procesnega vodstva, na katerega sodišče ni vezano (četrti odstavek 287. člena ZPP), medtem ko gre pri izdaji končne namesto vmesne sodbe za navidezno kršitev, saj gre pri izdaji sodbe, s katero je tožbeni zahtevek zavrnjen po temelju, vsebinsko za končno sodbo. Zaradi pravnomočne zavrnitve tožbenega zahtevka po temelju namreč ni treba odločiti o njegovi višini.

(12) Končno je neutemeljen tudi revizijski očitek, da s strani sodišč prve in druge stopnje ni rešeno "vprašanje pravdnih stroškov". Sodišče prve stopnje je namreč o njih odločilo s sklepom z dne 6. 2. 2006, opr. št. Pg 282/2002-20 (ki je postal pravnomočen dne 25. 2. 2006).

(13) Kot je bilo že navedeno, revizije ni mogoče (utemeljeno) vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijski postopek namreč ni več tisti del pravdnega postopka, v katerem bi bilo upoštevno drugačno prikazovanje dejanskega stanja s strani revidentke in ponujanje drugačne dokazne ocene (konkretno o škodi iz tretjega odstavka 133. člena OZ).

(14) S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na revizijske navedbe (ki so bile po njegovi pravni presoji) odločilnega pomena. Dokazovanje namreč obsega samo tista dejstva, ki so po pravni presoji sodišča pomembna za odločbo (prvi odstavek 213. člena ZPP). Te pravne presoje pa revidentka ni uspela izpodbiti. Zato sta sodišči nižje stopnje na podlagi pravila o dokaznem bremenu pravilno (v skladu z 215. členom ZPP) odločili v škodo tožeče stranke, ki po oporekanju tožene stranke zgolj s predloženimi listinami ni uspela dokazati dejstva nastanka škode (ki presega običajne meje).

(15) Ker nista podana uveljavljana revizijska razloga, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka revizijske odločbe), saj tudi ni zasledilo, da bi bilo materialno pravo drugače zmotno uporabljeno,.

(16) Ker revidentka z revizijo ni uspela, na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške revizijskega postopka (2. točka izreka revizijske odločbe).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 1499/93-10
• VSL sodba I Cpg 111/99
• VSL sodba II Cp 1287/93